Ugotovili smo torej, da rastlinska zdravila, ki jih v lekarnah lahko kupimo brez recepta, vsebujejo zdravilne učinkovine prav tako kot tudi kemijsko pridelana zdravila. S tega stališča torej ni nobenega razloga, da bi rastlinskim zdravilom bolj zaupali ali da bi se kemijsko pridelanih bolj “bali”. Prav tako imajo tudi rastlinski pripravki v sebi določen delež “kemije”, bodisi zaradi samega načina izdelave končnega pripravka, zaradi pomožnih snovi … Pa vendar rastlinski pripravki pri ljudeh vzbujajo večji občutek varnosti, za čemer se skriva logika: “Saj je naravno, torej ne more škodovati.” Pogosto mišljenje je tudi, da bolezen že ne more biti tako resna, če se jo da pozdraviti z rastlinskimi pripravki. Vse to na človeka – pacienta seveda deluje pomirjujoče. Vendar se moramo zavedati, da tudi rastlinska zdravila za samozdravljenje niso popolnoma nedolžna. Naj omenim le nekaj razlogov: če vzamemo napačno zdravilo za napačen bolezenski simptom, seveda ne bo imelo pravega učinka, lahko pa bo imelo nezaželene učinke; pozorni moramo biti na hkratno jemanje več zdravil (tako takih na recept kot tudi tistih v prosti prodaji) – učinki se lahko namreč seštevajo ali pa si nasprotujejo; v primeru kronične bolezni moramo na vsako jemanje kateregakoli zdravila opozoriti svojega zdravnika; nosečnice naj se izogibajo tudi rastlinskim pripravkom, razen po posvetu s svojim zdravnikom in ginekologom.
Morda na tem mestu še beseda ali dve o pridobivanju rastlinskih pripravkov doma, še vedno je namreč nemalo ljudi, ki radi sami nabirajo rastline, jih sušijo in nato iz njih izdelujejo čaje in podobno. Kdo nam lahko zagotovi, da so domači rastlinski pripravki neoporečni v svoji sestavi? Problem je namreč v tem, da je naše okolje dosti bolj onesnaženo, kot je bilo v času naših babic in prababic. V določenem deležu je namreč onesnažen zrak, pa tudi tla, vode … Prav zato obstaja velika razlika med laboratorijsko pridelanimi rastlinskimi pripravki in tistimi, ki so amatersko pripravljeni doma. Pri prvih gre namreč za stalni nadzor nad kakovostjo in nad vsebnostjo različnih snovi v surovinah – rastlinah; od začetne stopnje (mnoge rastline za ta namen so namreč gojene v kontroliranih pogojih) pa preko vseh stopenj do končnega pripravka. Če se tekom pridobivanja pokaže, da rastlina vsebuje nečistoče, umazanijo, pesticide ali karkoli drugega, zdravju nevarnega, se je seveda ne bo uporabilo za izdelavo pripravka. Če se lotimo domače izdelave, pa take kontrole seveda nimamo in je ne moremo imeti. V dobri veri torej nabiramo rastlinice ter iz njih izdelujemo čaje, ki so sicer res popolnoma “naravni”, v resnici pa si lahko z morebitno prisotnostjo pesticidov ali katerekoli druge škodljive snovi, ki je v pripravku ne bi smelo biti, naredimo veliko škodo.
Za konec še anekdota, ki se mi je pripetila nedolgo tega. Znanka me je zaradi trebušne viroze povprašala za nasvet. Želela je nekaj, kar bi ji ponovno vzpostavilo porušeno ravnovesje črevesne flore. Predlagala sem ji kapsule, ki zaradi vsebnosti posebej pripravljenih mlečnokislinskih bakterij pomagajo pri tem, omenila pa tudi probiotične jogurte, ki imajo podoben učinek. Vzkliknila je: “Raje bom vzela jogurt, je vsaj naraven!” Na mojo pripombo, da tudi probiotični jogurti ne rastejo na drevesih, se je le nasmehnila. Jaz pa sem pomislila, da je pri zdravilih in njihovem učinku pač tako, da je veliko – v glavi.
