Teorije modrosti se razlikujejo po poudarku na kognitivnih, medosebnih in čustvenih procesih. Raziskave kažejo, da smo s starostjo bolj samorefleksivni, empatični in čustveno stabilni, medtem ko se hitrost obdelave podatkov s starostjo zmanjšuje.
Medtem ko imamo o staranju veliko negativnih stereotipov, je eden redkih pozitivnih stereotipov ta, da postanemo modrejši. Starejši odrasli so tako pogosto prikazani kot vešči modreci, ki so sposobni črpati iz obsežnega nabora izkušenj, da bi lažje in bolj z občutkom reševali težave.
Vzhodne kulture bolj spoštujejo starejše odrasle kot neprecenljiv vir informacij, izkušenj in čustvene zrelosti. Tudi pri drugih vrstah se starejši v veliki meri zanašajo na svoje izkušnje. Starejši kiti orke, zlasti samice po razmnoževanju, imajo v svojih leglih pomembno vodilno vlogo.
Kaj pa znanstvena literatura pravi o tem, kako se modrost spreminja skozi življenjsko dobo? Ali res velja, da lahko vsi računamo na to, da se nam bo modrost nabirala tako kot sivi lasje? Ali je slika bolj zapletena in je pridobljena modrost odvisna od drugih pomembnih dejavnikov, kot so čustvena inteligenca, kultura ali kognitivne sposobnosti?
Opredelitev modrosti
Empirična študija spreminjanja modrosti v življenjskem obdobju zahteva, da modrost opredelimo natančno in specifično. Kot si lahko predstavljate, ni manjkalo teorij, ki so poskušale to storiti, nekatere med njimi imajo dolgo zgodovino. Aristotel je razumel modrost kot vrlino, ki vključuje moralni značaj in sprejemanje etičnih odločitev na podlagi izkušenj in sklepanja.
Sternbergova teorija ravnovesja pravi, da je modrost sposobnost uravnoteženja osebnih, medosebnih in zunajosebnih interesov za doseganje skupnega dobrega. To lahko med drugim vključuje uporabo reševanja problemov, kritičnega razmišljanja in ustvarjalnosti ter uravnoteženje različnih perspektiv.
Berlinska paradigma modrosti Baltesa in Staudingerja pa meni, da je modrost kopičenje pragmatičnega in dejanskega znanja ter razumevanje relativnosti in kontekstualnosti, ki sta prisotni v življenju, ter pripravljenost sprejeti negotovost in nepredvidljivost življenja.
Druge teorije poudarjajo čustvene in medosebne komponente modrosti – zlasti sposobnost prepoznavanja in učinkovitega obvladovanja čustev, sočutje in empatijo v odnosu do drugih ter sposobnost gledanja na situacijo z več vidikov.
Vsi ti pristopi so dragoceni pri konceptualizaciji in merjenju s starostjo povezanih sprememb modrosti v celotnem življenjskem obdobju. Na podlagi empiričnih raziskav lahko bolje razumemo, kateri vidiki modrosti se s staranjem izboljšujejo, ostajajo stabilni ali upadajo.
Kako se modrost spreminja s staranjem?
Glede na različne načine, na katere je mogoče opredeliti modrost, se pri obravnavi spreminjanja modrosti s staranjem ljudi pokaže bolj zapletena in raznovrstna slika. Obstajajo značilnosti, ki se izboljšujejo; take, ki ostajajo stabilne; in take, ki upadajo.
Vidiki modrosti, za katere je na podlagi longitudinalnih in presečnih raziskav znano, da se izboljšujejo, so življenjske izkušnje, sposobnost samorefleksije teh izkušenj, uravnavanje čustev, empatija in sprejemanje perspektiv. To kaže, da s staranjem na splošno postajamo boljši pri ohranjanju prostora za različna čustva in učenju iz izkušenj, hkrati pa postajamo prijaznejši in se bolje zavedamo izkušenj drugih.
Kar zadeva vidike modrosti, ki s staranjem morda niso tako trdni, so starejši slabši, kadar je potrebna hitra obdelava informacij – na primer pri reševanju novih zapletenih problemov. Vendar se lahko mnogi starejši naučijo nadomestiti ta upad z uporabo drugih prednosti, na primer z zanašanjem na prejšnje izkušnje s podobnimi problemi.
Tudi kultura je pomemben kontekstualni dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri poteku modrosti v življenjskem obdobju. Kultura nas poučuje o tem, katera vrsta modrosti je cenjena in kako jo dosežemo. Na primer, kulture se lahko razlikujejo po tem, koliko cenijo oblike modrosti, ki so bolj individualistične (npr. reševanje problemov, poznavanje dejstev), in koliko kolektivistične (npr. sočutje, sprejemanje perspektiv). Prav tako lahko zagovarjajo različne kulturne prakse za razvijanje modrosti, npr. duhovnost, meditacijo, življenjske izkušnje, pogovore s starejšimi.
Glede na nešteto načinov, na katere različno opredeljena modrost s staranjem raste in se poglablja, je presenetljivo, zakaj starejši odrasli ostajajo zanemarjen družbeni in kulturni vir, pogosto odrinjen na rob in pogosto pozabljen, zlasti v zahodni družbi.
PREBERITE TUDI: Intuicija je supermoč in predstavlja najvišjo obliko inteligence
