In morda … ah, vem, da je tako … mi nemara kdaj spodrsne, ko se odzovem drugače, kot bi si želel, ali se počutim drugače, kot bi se lahko. Nehote. Četudi ni prav. Kakorkoli.

Kot bralec, misleče bitje in pisec časovno spreminjam in razpoloženjsko prilagajam svojo aktivno pozornost različnim temam. Kot raziskovalec, iskalec, spraševalec. Raje poslušam in sprašujem kot govorim in odgovarjam. Četudi se marsikdo s tem ne bi strinjal. A dokler te na to, da ni vselej tako, prizanesljivo ne opozorijo pametni in iskreni ljudje, ki mislijo dobro in ti želijo najboljše, predvsem najbližji in pravi prijatelji, zelo verjetno ostajaš znotraj meja razumnosti in prave mere.

Navsezadnje pa imaš kot človek pravico – ne pravno, socialno in etično, celo moralno – da to mero včasih tudi malo prestopiš. Le zakaj bi se človek trudil biti svetnik? Če bi to počel, bi zapadel v nerešljivi paradoks: tisto, za kar se človek močno trudi, prepogosto ni pristno. Aristotel ni zaman rekel, da vrlina ni v premišljenem ponavljanju dobrih dejanj, ampak v tem, da postanejo spontanost, navada. Brez skrbi, ne bom zašel v filozofijo. Še manj v popreproščeni filozofizem.

Ordinacija kot avtomehanična delavnica

Tudi težave sodobne medicine me zelo zanimajo. Ena od teh težav je, da se človeka prepogosto obravnava kot stvar, goli objekt, predmet. Tudi, ko nastopa v vlogi bolnika, pacienta. Prepogosto se zdi in zgodi, da človek vstopi v zdravstveno ustanovo in iz nje odide z občutkom, da je bil na primer pri avtomehaniku. Da bi marsikateri predstavnik (bom politično korekten: ali predstavnica) medicinske stroke raje videl/a, da bi človek-pacient oboleli del svojega telesa prinesel v vrečki, ga odložil na recepciji in ga prišel iskati, ko bi bil k temu pozvan. S sms sporočilom. Sila neprijeten občutek. Človeka sili v zmanjšano zaupanje, v dvom, v negotovost, marsikdaj v tesnobo, včasih pa celo v obup, ali občutek brezupnosti.

Priznam, da takšnega odnosa nekaterih zdravnikov ne prenesem. In se mu odločno uprem: z izbiro besed in tonom glasu. Imam pa to srečo, da mi tega ni bilo treba pogosto storiti. In nikoli se ne sklonim, ne upognem v hrbtenici, če me gospa, ki dela v sprejemni pisarni, ne sliši dovolj dobro, ko stojim za stekleno pregrado in z zmernim tonom sprašujem in odgovarjam – v tisti krog na sredini. Do ljudi, ki se sklonijo in začnejo govoriti skozi malo odprtino, v višini pasu, tik nad pultom, sem prizanesljiv. A imam me, da bi pristopil in jih vzravnal. Da bi jim povrnil kanček osebnega dostojanstva.

Obisk pri zdravniku je lahko tudi zabaven

Se pa včasih človek pri prigodah v zdravstvenih ustanovah lahko celo nasmeje. Na primer če mu po več let trajajočih težavah in po operaciji črevesja vljudna in dobrohotno razpoložena medicinska sestra vsakič znova, v obliki vprašanja, svetuje, naj pitje Donat. Ali pa, če škatle, v kateri je medicinski pripomoček za medicinski poseg, ne želi odpreti, ker na njej piše “pred uporabo ne odpiraj”. Ali pa, če ugledni specialist odsvetuje uporabo napihljivega balončka, ki širi neko pomembno prevodno cev v telesu, več kot dva centimetra, ker ga na štiri centimetre premera še nikoli ni poskusil napihniti.

Sprva iritirajoče podpisovanje istih obrazcev, ki jih pacienti poznajo kot pildek “seznanjenosti z možnostjo, da pride do napake”, kot prijazen obrazec za izpolnjevanje s ponudbo “navedite, če imate kakšne kronične bolezni in alergije”, predvsem pa kot list papirja, namenjen “obveščenemu soglasju” pacienta pred preiskavo – ki sicer res je soglasje, ni pa obveščeno, ker bi zdravnik za podrobno pojasnilo potreboval vsaj petnajst minut, včasih uro – … potem pa romajo v predal … in so pacientu, ki na tako preiskavo v kratkem času pride na primer … večkrat in zaporedoma…, vselej ponujeni v branje, izpolnjevanje in podpisovanje.

Tudi to lahko postane zabavno početje. Še posebej, če začne pacient ta list papirja z nasmeškom vračati neizpolnjenega. Ker se seveda nič ne zgodi. Kajti nima se kaj zgoditi. Takšen papir nima nikakršne pravne vrednosti. Zdravnika ne odreši subjektivne odgovornosti, če je storil napako. Ustanovo ne odreši objektivne odgovornosti, če se je brez krivde zdravnika zgodila napaka kot zadeva uresničene statistične možnosti. Ima pa ta list papirja psihološki učinek: manj intelektualno suverene in bolj prestrašene ljudi lahko preveč prestraši. In tisti balonček, ki sicer ne predstavlja problema, lahko postane problem, če se neka telesna odprtina od strahu, ki ga amigdala nemudoma prenese v možgane in drugi, avtonomni živčni sistem, skrči. Obiski pri zdravniku so lahko tudi parada smeha in vesel spomin.

Andraž Teršek je tokrat samo on, sam, individuum, prebivalec in državljan Republike Slovenije

loading...


PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj