​​​​​​​

Dragi Dijaki za normalno šolo in vsi ostali pogumni mladi ljudje, tole je za vas.

Najprej nagovor zdravnice:

Kakšen plamen sreče in upanja je vzplamtel v meni, ko sem v poročilih slišala za uporne dijake, ki so se odločili, da je DOVOLJ. Želijo nazaj normalnost, ki so jo poznali.

Dragi moji, upornost v vaših letih je vedno bila in bo obravnavana posmehljivo. Ne pustite se. Vaša je več kot osnovana. Dovolj je! Dovolj je mask, ki ne služijo ničemur, razen onesnaževanju naših dihal in okolja! Dovolj je zapiranja šol in zahtevanja distance! Distanca v puberteti, ko si najbolj želiš bližine – vsi smo si to želeli in tudi (če so starši vedeli ali ne) to dobili. Ker je to normalno!

Boli me, ker ostali dijaki iz šole ne vstanejo z vami. Boli me, ker se vaši učitelji in ravnatelj ne postavijo za vas. Boli me, ker se poistovetim z vami. Boli me, ker delam v okolju, kjer se diskriminira ljudi na podlagi tega, ali so se uklonili ali ne. Ker se tudi sama nočem in lažje mi je, ker vem, da nisem sama. Veliko nas je, a nekateri so raje tiho. Vi niste. Koliko poguma ste pokazali in, kar še posebej šteje, kakšno enotnost ste pokazali! In vztrajate.

Vztrajajte! Pritisk bo vedno večji, a ne uklonite se. IMATE PRAV! Če bi vaši nasprotnik imeli prav, bi vas pustili pri miru, da bi sami spoznali svojo zmoto – resnica vedno najde pot. A njih je strah, da bo resnica prišla na plan, zato je treba zlomiti vsakogar, ki se še ni uklonil. Vztrajajte! Če popustite, bo to tudi zgled ostalim, da se ni vredno upreti. Če popustite, boste onim nad vami dali vedeti, da vas morajo le dovolj dolgo stiskati v kot in boste klonili. Vztrajajte! Nikakor niste sami in prebujate narod ter opogumljate svoje somišljenike. Vi ste legende in pišete zgodovino.

Nekoč boste imeli otroke. Kakšno zgodbo jim boste imeli za povedati! In ne bo pravljica, le slišati bo pravljično. Skupina pogumnih dijakov je rekla DOVOLJ in vztrajala, vsem preprekam, šikaniranjem, diskriminaciji, zaničevanju navkljub. In zmagala. In to ste VI.

Ponosna na vas in za vedno z vami,

Vaša zdravnica

————-

Sledijo še besede zdravnika:

Družinska medicina me je med drugim naučila, da so dvomi, negotovost, občasno nezaupanje z obeh strani, del praktično vseh odnosov. Tudi odnosa med zdravnikom in bolnikom. In v pomembni meri ta občutja izvirajo tako iz bolnikove skrbi zase, kot iz zdravnikove skrbi za bolnika.

Hkrati pa zdravniku vest praviloma brani, da bi skrenil od priporočil stroke, saj zaupa, da so ta priporočila upravičena s strani bazične znanosti, so dobronamerna in kot prvo neškodljiva. To so sečišča zdravstvenega sistema, zdravnikovega znanja, zdravnikove vesti in bolnikovega trpljenja. In ko bolnik pove: “V maski me duši”, kako mu pomagati? Pravila so jasna. Masko je v določenih okoliščinah obvezno nositi. Sama “obveznost” je jasna, podprtost s podatki iz znanstvenih študij pa je precej manjša.

Mar niso virusi bistveno manjši od drobnih luknjic v maski, preko katerih zato prosto prehajajo? Mar se izdihan zrak za masko zadržuje v večji meri, s čimer bi bil vdihovani zrak pravzaprav stalno isti, ali pa v resnici izdihan zrak vendarle z virusi vred zdrsi preko maske in izza nje? Če torej preko maske uspešno izdihnemo, vdihnemo pa nato “nov” zrak, kaj bi lahko bil upravičljiv namen obvezne uporabe mask? Mar gre za željo po preprečevanju okužb z obupanim upom na učinkovitost “spremenjenega toka” zraka pri izdihu? Ker del zraka zdrsne izza maske in ne direktno v smeri izdiha, ga utegne zato bližnji vdihniti manj in je zato verjetnost okužbe manjša?

To so preprosti pomisleki, na katere znanstveni dokazi zaenkrat ne uspejo podati prav jasnih odgovorov. In ob takšnih pomislekih in ob bolniku, ki mu nošnja maske škodi, se odpira cela vrsta vprašanj, nejasnosti, predvsem pa opominov, naj ne pozabimo na človečnost in staro misel: spoštuj človeka v njegovi suverenosti in dostojanstvu. Ta nam pomaga razumeti, kdo ima v tej godlji prav. In umišljam si, da je vez, ki se v zaupanju plete med učitelji in učenci, pravzaprav v marsičem sorodna opisani okoliščini.

Mar to, da mladi osebi, ki je ravnokar stopila na “oder mladosti”, da se izrazi, zaživi, pokrijemo del obraza, ki je med drugim prav nosilec, če že ne »simbol« te izraznosti, pomeni teptanje točno tega? Živahen razmislek radoživega mladega uma utegne kreniti prav po tej poti negotovosti in nezaupanja do »obveznosti« nošnje mask. Znova, bodimo človečni, kot človek človeku. Mar bi zares toliko tvegali, če bi dovolili mladim, da prosto zadihajo, brez pogosto zamazanih ustnih pokrival, v slogu “stare” normalnosti? 

Zdravnik

Pismo učitelja dijakom lahko preberete TUKAJ.

loading...


PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj