… na novo študijo se mora velik delež samic
sprijazniti s podpovprečnimi samci, kar pri posameznicah poveča stres.
To je v nasprotju s prejšnjimi teorijami, da ima vsaka samica možnost
parjenja s samcem, ki ustreza njeni predstavi idealnega partnerja.
Raziskovalci so opazovali partnerstvo in parjenje pri avstralskih ščinkavcih (vrsta Erythrura gouldiae
oz. Gouldova amadina). Pri teh pticah se posamezniki z različno barvo
glave (rdečo ali črno) genetsko ne ujemajo drug z drugim. V enem
eksperimentu so obe vrsti ščinkavcev spustili v veliko ptičnico in jim
dovolili, da si sami izberejo partnerje. V drugem so znanstveniki
določili, ali se mora posamezna ptica pariti z rdečim ali črnim samcem.
Izkazalo se je, da so v parih, kjer sta bili ptici
enake barve, samice izlegle jajca kar mesec prej kot tiste v
raznobarvnih parih. Krvni testi so pokazali, da so imele samičke, ki so
bile ‘v zvezi’ z samčkom drugačne barve, kar trikrat do štirikrat višje
ravno stresnega hormona kortikosterona. Čeprav pri ljudeh ne morejo
izvesti enakega eksperimenta, je verjetno, da (ne)privlačnost partnerja
vpliva na hitrost zanositve in število otrok.
Kako se torej samica odzove na svojega partnerja?
Raziskave zadnjih desetletij so pokazale, da lahko ženske posežejo po
različnih ukrepih za izboljšanje svojega položaja, med drugim lahko to
vodi v varanje. Vseeno raziskovalci svetujejo, da tudi če se par
genetsko ne ujema povsem, naj posameznika usmerita svojo energijo v to,
da bosta delovala dobro kot ekipa. Nedavne študije so tudi pokazale, da
se partnerji, ki so skupaj dlje časa, razmnožujejo uspešneje.
