V zadnjih letih, ko je popolnoma vsak lastnik (vsaj enega) pametnega telefona, si lahko mirno priznamo, da smo pogosto odvisni od njih ali vsaj prav nenavadno navezani. Če ga za trenutek kam založimo, ga bomo nervozno iskali dokler ga ne najdemo. In, seveda, skrbno pazimo, da ga imamo vedno pri sebi, najsi bo v torbici, žepu ali na mizi. Ko pride ven nov model ali vaš stari malce zastari, se kar nekako težko poslovite od njega. Zakaj je tako? Je to normalno?
Nove raziskave kažejo, da za našo navezanost na mobilne telefone obstaja psihološki razlog: z vidika teorije navezanosti ima namreč naš mobilnik enako funkcijo, kot jo je imel naš najljubši medvedek, ko smo bili še otrok. Po teoriji navezanosti so naše zgodnje življenjske izkušnje z našimi skrbniki (starši) odločilno vplivale na naše odnose z najbližjimi ko smo odrasli. Stil navezanosti pa se, zanimivo, lahko prenese tudi na stvari. Tako so npr. medvedki ali druge najljubše igrače vedno ob otroku – tudi ko skrbniki niso prisotni. In ko staršev ni, še vedno ostaja medvedek, zaradi česar se otrok na poseben način naveže nanj.
Tako imajo tudi pametni telefoni potencial, da predstavljajo kompenzacijski objekt navezanosti, trdijo strokovnjaki. In čeprav imajo mobilniki potencial, da postanemo pod njih odvisni, podatki kažejo, da se zdravi in optimalno delujoči odrasli posamezniki pogosto čustveno navežejo na določene stvari.
In res imajo mobilniki posebno mesto, saj je njih število večje kot število celotne populacije v svetu; povprečen čas uporabe pa je 3,3 ure na dan (mladi pa celo 5,2 ure na dan). Ljudje so tudi radi v bližini svojih mobilnikov: kar 79 odstotkov ima svoj mobilni telefon pri sebi ves čas, razen 2 ur v času budnosti. Skoraj enak odstotek se počuti pod stresom, če ga nima pri sebi.
A kompenzacijski objekti navezanosti – mobilniki, ki so ‘odrasli medvedki’ – imajo precejšnje prednosti: če jih imamo ob sebi, so orodje za družabne stike z bližnjimi. Četudi ne komuniciramo z njimi, imamo pri sebi njihove fotografije ali sporočila npr.; spremljamo, kaj počnejo na družabnih omrežjih ipd. Vsi ti kanali, torej družabna omrežja, nam zmanjšajo občutek osamljenosti, poleg tega lahko reko mobilnikov tudi igramo igrice; poslušamo glasbo; iščemo slike po spletu in uporabljamo še nešteto raznoraznih aplikacij.
Namen raziskave je bil ugotoviti, v kolikšni meri mobilni telefoni – pametni ali navadni – služijo kot objekti navezanosti, zato so udeleženci tudi izpolnili vprašalnik, s pomočjo katerega so ugotovili, ali je posameznik izogibajoče (‘malce mi je neudobno, ko se počutim blizu z ostalimi’) ali anksiozno navezan (‘čutim, da mi ljudje niso na voljo, ko jih potrebujem’). Pri tem so merili navezanost na telefon glede na to, kako blizu je moral biti za posameznika (‘če bi telefon pozabil doma, bi ga šel iskat’) in glede na dosegljivost (živčen sem, če sem nedosegljiv na telefon’). Udeleženci so povedali tudi, kako pogosto uporabljajo telefon za pošiljanje sporočil, pogovarjanje, igranje igric in brskanje po internetu.
Rezultati so pokazali, da so imeli udeleženci izjemno močno potrebo po tem, da so bili blizu svojega mobilnega telefona in občutek stresa, ko so bili ločeni od nega. Pri tem so ugotovili, da anksiozno navezani niso imeli močne potrebe, da so blizu svojega mobilnika, imeli pa so večjo potrebo po kontaktiranju, torej potrebi, da so dosegljivi in da lahko dosežejo druge preko sporočil in družabnih omrežij. A to ni pozitivno vplivalo na anksiozno navezane, saj jim je komunikacija preko mobilnikov stanje poslabšala.
Avtorji so zapisali, da ‘zanašanje na zunanje vrednotenje notranjega statusa preko mobilne in internetne komunikacije poveča njihovo odvisnost od drugih in jih izpostavi nevarnosti, da o sebi delijo preveč’.
Vse torej kaže, da nikoli popolnoma ne prerastemo potrebe po nekakšnem ‘medvedku’. Za anksiozno navezane je mobilnik torej nekaj, kar jih ohranja povezane z njihovim večjim družbenim svetom. Če ste med tistimi, ki ne morete preživeti dneva brez mobilnika in preverjati svoja družabna omrežja, je morda čas, da se vprašate, če imate stike z znanci raje v resničnem ali virtualnem svetu.
