…otroškega zdravja in preventivnega ravnanja pred nalezljivimi boleznimi.

IZJAVA ZA JAVNOST 

Dr. Tetyana Obukhanych, imunologinja in avtorica knjige Iluzije o cepivih, se obrača na mednarodno javnost z izjavo, s katero želi prispevati k razjasnitvi dilem glede otroškega zdravja in preventivnega ravnanja pred nalezljivimi boleznimi. Ne starši, ne zdravniki, ne politiki, niti najširša javnost, ne bomo mogli najti medsebojnega spoštovanja, razumevanja in mirnega sprejemanja drug drugega brez pripravljenosti razumeti, da obstajata dva različna pristopa do zdravja naših otrok, oba znanstveno podprta, legitimna in pravilna z vidika ljudi, ki izbirajo. Siljenje na eno od poti in kriminaliziranje druge neizogibno vodi v hude družbene konflikte, nasilje in razpad demokratičnih načel, ki jih štejemo za sodobni evropski ideal. V upanju, da se bodo v Sloveniji razgrete strasti v zvezi s cepljenjem otrok umirile in pomaknile v smeri boljšega razumevanja obeh plati problema, naprošamo starše, zdravnike, zdravstvene delavce, novinarje, poslance, ministre in druge politike ter strokovnjake, naj preberejo poziv imunologinje. Dialog je edina pot, ki nam omogoča sožitje, ob spoštovanju različnih pogledov in pristopov k zdravju. V gibanju Naravna imunost upamo, da bomo kot družba sprevideli zmoto prisiljevanja v katerikoli medicinski poseg brez soglasja posameznika in družine in da bomo zmogli podpreti tako zakonodajo, s katero bo Slovenija tudi na področju preventive pred nalezljivimi boleznimi postala strpna, odprta in demokratična država. 

Gibanje Naravna imunost 

naravnaimunost@gmail.com
 

 

Informirano odločanje o cepljenju: Zakaj potrebujemo svobodo 

 

Čedalje več staršev povsod po svetu postaja odločenih, da hočejo informirano odločati o cepljenju svojih otrok. Toda čedalje več držav sprejema zakone in politične usmeritve, ki spodbujajo omejevanje ali odvzemanje svobode odločanja o cepljenju otrok iz rok informiranih staršev. Bi si morali prizadevati za svobodo odločanja o cepljenju? Vsekakor. 

Kadar virus (ali bakterija) pride v stik z ogroženim ali prehransko oslabljenim imunskim sistemom človeka, pride do uničujoče bolezni. Je treba za uničujoče posledice kriviti virus ali je bolj prav, da krivdo pripišemo kompromitiranemu imunskemu sistemu? »Mikrob proti terenu«, »Pasteur proti Beuchampu«, dilema, ki izvira iz razprave o pogledih dveh znanstvenikov, je postala temelj dveh nasprotujočih si pogledov na preventivno zdravljenje: medikaliziran pristop proti naturopatskemu. 

 

Medikaliziran pogled krivi virus. Naturopatski pogled krivi oslabljen imunski sistem. Medikaliziran pristop posledično vztraja, da moramo z nevarnostmi nalezljivih bolezni opraviti tako, da z obličja Zemlje z resno vnemo izkoreninimo vsak in vsakršen problematični mikroorganizem. Nasprotno, naturopatski pristop daje prednost osebnim ukrepom na poti do zdravja, ki nam zagotavljajo robustno delujoč imunski sistem. 

 

Množično cepljenje je proces, ki se ga medikalizirani zdravstveni sistem poslužuje, da bi izkoreninil viruse in bakterije. A izkoreninjenje virusa je v najboljšem primeru dolg in izčrpljujoč proces, ki traja mnogo desetletij. Včasih ta proces dosega cilje nadzora nad boleznijo (npr. nadzor nad endemičnimi ošpicami v Severni Ameriki), drugič tega ne dosega. V Indiji kljub uspešnemu izkoreninjenju virusa otroške paralize vztraja bolezen akutna flakcidna paraliza (ki je klinično ni mogoče ločiti od otroške paralize). Še en primer propadlega nadzora nad boleznijo je oslovski kašelj. V minulem desetletju, po zamenjavi polno-celičnega cepiva z aceličnim, je bolezen v porastu v mnogih razvitih državah, vključno z ZDA in Avstralijo. 

 

Množično cepljenje prinaša še en resen problem. Pri cepljenju z umetnimi oslabljenimi sevi virusov ali izbranimi deli bakterij – v nasprotju z izpostavljenostjo naravni bolezni – prihaja do upadajoče imunosti, zato so cepljeni posamezniki nagnjeni k obolevanju za istimi boleznimi kasneje v življenju, če pridejo v stik z ne povsem izkoreninjenim mikroorganizmom. Upadajoča imunost kot posledica cepljenja pa v posebej tvegano situacijo vodi bodoče matere; te zaradi dolgotrajnih cepilnih kampanj, namenjenih izkoreninjenju bolezni, niso zmožne razviti lastne bona fide imunosti in prek nje pred virusi varovati svojega otroka s pomočjo naravnih mehanizmov materinskega prenosa protiteles. 

 

Ker postopoma propada zmožnost, da bi se zanašali na mehanizme prenosa materine imunosti, kot jih je razvila narava, postaja z vika medikaliziranega zdravstvenega sistema čedalje bolj nujna potreba po ustvarjanju umetnih 'kokonov', znotraj katerih bi varovali ranljive dojenčke. Zdravstveni uradniki nikoli ne pozabijo omeniti pomena čredne imunosti; nenehno jo poudarjajo, da bi zagotovili visoko stopnjo pristanka posameznikov na cepljenje. 

 

Toda dokazi v resničnem življenju govorijo proti temu pojavu. Nalezljive bolezni se med dojenčki še vedno širijo tudi v okoljih z izjemno visoko precepljenostjo (višjo od 95 odstotkov). To nam več kot očitno sporoča, da je na cepivih zasnovana čredna imunost zgolj priročna teorija. Kljub zavedanju, da je ideja o čredni imunosti prek cepljenja neutemeljena, se jo brezvestno in brez sramu uporablja za opravičevanje obveznega cepljenja vseh, ki smejo biti cepljeni. To naj koristilo dojenčkom, ki ne smejo biti cepljenji in so bili oropani resnične imunske zaščite že tedaj, ko je cepiva prejela generacija njihovih mater. 

 

Čeprav medikalizirani zdravstveni pristop sčasoma doseže postopno zmanjšanje naše izpostavljenosti nekaterim virusom in bakterijam (ob upoštevanju že omenjenih vidnih odpovedi delovanja cepiv), zaradi tega pristopa vsaka občasna (uvožena) virusna izpostavljenost značilnim otroškim boleznim ni prav nič manj nevarna za ranljive skupine v populaciji (dojenčke, slabo prehranjene in imunsko kompromitirane ljudi). Razlog za nevarnost je v tem, da medikalizirane zdravstvene prakse ne ciljajo na zagotavljanje ustreznega delovanja imunskega sistema, ampak pa se v resnici pogosto vpletajo v njegovo delovanje z (imuno-supresivnimi) zdravili, torej zdravili, zavirajo imunski sistem. 

 

Po drugi strani se naturopatski pristop osredotoča na osebno zdravje do te mere, da bi stik z virusom (ali bakterijo) povzročil zgolj blago bolezen ali celo klinično prebolevanje brez vsakih bolezenskih simptomov. Intenzivno oz. podaljšano dojenje je temeljni kamen tega pristopa. Materino mleko se je skozi evolucijo vrste sesalcev razvijalo milijone let, da bi zagotovilo vse bistvene sestavine, potrebne za imunsko zaščito dojenčkov v njihovem najbolj ranljivem imunsko nezrelem razvojnem obdobju. Še več, za razliko od cepiv materino mleko dosega imunsko zaščito dojenčkov, ne da bi sprožalo vnetja, ki so pri zelo majhnih dojenčkih nevarna in bi se jim morali izogibati. 

 

Tudi otrokova prehrana ob materinem mleku in po dobi dojenja mora biti polna naravnih živil, ki poleg dolge vrste ključnih hranilnih snovi zagotavljajo vitamina A in D (za proti-virusno obrambno sposobnost vrojenega imunskega sistema), vitamin C (za nevtralizacijo toksinov) in neosiromašene naravne vire aminokisline cisteina, prehranskega vira za tvorbo glavnega celičnega antioksidanta glutationa (ki preprečuje celično oksidativno škodo). 

 

V opisanem naravnem pristopu izgrajevanja in vzdrževanja robustno delujočega imunskega sistema ni prostora za zdravila, namenjena zniževanju vročine, saj ta izčrpajo zaščitne dejavnike in posledično oslabijo imunski sistem v najbolj kritičnem trenutku. Prav tako ni prostora za sproščeno ali pretirano zanašanje na antibiotike, kajti ti povzročajo poškodbe črevesne flore in prekomerno razrast bakterij, odpornih na antibiotike, to pa povzroča kronične težave. Nobene potrebe prav tako ni po cepivih, da bi z njimi odpravljali otroške bolezni. Cepiva niso tista, ki rešujejo življenja otrok z robustnim imunskim sistemom. Za to poskrbi njihov polno delujoč imunski sistem, zaradi katerega je bolezen, ko pride do izpostavljenosti virusu, blaga in brez zapletov. 

 

Moje najgloblje prepričanje je, da bi morala vsaka razprava o cepljenju seznaniti starše z obema pogledoma na zdravstveno varstvo. Dovolimo, naj starši izberejo pristop, ki so ga sposobni odgovorno izvajati v najboljšem interesu svojih otrok. Naj starši odločijo, ali želijo medikalizirati svoje otroke zaradi interesov izkoreninjenja še enega virusa v prihajajočih desetletjih, ali pa bodo morda raje sledili paradigmi naravnega razvoja, ki lahko njihovim otrokom robustno zdravje omogoči tukaj in zdaj. Naj starši odločijo, ali se počutijo udobno ob dokumentiranih tveganjih poškodb, ki jih lahko sprožijo cepiva (ne glede na to, kako majhne ali velike se nam zdijo), če pa obstaja hkrati naravni način doseganja istega cilja, t. j. preprečevanja, da bi otroške bolezni za njihove otroke postale življenjsko ogrožajoče. 

 

Ničesar neracionalnega ali neznanstvenega ni v tem, da izberemo dobro raziskane pristope, ki nam pomagajo do robustno delujočega imunskega sistema, pristope, kot sta dojenje in visoko kakovostna prehrana. To je vsekakor znanstveno utemeljen pristop in to je odgovorna odločitev. Odvzeti svobodo odločanja o cepljenju ozaveščenim in dobro informiranim staršem, ki hočejo slediti naturopatskemu pristopu – tako, da jih silimo v neželena in za njihove otroke nepotrebna cepiva pod pretvezo zagovarjanja teoretske paradigme, ki nima realnih temeljev – to je povsem zmotno. Tovrstne taktike v moderni družbi ne bi smele imeti nobenega mesta več. 

 

Globoko me prizadene, da katerakoli vlada katerekoli države uzakoni kot obvezen oz. vsili medicinski poseg, kakršen je cepljenje. Naj bo jasno, da politike obveznega cepljenja starše prisilijo k pristanku na tak poseg v prid dolgoročnemu cilju izkoreninjena mikroorganizmov, in ne nujno v prid doseganja in zagotavljanja resničnega zdravja njihovih otrok. Če želimo dajati prednost zdravju naših otrok pred napredkom pri izkoreninjanju mikroorganizmov, moramo narediti vse, kar lahko, da bomo vzpostavili in ohranili svobodo odgovornega odločanja o cepljenju.« 

Dr. Tetyana Obukhanych 

2. maj 2013
 

 

O avtorici

 

Dr. Tetyana Obukhanych je pridobila doktorat iz imunologije na Rockefellerjevi univerzi v New Yorku in opravila podoktorske raziskave na Medicinski fakulteti Univerze Harvard v Bostonu ter nato še na Medicinski fakulteti Univerze Stanford v Kaliforniji. Je avtorica knjige Iluzije o cepivih, ki jo je julija 2012 podarila slovenskim bralcem. V svoji lokalni skupnosti deluje kot edukatorka o naravni imunosti in cepivih.

 

Vir naslovne fotografije: thinkprogress.org

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA

13 KOMENTARJI

  1. Ta pristop predvideva materino prebolevanje vseh omenjenih bolezni in posledičen prenos protiteles na otroka (kar po mojem vedenju ne drži povsem, saj bi morala biti mati izpostavljena vsem tem antigenom v času dojenja, a tudi v tem primeru ima otrok pasivno imunost, saj njegovo telo samo ni sposobno izdelati teh protiteles in če je tudi otrok v času dojena izpostavljen tem antigenom ne bo obolel, a po prenehanju dojenja ne bo več odporen). Predpostavimo, da to drži, celotna populacija je v stiku s temi antigeni, vsi prebolijo (tako ali drugače) te bolezni in so odporni. Kdo je sedaj gostitelj za te viruse in bakterije? Izpostavljenost antigenom vpade, nove generacije niso v stiku z njimi in neizogibno občutljive, ko se nekdo iz te generacije sreča s tem mikroorganizmom oboli in bolezen se začne širiti po tej celotni generaciji. Razen, če računamo na to, da bodo v vmesnem času gostitelji (torej oboleli) otroci po dojenju, ki jim je koncentracija materinih protiteles v telesu že dovolj upadla? Sedaj računamo na »robusten imunski sistem otroka« in da bo uspešno ter brez posledic prebolel vse te bolezni.

    Po mojem mnenju gre pri tej teoriji za podpiranje evolucije človeškega imunskega sistema, a da lahko pride do selekcije osebkov z »robustnim imunskim sistemom« je potrebno preprečiti razmnoževanje (v tem primeru preživetje) osebkov, ki nimajo »robustnega imunskega sistema«.

    Pri cepljenju (ki povzroči aktivno imunost in ne le pasivne, ki jo zagotovi dajanje protiteles, ki jih je izdelal drug osebek) gre za izpostavitev osebe antigenom, ki so DELI virusov ali bakterij, ki jih telo ob okužbi prepozna. Cepiva NE vsebujejo patogenih organizmov. Telo prepozna antigen, zato lahko pride do slabega počutja, saj je telo v tem trenutku prepričano, da je okuženo s patogenim organizmom, a do znakov, ki jih povzroča sam patogeni organizem, ne pride, saj cepivo NE vsebuje patogenih dejavnikov. S prepoznavo antigena se telo nauči izdelati ustrezna protitelesa in ko naslednjič prepoznan isti antigen, se hitreje in močneje odzove.

    Čredna imunost je pomembna zato, ker se mikroorganizmi zelo hitro prilagajajo okolici in recimo če je ob vseh časih obolel del populacije, bodo najdlje preživeli tisti mikroorganizmi, ki so najbolj odporni (na zdravila, naš imunski sistem itd.). Tako se s časoma razvijejo popolnoma novi sevi mikroorganizmov, na katere niso odporni tudi tisti posamezniki, ki so bili cepljeni (seveda proti staremu sevu) ali so preboleli okužbo z enim od starih sevov.

    P.S.: V nobenem od najdenih 8 objavljenih znanstvenih člankov, pri katerih je soavtorica Tetyana Obukhanych, Ph. D. ne kaže, da so se ukvarjali s tem, kako je ne cepljenost blagodejna za zdravje ljudi.

  2. Buggy, na videz zanimivo in razumno pisanje. Ima pa nekaj lukenj.
    1. Selekcija robustnih imunskih sistemov poteka že skozi celo evolucijo in se ne bo nehala ne glede na teorije in zagovornike ali nezagovornike.
    2. Nihče nikomur ne preprečuje odločitve za verjetje v nasprotno teorijo in posledično odločitev za cepljenje proti vsem mogočim povzročiteljem.
    3. Kako misliš, da cepljenje povzroči aktivno imunost? V resnici retirano vzpodbuja protitelesni odzivt, zanemari pa celično imunost.
    4. V tretjem svetu cepijo s cepivom, ki vsebuje živi virus polia (pri nas so ga uporabljali do leta 2005) in to cepivo je na zahodu zadnjih 30 let edini povzročitelj polia, zato ne drži, da cepiva ne povzročajo bolezni, proti katerim se cepimo.
    5. Čredna imunost obstaja samo v primeru, ko se bolezen v neki skupnosti preboleva. Čredne imunosti po cepljenju NI. Tega niti pospeševalci prodaje cepiv ne trdijo več. Cepljenje skozi več generacij uniči čredno imunost, ki je obstajala dokler so se bolezni prebolevale. Zakaj? Zaradi tega, ker cepiva preprečujejo zbolevanje za boleznijo, proti kateri smo cepljeni kvečjemu kakih pet let (če primejo), po tem obdobju pa so cepljeni ponovno dovzetni. To pomeni, da so za ošpice dovzetni vsi prebivalci nad 12 let. Koliko je prebivalstva starega do 12 let? Morda dobrih 10%? Kaj pa ostali? Tisti, ki so ošpice preboleli in niso več dovzetni zanje (ker ta imunost pa je dosmrtna, ne petletna), izumirajo. Še malo pa bo njihov delež čisto majhen in potem bomo videli vrednost že v teoriji neobstoječe pocepilne čredne imunosti. Malo to vidimo že danes, ko za ošpicami zbolevajo v glavnem starejši od 14 let.

    6. A je kateri od naših propagatorjev cepljenja sodeloval v kakšnih verodostojnih raziskavah? Se vam zdi, da Obukhanycheva ne zna brati in interpretirati raziskav o cepljenju, ki jih navaja?

  3. Buggy, na videz zanimivo in razumno pisanje. Ima pa nekaj lukenj.
    1. Selekcija robustnih imunskih sistemov poteka že skozi celo evolucijo in se ne bo nehala ne glede na teorije in zagovornike ali nezagovornike.
    2. Nihče nikomur ne preprečuje odločitve za verjetje v nasprotno teorijo in posledično odločitev za cepljenje proti vsem mogočim povzročiteljem.
    3. Kako misliš, da cepljenje povzroči aktivno imunost? V resnici retirano vzpodbuja protitelesni odzivt, zanemari pa celično imunost.
    4. V tretjem svetu cepijo s cepivom, ki vsebuje živi virus polia (pri nas so ga uporabljali do leta 2005) in to cepivo je na zahodu zadnjih 30 let edini povzročitelj polia, zato ne drži, da cepiva ne povzročajo bolezni, proti katerim se cepimo.
    5. Čredna imunost obstaja samo v primeru, ko se bolezen v neki skupnosti preboleva. Čredne imunosti po cepljenju NI. Tega niti pospeševalci prodaje cepiv ne trdijo več. Cepljenje skozi več generacij uniči čredno imunost, ki je obstajala dokler so se bolezni prebolevale. Zakaj? Zaradi tega, ker cepiva preprečujejo zbolevanje za boleznijo, proti kateri smo cepljeni kvečjemu kakih pet let (če primejo), po tem obdobju pa so cepljeni ponovno dovzetni. To pomeni, da so za ošpice dovzetni vsi prebivalci nad 12 let. Koliko je prebivalstva starega do 12 let? Morda dobrih 10%? Kaj pa ostali? Tisti, ki so ošpice preboleli in niso več dovzetni zanje (ker ta imunost pa je dosmrtna, ne petletna), izumirajo. Še malo pa bo njihov delež čisto majhen in potem bomo videli vrednost že v teoriji neobstoječe pocepilne čredne imunosti. Malo to vidimo že danes, ko za ošpicami zbolevajo v glavnem starejši od 14 let.

    6. A je kateri od naših propagatorjev cepljenja sodeloval v kakšnih verodostojnih raziskavah? Se vam zdi, da Obukhanycheva ne zna brati in interpretirati raziskav o cepljenju, ki jih navaja?

  4. Aktivna imunost ni isto kot celični odziv imunskega sistema. Aktivna imunost je takrat, ko je telo samo proizvaja protitelesa, med tem ko pri pasivni imunizaciji osebi vbrizgajo protitelesa, a jih tudi po tem sama ni sposobna proizvajati. Res je, da cepljenje deluje predvsem na B-celice imunskega sistema, ki proizvajajo protitelesa, medtem ko so T-celice bolj »vojaki« in same tako ali drugače uničujejo mikroorganizme, vendar imajo precej slabši »spomin«, kot B-celice. Po mojem vedenju samo cepljenje ob stiku s patogenim mikroorganizmom ne prepreči odziva celičnega imunskega sistema, le protitelesa začnejo hitreje nastajati kot bi v primeru necepljenja.

    Cepivo proti poliomielitisu je bilo včasih atenuirano cepivo, kar pomeni, da je bilo živo cepivo (kolikor je virus sam po sebi pač lahko živ). Živa cepiva so mikroorganizmi z izbitimi patogenimi faktorji, torej ne povzročajo bolezni. Zato ker so živa se lahko razmnožujejo in dlje preživijo v telesu ter s tem izboljšajo možnost uspešne imunizacije. Res je, da je pri takih cepivih možnost, da pride do tega da mikroorganizmi revertirajo, torej postanejo ponovno patogeni, zato se ponavadi oseb s šibkim imunskim sistemom s takimi cepivi ne cepi.

    Podrobnosti glede ošpic ne poznam, mislm, da je dolgotrajnost cepljenja zelo individualna (tako za patogen kot za vsako osebo). Morda bi morali tudi za ošpice razviti atenuirana cepiva? Se mi pa zdi neverjetno, da zagovarjate prebolevanje hudih bolezni, ampak vsak je upravičen do svojega mnenja.

    Treba je upoštevati, da smo tudi znanstveniki samo ljudje in tako subjektivni, verjemite mi, tudi v naravoslovju se da eksperimentalne podatke interpretirati na več načinov, žal.

  5. Ja, Buggy, seveda se vse da interpretirat na več načinov, zato nikakor ni dopustno, da nekoga silimo, da kupi točno našo interpretacijo. Kaj šele, da posameznika v to sili država, kajne? Še bolj nedopustno je, da mora državljan, ki ga neka parcialna interpretacija ni prepričala, plačevati globe, ker noče v zdrav organizem vbrizgavati vprašljivih snovi , ki jim ni bilo treba prestati niti dvojno slepih študij.
    Kar zagovarjam, zagovarjam zase in za tiste, za katere skrbim in za katere nosim posledice take ali drugačne odločitve. Za stranske učinke cepiva ne odgovarja noben znanstvenik, niti pediater, ki jih vbrizga, niti proizvajalec. Starši ostanemo sami s tem in naletimo le na ovire v zdravstvenem sistemu, v katerega vplačujemo, ne da bi nas kdo kaj vprašal. Prva ovira je zanikanje stranskih učinkov pri vseh “strokovnjakih”, čeprav so prav ti stranski učinki našteti kot možni v navodilih, ki spremljajo cepiva.
    Hudo “strokovno” nasilje je to.

  6. Ja, Buggy, seveda se vse da interpretirat na več načinov, zato nikakor ni dopustno, da nekoga silimo, da kupi točno našo interpretacijo. Kaj šele, da posameznika v to sili država, kajne? Še bolj nedopustno je, da mora državljan, ki ga neka parcialna interpretacija ni prepričala, plačevati globe, ker noče v zdrav organizem vbrizgavati vprašljivih snovi , ki jim ni bilo treba prestati niti dvojno slepih študij.
    Kar zagovarjam, zagovarjam zase in za tiste, za katere skrbim in za katere nosim posledice take ali drugačne odločitve. Za stranske učinke cepiva ne odgovarja noben znanstvenik, niti pediater, ki jih vbrizga, niti proizvajalec. Starši ostanemo sami s tem in naletimo le na ovire v zdravstvenem sistemu, v katerega vplačujemo, ne da bi nas kdo kaj vprašal. Prva ovira je zanikanje stranskih učinkov pri vseh “strokovnjakih”, čeprav so prav ti stranski učinki našteti kot možni v navodilih, ki spremljajo cepiva.
    Hudo “strokovno” nasilje je to.

  8. Nikogar nikoli ne pozivam naj se cepi ali ne cepi, ker se ne upam prevzeti odgovornosti za morebitne posledice v katerem koli od primerov, a me čudi, da so nekateri ljudje pripravljeni to narediti s tem, ko v javnosti objavljajo informacije, ki niso nujno povsem točne in interpretirane na vprašljive načine. Nisem strokovnjak za imunologijo, a poznam osnovne koncepte in če lahko jaz opazim netočnosti in nelogičnosti v takšnih tekstih, začnem močno dvomiti o verodostojnosti kakršnih koli podatkov, ki jih podajajo.

    Potrebno je tudi upoštevati, da nič v življenju ni 100 %. Npr. kaj zagotavlja, da otrok ni alergičen na jagode in ko bo zaužil prvo v svojem življenju, bo prišlo do hude alergijske reakcije. To pomeni, da naj otrok ne hranimo z vso hrano, ki je morebiten alergen?

    Vedno je dobro, če vsako informacijo, ki jo dobimo kritično ovrednotimo. V tem primeru predpostavljamo teorijo zarote farmacevtske industrije, ki naj bi imela največje dobičke od cepljenja. Lahko se vprašamo tudi obratno, kdo bi imel največji dobiček od ne cepljenja? Tudi predpostavljena teorija predvideva prebolevanje bolezni, torej spet ima dobiček farmacevtska industrija, morda tista podjetja, ki ne proizvajajo cepiv, ampak zdravila? Morda gre za ista podjetja, ki so izračunala, da je bolj dobičkonosno zdraviti bolezni kot jih prepričevati?

  10. Buggy, ti si omenila zaroto. Kje je zarota. Dejstva so v navodilih, ki spremljajo cepiva, dejstva so v znanstvenih raziskavah, objavljenih v pub.med…

    Ti seveda ne moreš sprejeti odgovornosti za nič drugega kot za svojega otroka.
    Kdo misliš, da nosi odgovornost za stranske učinke cepiv?
    Misliš, da proizvajalec? Ne.
    Misliš, da cepitelj? Ne.
    Misliš, da “strokovnjaki”, ki delajo na čimvečji prodaji cepiv? Ne.

    Državne uradnike so prepričali, da naj to odgovornost prevzame država. In imamo sistem kompenzacij. Ampak veš kaj, jaz ne rabim kompenzacije, jaz rabim zdravega otroka. Takega, kot je bil pred cepljenjem.
    Jaz ga bom gledala in vzdrževala do smrti, a ne?

    Lepo, da iščeš nelogičnosti v tekstih. A najprej se loti svojih, pa bo pol dela narejenega.

    Pa o boleznih se je treba poučit. Recimo, s čim se zdravijo ošpice? Nič od farmacevtske industrije na potrebuješ za to zdravljenje, tako kot nič ne potrebuješ tudi pri drugih virusnih boleznih.

    Farmacevtska industrija, ti dosmrtno prodaja sredstva za lajšanje alergij, drage droge za lajšanje avtoimunih bolezni in droge, ki lajšajo druge kronične bolezni.

    Akutne virusne in tudi večina bakterijskih okužb ne prinašajo denarja farmaciji. Če boš pisala knjigo o svojih teorijah zarote, pomisli tudi na to.

  11. Buggy, ti si omenila zaroto. Kje je zarota. Dejstva so v navodilih, ki spremljajo cepiva, dejstva so v znanstvenih raziskavah, objavljenih v pub.med…

    Ti seveda ne moreš sprejeti odgovornosti za nič drugega kot za svojega otroka.
    Kdo misliš, da nosi odgovornost za stranske učinke cepiv?
    Misliš, da proizvajalec? Ne.
    Misliš, da cepitelj? Ne.
    Misliš, da “strokovnjaki”, ki delajo na čimvečji prodaji cepiv? Ne.

    Državne uradnike so prepričali, da naj to odgovornost prevzame država. In imamo sistem kompenzacij. Ampak veš kaj, jaz ne rabim kompenzacije, jaz rabim zdravega otroka. Takega, kot je bil pred cepljenjem.
    Jaz ga bom gledala in vzdrževala do smrti, a ne?

    Lepo, da iščeš nelogičnosti v tekstih. A najprej se loti svojih, pa bo pol dela narejenega.

    Pa o boleznih se je treba poučit. Recimo, s čim se zdravijo ošpice? Nič od farmacevtske industrije na potrebuješ za to zdravljenje, tako kot nič ne potrebuješ tudi pri drugih virusnih boleznih.

    Farmacevtska industrija, ti dosmrtno prodaja sredstva za lajšanje alergij, drage droge za lajšanje avtoimunih bolezni in droge, ki lajšajo druge kronične bolezni.

    Akutne virusne in tudi večina bakterijskih okužb ne prinašajo denarja farmaciji. Če boš pisala knjigo o svojih teorijah zarote, pomisli tudi na to.

  12. Če bi bile v tekstih nelogičnosti bi bilo še ok, ampak so neresnice. Bolezni proti katerim se cepi niso samo virusne, ampak tudi bakterijske (npr. davica, tetanus). Res je za mnoge virusne bolezni ni zdravil, zato je cepljenje še toliko bolj pomembno, vendar tudi ob prebolevanju viroz pogosto posežemo po zdravilih za lajšanje simptomov, recimo proti bolečini, v hujših primerih take bolnike zdravijo v bolnišnici z drugimi zdravili. V primerih, kjer prebolelim ostanejo posledice prebolele bolezni se lahko zgodi, da do konca življenja jemljejo zdravila za lajšanje.

    Knjiga kolegice Tetyana Obukhanych je polna neresnic, začne se že v 2. poglavju, kjer piše takšne stvari, za katere z doktoratom iz področja imunologije prav dobro ve, da ne držijo. Gre za grdo zavajanje in strašenje laične javnosti. Ne vem kakšen je njen motiv za tako početje. V branje raje priporočam: http://www.imi.si/pedagoska-dejavnost/sodelavci/alojz-ihan/pedagoska_fajli/Cepljenje%20-%20knjiga.pdf

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj