Je sonce res tako škodljivo ali: kaj v resnici povzroča raka?

Prišlo je tako daleč, da naj nas sonce ne bi dobilo niti za eno samo sekundo in vsak dan naj bi uporabljali izdelke z zelo visokimi zaščitnimi faktorji na vseh izpostavljenih predelih telesa.

Ker pa sem sama oseba, ki več dvomi kot verjame ter več preverja in raziskuje kot slepo naseda, sem se nekaj let nazaj začela spraševati, če je sonce res tako grozno škodljivo. Namreč nekako mi dejstva, da je sonce vir življenja, energije in dobrega počutja ter da smo ljudje uspeli preživeti – in to brez rakavih obolenj kože! – vse do danes, nekako ni šlo več skupaj z vsem zastraševanjem glede škodljivosti sonca.

Prav tako mi ni bilo logično, da bi bilo nekaj, kar nujno potrebujemo, da v telesu ustvarimo tako zelo pomemben vitamin D, hkrati brezpogojni, neusmiljeni morilec. Začela se mi je oglašati logika oz. “zdrava kmečka pamet” če hočete, da tu nekaj ne “štima”, zato sem začela raziskovati. In prišla do zelo zanimivih ugotovitev.

Sonce povzroča raka kože?

Rak kože je namreč v porastu – ampak zakaj ravno zdaj, ko smo ljudje veliko več notri kot so bili naši predniki; in zakaj zdaj, ko se večina panično maže z UV filtri ob vsakem koraku na prostem? In zakaj v razvitem svetu že skoraj 90 odstotkom ljudi primanjkuje vitamina D, kar, med drugim, povzroča oslabljen imunski sistem, depresivno počutje, multiplo sklerozo, rahitis, tuberkulozo, kronično vnetno črevesno bolezen, diabetes tipa 1, revmatoidni artritis, sistemski lupus eritematozus in Sjogrenov sindrom? Oprali so nam možgane, da smo dejansko sprejeli, da je nekaj ne le najbolj naravnega, temveč za življenje tudi nujno potrebnega, nevaren strup, ki se mu moramo panično izogibati in se ob vsaki najmanjši izpostavljenosti skorajda politi z ZF 50. In s tem smo si naredili medvedjo uslugo.

V zadnjih nekaj letih so namreč dokazali, da zadostna količina vitamina D v krvi preprečuje kar 16 različnih vrst raka, med drugim raka kože (!), slinavke, pljuč, dojk, jajčnikov, prostate in črevesja. In daleč najboljši vir vitamina D dobimo tako, kot nam je namenjeno in kot nas je ustvarila mati narava – z izpostavljanjem blagodejnim sončnim žarkom. Naši predniki so večino dneva preživeli na prostem, pa niso poznali izdelkov za zaščito pred soncem, še manj pa kožnega raka. In demonizacija sonca je privedla v pravo epidemijo pomanjkanja vitamina D, posledično pa tudi bolezni in zdravstvenih težav, ki so s tem povezane. Namreč tako, kot rastline potrebujejo sonce za fotosintezo, ga človek potrebuje, da ustvari vitamin D.

Verjetno boste zdaj pomislili “ja, ampak sedaj imamo pa tanjši ozon”. Res je, ponekod je ozonska plast tanjša kot je bila – ampak tudi vključujoč to dejstvo smo ljudje dandanes tako malo zunaj, saj vsi delamo v zaprtih prostorih, da se tudi ta dejavnik izniči. In le kako bi nas narava naredila tako, da bi bili ob najbolj naravnem načinu življenja – torej večinoma na prostem – hkrati s tem smrtno ogroženi? Saj človeštvo ne bi preživelo do danes. Skratka, vse skupaj nima nobenega smisla in je skregano z vsako logiko. Tako kot vsa druga živa bitja tudi mi potrebujemo sonce za zdravje, dobro počutje in življenje.

Zatorej vse kaže, da je imela moja, vztrajno oglašajoča se “zdrava kmečka pamet” prav – razlog za vse našteto ni UV sevanje oz. sonce temveč pomanjkanje njega. Ja, prav ste prebrali – a preden se razburite in besno zaprete stran, prosim, berite dalje.

Kaj kažejo raziskave?

Leta 2014 so na inštitutu Karolinska na Švedskem zaključili z obširno raziskavo, v kateri so ugotovili, da imajo ženske, ki se izogibajo soncu, kar dvakrat več možnosti, da umrejo za rakom ali katero od drugih bolezni kot tiste, ki se poleti sončijo vsak dan. Epidemiološka študija je vključevala kar 30.000 žensk nad 20 let in dala nedvoumne podatke, da se smrtnost podvoji pri ženskah, ki se izogibajo UV sevanju v primerjavi s tistimi, ki se največ sončijo. Raziskovalci so prišli do zaključka, da dogma zadnjih let, da se je treba na vsak način izogibati soncu in se na debelo mazati z zaščitnimi filtri, naredi več škode kot koristi.

Študija, opravljena leta 2000, prav tako na Švedskem, je prišla do zaključka, da se kožni rak maligni melanom pogosteje pojavlja pri tistih, ki uporabljajo UV filtre kot pri tistih, ki jih ne.

Razlog za to je med drugim v tem, da z rednim in zmernim izpostavljanjem soncu v telesu nastaja tako zelo pomemben D vitamin in če se soncu izogibamo ali uporabljamo izdelke za zaščito pred soncem, s tem preprečimo nastajanje naravnega in najboljšega vitamina D3. Vitamin D nastaja z izpostavljanjem UVB žarkom in vsaj UVB filtre (ne pa tudi UVA) vsebujejo skorajda vsi izdelki za zaščito pred soncem, pa tudi nekatere dnevne kreme, ki ZF sploh nimajo navedenega.

Pomanjkanje vitamina D postaja v razvitem svetu prava epidemija, ki vodi v vrsto zdravstvenih težav (ki se jih potem seveda ne rešuje tako, da bi se poiskalo in odkrilo vzrok, temveč z ‘zdravili’, ki le blažijo oz. prekrivajo simptome teh bolezni). Največja ironija pa je ravno v tem, da pomanjkanje vitamina D vodi v najbolj agresivne oblike kožnega raka. Šokantna (zaradi vsega strašenja pred soncem) študija iz leta 2011, objavljena v Cancer Prevention Research, je namreč jasno dokazala, da moramo imeti v krvi dovolj vitamina D, da se je telo sposobno ščititi pred opeklinami in kožnim rakom. Nadaljnja raziskava, opravljena na univerzi University of Alabama at Birmingham, pa je pokazala, da kronično pomanjkanje vitamina D (torej redno izogibanje soncu) sčasoma vodi v upadanje kognitivnih funkcij (sposobnost pomnjenja, razmišljanja, spomin).

Raziskava, objavljena leta 2009 v Archives of Internal Medicine, je pokazala, da ima 70 odstotkov kavkazijcev, 90 odstotkov Špancev in 79 odstotkov Afro-američanov pomanjkanje vitamina D v krvi. Po mnenju čedalje več strokovnjakov naj bi bilo to najhujše in najbolj razširjeno pomanjkanje v razvitem svetu. In več ljudem, kot ga primanjkuje, in hujše kot je njegovo pomanjkanje, bolj odkrivajo, kako zelo pomemben in nujno potreben je.

Raziskovalci iz ZDA in Norveške so ugotovili tudi, da so ljudje, ki živijo bolj severno, v večjem pomanjkanju vitamina D in zato bolj nagnjeni k pogostim rakavim obolenjem ter celo smrti zaradi njih. Prepričani so, da zaradi tega, ker ne dobijo dovolj sončnih žarkov, da bi telo lahko proizvedlo zadostno količino vitamina D, ki bi nadzoroval regulacijo rasti celic. Druga neodvisna raziskava je pokazala, da če živimo v bolj sončnem podnebju, smo več izpostavljeni soncu oz. UVB žarkom. To močno poveča količino vitamina D v krvi in s tem močno zmanjša nevarnost za nastanek mnogih zelo nevarnih bolezni, kot so mnoga rakava obolenja, bolezni srca, visok krvni tlak, diabetes tipa 1, multipla skleroza in depresija.

Ne ogrožamo le sebe

To, da z izogibanjem soncu ogrožamo sebe, pa še ni vse. Vse namreč kaže, da se pomanjkanje vitamina D (in ostalih vitaminov in mineralov ter poškodb DNK, ki so posledica nezdravega načina življenja staršev) prenese tudi na naslednje generacije, kar jih bo spremljalo celo življenje.

Dojenčkom, ki imajo ob rojstvu pomanjkanje vitamina D, to lahko ostane kar nekaj mesecev – to pa pomeni, da so zato kasneje podvrženi razvoju mnogih sodobnih kroničnih bolezni.

Kaj sploh je vitamin D?

Imenu navkljub vitamin D ni vitamin, temveč nekakšen hormon, saj nastane v naši koži ob izpostavljanju UVB žarkom. Od tam potuje v naš krvni obtok, v ledvice in jetra, kjer se aktivira kot ključni steroidni hormon z imenom kalcitriol. Od tam gre v črevesje, kosti in ostala tkiva, kjer vpliva na metabolne procese in izražanje nešteto genov – aktivna oblika vitamina D namreč vpliva na skoraj vsako celico v telesu, s tem pa na okoli dva tisoč genov, kar predstavlja okoli 6 odstotkov človekovega genskega zapisa.

Nujno potreben je za neštete celične funkcije in če ga telo nima dovolj, da bi optimalno delovalo, se to pomanjkanje začne kazati v boleznih sodobnega časa.

Naše potrebe po vitaminu D se razlikujejo in so odvisne od starosti; vitkosti oz. debelosti; barve kože; tega, kje živimo; kateri letni čas je; ali in koliko se izpostavljamo soncu; ali uporabljamo izdelke z UV zaščito; reakcijam vsakega posameznika na sonce ter splošnega zdravstvenega stanja. Zatorej so tudi RDA / PDV / PDO priporočila popoln nesmisel (kot tudi za vse ostale vitamine in minerale, pa tudi koliko kcal naj bi dnevno posameznik zaužil). Na splošno pa velja, da:

• starejši potrebujejo več vitamina D kot mlajši;
• debeli več kot vitkejši;
• veliki več kot manjši;
• severnjaki več kot južnjaki;
• temnopolti več kot svetlopolti;
• soncefobi več kot tisti, ki se (vsaj občasno) sončijo;
• bolni več kot zdravi.

Opozarjajo tudi dermatologi

Na to, da ni vse črno-belo in da sonce le ni tak zlodej, ki se mu je treba izogibati kot hudič križu, pa opozarjajo tudi mnogi dermatologi (ki se, kot vse kaže, glede tega delijo na dve skupini). Med njimi je npr. pokojni dr. Bernard Ackerman, ki je bil eden največjih strokovnjakov na področju kožnega raka, sonca in UV filtrov. Spodaj si lahko preberete izsek iz njegovega članka, objavljenega že 20. julija 2014 v The New York Times za naslovom ‘Prosim, ponovno premislite; dermatolog, ki ga ni strah sedeti na plaži’:

“Povezava med melanomom in izpostavljanjem soncu (kar je sodobna dermatološka dogma) ni dokazana. Nobenega jasnega dokaza ni, da sončne opekline vodijo v rakava obolenja. Nobenega pravega dokaza ni, da UV filtri ščitijo pred melanomom. Nobenega dokaza ni, da povečano izpostavljanje soncu poveča nevarnost za nastanek melanoma.”

Podobnega mnenja pa je tudi dr. Michael F. Holick, PhD MD, z bostonskega univerzitetnega medicinskega centra, ki je v svojem nadvse zanimivem in zabavno-poučnem predavanju povedal naslednje:

UV filtri: raka povzročajoči uničevalci zdravja in okolja?

Dr. Elizabeth Plourde je znanstvenica iz Kalifornije, ki je napisala knjigo z zgovornim naslovom ‘Sunscreens – Biohazard: Treat as Hazardous Waste’, v kateri so ekstenzivno opisane resne ogrožajoče posledice UV filtrov – pa ne le za zdravje ljudi, temveč tudi za okolje. V njej med drugim podaja dokaz, da so se maligni melanom, ki je najhujša oblika kožnega raka, ter vse ostale oblike raka, močno povečale zadnjih 30 let, ko se je začelo vsesplošno zastraševanje pred soncem in množična uporaba izdelkov z UV filtri. Poudarja, da so mnogi izdelki za zaščito pred soncem znani karcinogeni ter hormonski motilci (endokrini disruptorji).

Kar se tiče okolja, se tako na področjih, kjer se v vodo sprosti veliko UV filtrov (torej kjer se zbira veliko turistov), odmirajo korale in druga živa bitja, močno narašča pa tudi količina dvospolnih rib. Raziskave, ki jih je dr. Plourde opravila na miših, so pokazale, da izpostavljanje UV filtrom vodi v povečano umrljivost tako miši kot tudi njihovega naraščaja, pojavijo pa se tudi nepravilnosti v reproduktivnih organih naslednjih generacij.

V knjigi pa je lepo razloženo tudi to, kako UV filtri onesnažujejo vode oz. vodne vire, vključno z oceani, rekami in celo pitno vodo. In kar je najhuje: testiranje je pokazalo, da ima kar 97 % Američanov v krvi kemikalije UV filtrov! Torej 97 % jih ima v krvi UV filtre in 90 % jih ima pomanjkanje vitamina D – UV filtri so torej ‘nadomestili’ ta ključni vitamin. Omenja pa tudi izjemen pomen vitamina D3 za vsesplošno splošno zdravje ter da je grozljivo pomanjkanje posledica pretirane oz. nepotrebne uporabe izdelkov za zaščito pred soncem ter izogibanje soncu.

Kako poskrbeti, da boste imeli dovolj vitamina D?

1. Imejte zdrav odnos do sonca

Je pravo naravno zdravilo – in kot vsako zdravilo lahko škoduje, če ga vzamemo preveč ali nepravilno. Zatorej po pameti in se mu nikar v celoti ne izogibajte, a hkrati se ne “pražite” preveč.

2. Pazite, da vas ne opeče

Opekline so tiste, ki so nevarne – sploh pri zelo svetlopoltih in otrocih – ne pa tudi zmerno izpostavljanje soncu, zato bodite zmerni. Vsekakor pa strokovnjaki trdijo, da ni nobene raziskave, ki bi potrdila, da omejeno občasno izpostavljanje soncu povzroča maligni melanom in druge vrste kožnega raka.

3. Postopoma povečujte čas na soncu

Kožo pripravite in postopoma podaljšujte čas, ki ga preživite na soncu. Bolj kot ste svetli, manj časa in previdneje. Začnite zgodaj spomladi in zjutraj, ko sonce še ni zelo močno, ter le po nekaj minut, če ste zelo svetli.

4. Sončite se 2-krat do 4-krat tedensko

Pri tem bodite na soncu 10 do 30 minut – odvisno od vaše kože in podlage, ki jo imate, pa seveda tudi tega, kateri letni čas je, ali ste blizu ekvatorja ali zelo oddaljeni ipd. Če ste zelo svetlopolti in skorajda ne prenesete sonca, se izpostavljajte še manj in začnite uživati prehransko dopolnilo vitamin D3.

5. Ob dlje časa trajajoči izpostavljenosti uporabite UV zaščito

Če boste zunaj več kot pol ure (ali na višinskem soncu, ob vodi ali športnih aktivnostih), poskrbite za UV zaščito – koristno je namreč omejeno, zmerno izpostavljanje UV žarkom, ne nepremišljeno in neomejeno. Pri tem izberite čim bolj naravno, z mineralnima filtroma cinkovim oksidom in titanovim dioksidom ter varnejšimi’ UV filtri (kateri so posebej škodljivi, si preberite tukaj). Vedite pa, da ko nanesete izdelek z UV zaščito, se vitamin D neha proizvajati, četudi ima nizek zaščitni faktor.

6. Ne računajte na to, da boste iz hrane dobili dovolj vitamina D

To je skorajda nemogoče, saj takšnih količin hrane ne morete zaužiti, sploh pa ne vsak dan.

7. Poskrbite za zaščito od znotraj

Kako? Zelo preprosto: z zdravo prehrano, ki temelji na ekološko pridelani zelenjavi in sadju, ter uživajte antioksidante v obliki prehranskih dopolnil. Antioksidanti namreč okrepijo naše celice, da so bolj odporne na oksidativni stres in se tako zaščitijo pred poškodbami. Za zaščito telesa pred škodljivimi posledicami izpostavljanja soncu sta še posebej učinkovita beta-karoten in astaksantin. Tudi omega-3 maščobe so zelo koristne.

8. Če uporabljate kisline in/ali retinoide, na teh predelih uporabljajte UV filtre

Sonce je zdravo v majhnih količinah in na koži, na katero ne nanašamo aktivnih substanc, kamor sodijo npr. kisline (članek o kislinah 1. del in 2. del) in retinoidi. V kolikor slednje uporabljate, te predele vedno zaščitite z visokim zaščitnim faktorjem in posončite le netretirane predele kože.

Kaj sedaj?

Verjetno se sedaj zmedeni sprašujete, kaj je res, kako se odločiti ob toliko nasprotujočih si informacijah. Ali se še naprej izogibati soncu na vse pretege; ali se občasno sončiti; ali se kar konkretno sončiti čez poletje in čez zimo še nekajkrat obiskati solarij. Jaz bom rekla takole: odločitev je vaša, sama pa sem se odločila za “zdravo pamet”, ki me doslej še ni pustila na cedilu.

Priznam, nasedla sem in bila sem v zmoti glede škodljivosti sonca – a nič več. Zato se bom čez poletje lepo sončila (kar sem sicer počela skoraj celo življenje z izjemo obraza), čez zimo šla nekajkrat za nekaj minut v solarij, na obraz pa UV filtre nanašala le še na predele, kjer imam pigmentne madeže in pa, jasno, ko bom dlje časa na soncu.

Za konec pa naj omenim še svojo nedavno preminulo babico, ki je svojo mladost preživela na njivi in močnem soncu; kasneje na vrtu in hkrati vsako leto po cel mesec hodila na morje, kjer se je od jutra do večera sončila (dedek je vedno rekel, da se ‘cmari’). In? Umrla je stara 86 let brez ene same gube in pigmentnega madeža.

Skratka, čeprav je prekomerno izpostavljanje soncu dejansko lahko škodljivo, pa je zmerno, nadzorovano in občasno, zdravju koristno. Je brezplačno, naravno in nujno potrebno za dobro zdravje, če se ga le lotimo s pametjo.

Zatorej … po pameti!

PREBERITE TUDI:

• Škodljivi UV filtri
• Zakaj ne uporabljam UV zaščite
• Raziskava: UV filtri se skozi kožo vpijejo direktno v vaš krvni obtok