Odnosi so osnova za preživetje, saj smo ljudje bitja odnosov in brez njih ne moremo preživeti, zato že kot dojenčki rabimo odnos, ki mora biti predvsem varen in sočuten. Pomembno je, kako se starš odziva na otroka in vede do njega, saj se tam naučimo in zgradimo konstrukte za prihodnost. Če v zgodnjem obdobju doživljamo težke, celo travmatične dogodke, nas to lahko zaznamuje in te frustracije vlečemo kasneje skozi celo življenje. Seveda se na podlagi pristnih odnosov da lažje, predvsem pa kvalitetnejše živeti, česar pa nas je vse bolj strah. Ljudje smo se odtujili drug od drugega in se še dodatno začeli zapirati vase, s čimer si tako povzročamo še dodatno krizo in stisko. Nehali smo se zavedati, da so odnosi tisti, ki nas bodo rešili.
Če se malo dotaknemo partnerskega odnosa, vidimo, da je v človeku zasidrano, da se zaljubi, zaljubimo pa se v človeka, s katerim lahko razrešimo stare rane iz otroštva. Se pravi, da se ne zaljubimo kar tako v nekoga naključnega, ampak točno v tistega, ki je valenten z nami. Zaljubljenost je nezavedna izbira partnerja in na začetku (tri mesece do treh let) vse nekako cveti, občutek pa je podoben kot pri zasvojenosti. Zato se nekateri zaljubljajo kar naprej in skačejo iz zaljubljenosti v zaljubljenost.
Iz zaljubljenosti pa se vendarle lahko razvije ljubezen. Pa naj se še tako čudno sliši – za ljubezen je potrebna odločitev za nekoga, je iskanje bližine, spoštovanje in spoznavanje. Zavedati se moramo, da nismo z nekom zaradi njega, ampak izključno zaradi sebe. Ljubezen je največ, kar lahko podarimo sebi. Ko razvijamo čustveno, intelektualno in duhovno komponento ljubezni, razvijamo tudi ljubezen do sebe in drugih.
Partnerstvo je nekaj čisto drugega kot starševstvo, to sta dve ločeni vlogi, ki pa morata biti jasno razmejeni, ker se otrok ne tiče, kaj imata partnerja med sabo, otrok hoče le oba starša in zato naredi vse, da ju spravi skupaj. Ta otrokov krik poznajo še posebej učitelji v šolah, saj vedno več otrok kriči in dela nemogoče stvari z namenom, da ga nekdo sliši, kako mu je tam v tisti družini, ko se starša (partnerja) ne razumeta. Moje mnenje je, da je odraz družine odnos med partnerjema, če ta deluje dobro, deluje dobro tudi otroški podsistem.
Vsak izmed nas ima kdaj kakšno krizo v življenju, tudi pri tem, kako se odločiti, glede kakšne pomembne odločitve, ali zakaj otroci ne ubogajo, kaj storiti, kadar nama ne gre v zakonskem odnosu, ali kaj storiti pri zakonski razvezi z otrokom, lahko da je otrok zapadel v težave, kako mu pomagati itd.; v vseh teh primerih je smiselno poiskati strokovno pomoč.
Andrej Omulec, dipl. teolog in mag. zakonskih in družinskih študij
Za vse informacije pokličite na telefonsko številko: 041 888 246
