Intervju traja več kot 30 min, zato je tudi prevod daljši. Če lahko, poslušajte originalni intervju, ki je v italijanščini, sicer pa je tu prevod. Preberite oz. poslušajte do konca, se splača, saj dobimo bolj realno sliko o tem, kaj je se dogajalo v Italiji, o možnostih zdravljenja z znanimi zdravili, pomenu preventive in mnenje o cepivu.
Zdravnik se predstavi kot dr. spec. Stefano Manera, kirurg, specializiran v anesteziji in reanimaciji, ki trenutno dela na reanimacijskem oddelku v bolnici Papa Giovanni 23 v Bergamu v Italiji na intenzivnem oddelku, kjer so kritični pacienti. Ima 20 let delovnih izkušenj.
Novinar ga vpraša, ali imajo sedaj kakšno razlago, zakaj sta bila Bergamo in Brescia tako močno prizadeta v primerjavi z ostalimi deli Italije. Odgovarja, da je težko popolnoma razložiti in še nimajo pravih odgovorov. Obstaja več razlogov, ki so na to vplivali, med drugim tudi visoka onesnaženost okolja, vendar pa še nimajo točnih epidemioloških podatkov, da bi dali pravilne odgovore.
V Bergamu so imeli več sto pacientov na oddelku reanimacije, imeli so pet intenzivnih oddelkov, nato pa so organizirali še dodatni oddelek s 15 posteljami in so ga v nekaj urah napolnili. Na začetku so imeli od 80 do 90 intubiranih pacientov, v normalnem času jih imajo okrog 20.
Novinar vpraša, ali je bilo popolno zapiranje družbe na začetku epidemije upravičeno? Zdravnik odgovarja, da ja in sicer iz dveh razlogov: bolezen je bila popolnoma nova in neznana, nihče ni poznal umrljivosti in načina prenašanja, zato je bilo potrebno imeti neko obdobje, da bi se urgentni bloki in intenzivni oddelki lahko pripravili, sicer bi se stvari sprevrgle v kaotične. V sedanjem trenutku ni več potrebno zapiranje družbe v takšni meri, ker lahko vpeljejo nove zdravstvene ukrepe, katerih prej niso še poznali.
Največji problem pri tem izbruhu je bilo pomanjkanje primarnega zdravstva, torej tudi pomanjkanje zdravnikov na terenu, ki bi pomagali obolelim na domu. Številni so ostajali doma z vročino in nihče jim ni pomagal na tej fazi, nato pa se je bolezen razvila v kritično in so v takih stanjih prihajali v velikem številu na urgenco. V določenih trenutnih so ta števila bila tako velika, da niso več imeli prostora.
PREBERITE TUDI: Cepiva povzročajo intolerance in alergije na hrano, potrjujejo raziskave
Težavo vidi v pomanjkanju zdravnikov na terenu, ki bi lahko pomagali tem obolelim na domu. V preteklosti je področje družinske medicine in zdravnikov na terenu bilo podvrženo največjim kadrovskim rezom. Poleg tega ti zdravniki na terenu niso imeli dovolj zaščitne opreme, zato so sami zbolevali in niso več mogli opravljati dela, kar je predstavljalo dodaten problem. Ljudje so zbolevali, ostajali sami doma, brez zdravniške podpore, ki bi jim lahko pomagala, nato pa so kasneje prihajali v kritičnih stanjih v bolnišnice.
Na začetku epidemije bi bilo težko tudi zdravnikom na terenu zdraviti paciente, v kasnejšem času, ko so pridobili izkušnje s potekom bolezni in načini zdravljenja, pa bi to bilo popolnoma mogoče.
Novinar vpraša o velikem številu umrlih zdravnikov, katerih je skoraj že sto in o opazkah, da so to bili že zdravniki v penziji, ki so priskočili na pomoč. Zdravnik potrdi, da so bili med umrlimi starejši zdravniki, vendar tudi mlajši do umirali, ter da je nedopustno tako razmišljanje, saj vsako življenje šteje.
Novinar vpraša, ali je po petih tednih zaprtja družbe ta ukrep še vedno potreben. Zdravnik odgovarja, da podaljševanje zaprtja družbe pomeni narediti harakiri (samomor). Sedaj dobro poznajo potek bolezni, reanimacijski oddelki niso več polni, šesti intenzivni blok so že zaprli, a ostaja na razpolago, aktivnosti se normalizirajo.
Ker sedaj zelo dobro poznajo potek bolezni, jim to omogoča, da lahko bolj učinkovito, hitro odreagirajo in paciente zdravijo doma, ko so v prvi fazi bolezni. To zelo spremeni situacijo, saj omogoča, da osebe ozdravijo na domu in ne prihajajo več v bolnice v tako brezupnih pogojih.
”Lahko zelo racionalno sklenemo, da bomo imeli zelo manjše število pacientov. Virus je sedaj zajel že zelo veliko število prebivalstva, 1,5 mio, kar znaša visok odstotek (1,5 mio / 8 mio prebivalcev Lombardije).
Na srečo je smrtnost zelo nizka glede na število vseh obolelih, kamor štejemo hospitalizirane osebe, obolele v domači oskrbi in tiste, ki so brez simptomov.
Danes vemo, da potek te bolezni lahko razdelimo v tri faze:
- V prvi fazi je to virusno obolenje, ki traja en teden, bolnik ima povišano telesno temperaturo, je splošno oslabel, ima glavobol, znaki so podobi gripi. V tej fazi moramo biti bolj uspešni in posredovati pri bolniku, doma.
- Druga faza traja manj časa, deluje na dihalni sistem, kjer opažamo težave z dihanjem, saturacija je nižja.
- Nato nastopi tretja faza. Bolniki, ki so prihajali k nam, so bili že v tej fazi, najslabši, kar zahteva intenzivno terapijo.
Reagirati moramo in sedaj to tudi znamo, v prvih dveh fazah, ko je bolnik še doma. Imamo protivirusna zdravila, imamo zelo znan hidroksiklorokin, ki daje odlične rezultate, če se ga uživa v prvih fazah razvoja bolezni. “Eparine a basso peso molecolare” (heparini z nizko molekulsko maso) ima pomembno vlogo, ker je imunomodulator in dobro deluje skupaj z drugimi zdravili. Na ta način pozdravimo obolele doma ali pa omogočimo, da je število potrebnih intenzivne nege zelo nizko.
Tega pred mesecem nismo vedeli, nismo poznali. Osebe, ki so ostale takrat doma so prešle v drugo in tretjo fazo, katere so kar naenkrat v ogromnem številu potrebovale pomoč na intenzivni negi. To sedaj lahko kontroliramo.
Moje opaženje je, da so vsi sprejeti pacienti imeli povišana stanja vnetij; z povišano telesno težo, prekomerno težo, hipertenzijo, ali so bili prediabetični.
Zato se ne bom nikoli naveličal ponavljati, da moramo svoje delo usmeriti in prenesti pozornost na individualno preventivo. Torej zmanjšati vnetja, ki so v naši družbi ekstremno razširjena zaradi neprimerne prehrane, onesnaženega okolja, in prekomerne uporabe zdravil!
Imamo znanja, kako ta stanja zmanjšati. To izhaja iz znanstvenih raziskav, ki so tudi objavljene na PubMed. To niso ugotovitve vzete iz kjerkoli, imamo številne študije, ki govorijo o pomenu črevesnega mikrobioma za ohranjanje zdravja. Imamo ogromo medicinske literature, ki govori o pomembnosti uživanja vitamina C za preventivo, uživanja vitamina D za preventivo ter mikroelementov kot sta cink in selen, glutation. Seveda zdravniki poznamo te raziskave, saj so znane, objavljene so na PubMed, vendar te ideje veljajo za babičine rešitve, niso to farmacevtski izdelki. Upam, da razumete moje sporočilo …
Ostala zdravila kot hidroksiklorokin in ostala pa so znana in imajo učinek.”
Novinar vpraša glede cepiva. Zdravnik odgovarja: ”Strokovnjaka za ta tip ”k”virusa še ni! Ga študiramo, se z njim ukvarjamo, vendar se še ne moremo imeti za eksperte. Imamo dva do tri mesece izkušenj, kar pomeni, da so le te skoraj nične. Sedaj še ne vemo ali ta ”k”virus določa tudi imunost nanj. Smo v nesigurnosti glede tega. Pred seboj imamo virus, ki mutira, tok kot vsi ostali virusi, in ta ima še posebej hitro sposobnost mutacije. Ustvariti cepivo za virus, ki mutira je zelo zapleteno početje, zelo zapleteno!
Ker se mudi s cepivom, bi proizvajalci želeli skrajšati faze njegovega preučevanja, kar pa pomeni, da bi to cepivo postalo eksperimentalno, eksperimentirali bi na ljudeh! Imamo preveč elementov, ki določajo nevarnost takega farmacevtskega izdelka.
Ko pride cepivo na trg, se moramo vprašati te štiri stvari:
- Ali je to cepivo varno?
- Ali bo to cepivo povzročilo iatrogeno bolezen, ne bom zbolel še bolj, kot je običajen potek te bolezni?
- Ali to cepivo res daje imunost pred to boleznijo?
- Koliko časa je trajalo testiranje na varnost cepiva? Koliko je varno to cepivo?
Minimalno testiranje traja nekaj let, saj testiranje poteka v treh fazah; ‘in vitro’ (v epruveti), na živalih in nato na prostovoljcih. Vsaka faza traja zelo dolgo, ravno zato da se potrdi varnost. Zdravilo bi moralo zdraviti in ne povzročati bolezni. Če res preskakujejo faze testiranja, kot se to bere – zaradi predhodnega poznavanja testiranj drugih ”k”virusov, me to res zelo zmede. Menim, da to početje predstavlja veliko tveganje. Sploh v luči, ker imamo in poznamo zdravila, ki v zgodnjih fazah pomagajo in uspešno delujejo, zdravijo. Naša prva zapoved je ne škoditi, zato se mi zdi hitenje pri proizvodnji cepiva neosnovano.”
Novinar vpraša ali ima kdo interes utišati nekoga, ki govori o drugih rešitvah, ker je interes po prodaji visok? Glede na taka dejstva se mu poraja dvom.
Zdravnik odgovarja: ”Dvom se ne pojavlja le vam. Res je, farmacevtske družbe imajo interes prodaje. Kar opažamo v zadnji letih, ne samo v Italiji ampak po celem svetu je to, da je žal bila preventiva dana na drugi tir, vendar bi to moralo biti primarnega pomena! To nam omogoča bolj zdravo populacijo, kar pomeni, da je manj dovzetna za bolezni. Zakaj se ne vzamemo za preventivo. Preventiva ne pomeni zgodnje diagnostike, preventiva pomeni ustvariti pogoje, da ljudje ne zbolijo! To sta dve različni stvari.
Tudi v premeru tega virusa moramo omogočiti, da zdravniki gredo na teren in zdravijo osebe na domu. Ne smemo več dopustiti, da so svojci videli svoje drage šele po smrti. V letu 2020 je nepredstavljivo, da nekdo umre daleč od svoje družine.”
Prevod: mag. Kaja Kastner Yadav
