Uradna medicina zastrašuje starše, da se bodo bolezni vrnile v hudi obliki, ob tem pa si zatiska oči pred študijami, kot je npr. britanska študija, ki poroča o bistvenem upadu pojavnosti oslovskega kašlja, ko se je proti tej bolezni cepilo manj otrok, izpostavlja Mojca Vozel iz gibanja Naravna imunost: "Zakaj skrivati, da je oslovski kašelj ob manjši uporabi cepiva postal blažja bolezen? Ali zakaj ignorirati ameriško študijo, ki je razkrila, da imajo dečki od enega do devetih let zaradi cepiva proti hepatitisu B devetkrat večjo verjetnost, da se bodo pri njih pojavile razvojne motnje in bodo potrebovali zgodnjo učno pomoč? Kako to, da staršem ne pojasnijo izsledkov nove študije o toksičnih adjuvantih, da lahko reakcije na nevrološko nevarne aluminijeve spojine v cepivih vodijo v trajne in pogubne spremembe v razvoju in zdravju možganov in imunskega sistema otrok?"
Represija se stopnjuje namesto odpravlja
Jure Pogačnik, pravnik, nekdanji uslužbenec ministrstva za zdravje, avtor člankov o pravnih vidikih cepljenja in možnostih za opustitev cepljenja, ki je konec septembra na spletni strani mednarodne skupnosti AVAAZ objavil peticijo za uvedbo prostovoljnega cepljenja, pravi, da Slovenija z odpravo obveznega sistema v primerjavi z razvitimi demokracijami zamuja vsaj 20 let: "Naše uradne ustanove, namesto da bi proučile ta (relativno) nova dejstva, vztrajajo na zastarelih dogmah in za zagotavljanje cepljenja povečujejo represijo, ki je bila že v preteklosti prekomerna."
S pritiski in zavajanjem se pogosto začne že v ordinaciji, kjer so starši deležni ustrahovanja o posledicah zavrnitve cepljenja in zavajanja glede varnosti cepiv, namesto da bi prejeli navodila k cepivu, pojasnila o opazovanju otrok in ukrepanju v primeru hudih reakcij, pravi Pogačnik. Staršem se zagrozi celo, da otrok ne bo mogel v šolo ali vrtec, čeprav za kaj takega ni nobene pravne podlage. Starše, ki pritiskom ne podležejo, prijavijo Zdravstvenemu inšpektoratu, ta zoper starše praviloma izda odločbo, sledijo pa lahko denarne kazni. "Na eni strani sporne prakse in kršenje pravic staršev in otrok, kjer ni sankcij, na drugi strani pa oster nadzor nad stranskimi učinki cepiv. Nadzor vrši ustanova, ki določa, katera cepljenja in s katerimi cepivi se bodo vršila. To je ta ista ustanova, ki se ukvarja s prometom s cepivi, katere uslužbenci v domnevno prostem času honorarno delajo za proizvajalce cepiv, zapisnike "strokovnih" sestankov o izbiri proizvajalca cepiva pa po potrebi podpisuje kar njihov hišnik. Če berete časopise, spremljate elektronske medije in delo komisije za preprečevanje korupcije, že veste, da gre za Inštitut za varovanje zdravja. Odkrivanje zdravstvenih posledic cepljenja je v Sloveniji torej v najslabših možnih rokah," komentira Pogačnik.
Kaj si Jure Pogačnik s somišljeniki obeta od skoraj že pet tisoč zbranih podpisov? Spremembo obstoječega zakona, pravi. "S tem bi mnoge starše razbremenili represije v upravnih postopkih, med njimi tudi starše otrok, poškodovane s cepivi, katerih stranski učinki niso bili priznani ali raziskani. Te otroke bi zavarovali pred kratkoročnimi stranskimi učinki cepiv in pred porastom avtoimunskih obolenj, za katere sodobna medicinska literatura potrjuje, da so v veliki meri prav posledica cepljenja. Pediatre bi razbremenili nadležnega prijavljanja svojih pacientov inšpektoratu, ki zdaj ruši zaupen odnos s starši. Država bi prihranila nekaj denarja."
Sistem pa bi moral končno tudi v praksi prevzeti odgovornost in starše bistveno natančneje informirati o boleznih, cepljenju in stranskih učinkih cepiv, dodajajo v gibanju Naravna imunost. Kot pravi avtorica knjige Iluzije o cepivih Tetyana Obukhanych, ima imunologija dandanes zagotovljen monopol v javnih zdravstvenih politikah, naročnina na imunološko dogmo pa je enormna, "stane nas zdravja naših otrok."
