Pasti sodobne vzgoje – 1. del

V družini so nejasne spolne, generacijske in družinske vloge ter delitev dela povzročile, da imajo otroci težave z identiteto, kar posledično negativno vpliva na izoblikovanje občutka lastne vrednosti, povečuje odvisnost od medijev in slabo opremi mlade za bodoče zahteve partnerskega in družinskega življenja.

Ob izginjanju tradicionalnih vlog pa izginja tudi privzgojena starševska odgovornost, saj številni starši prepuščajo otroke v vzgojo in oskrbo drugim; starim staršem, varuškam, inštitucijam, vrstnikom, medijem … Danes je gotovo izziv vzgoja z vzgledom in pristopi, ki ohranjajo dober odnos in spoštovanje med starši in otroki, učitelji in učenci ter vsemi ljudmi v skupnosti.

Pomešane vloge staršev

V sodobni zahodni družbi, tradicionalne vloge moškega in ženske izginjajo, nove pa še niso izoblikovane. Tako starša prevzemata vloge glede na lastne trenutne potrebe. Poleg težav, ki jih to povzroča v zakonu oziroma partnerstvu, ko je potrebno vsako malenkost na novo in pogosto vedno znova doreči, se pojavljajo tudi dodatne težave ob vzgoji otrok.

V tradicionalni družini je oče predstavljal in nudil otrokom zaščito, odločnost in pogojeno ljubezen, mati pa varnost, skrbnost in brezpogojno ljubezen. Psihologi so že pred časom ugotavljali, da je posameznik, ki ima izražene obojne, tako tipično moške kot tudi tipično ženske lastnosti, bliže osebnostni zrelosti.

Danes oče občasno prevzema tradicionalno materinsko vlogo, mati očetovsko, ponekod prevzemata oba tradicionalno očetovsko ali materinsko vlogo. Gotovo pa je razvoj otrok najbolj ogrožen, kadar roditelja starševsko vlogo opuščata ali je ne prevzemata, kar se vse bolj pogosto pojavlja v moderni družbi.

Posledice
Ob izginjanju tradicionalnih starševskih vlog in delitev dela, izginja tudi privzgojena starševska odgovornost. Pogost fenomen sodobne družine je, da starša prepuščata otroke v vzgojo in oskrbo inštitucijam, starim staršem, televiziji, računalniku… Sama pa preživita večino časa v nujnih službenih in manj nujnih obslužbenih aktivnostih in iščeta številne druge izhode iz družine. Seveda se otroci počutijo ogrožene. Posledično se takšni otroci kažejo kot vzgojno zahtevni, težko vodljivi, ki iščejo negativno pozornost, saj jim pozitivne primanjkuje. Tako živijo v primanjkljaju povezanosti, varnosti, pripadnosti, stabilnosti in ljubezni v družini. Te psihološke potrebe otrok so pogosto spregledane in zanemarjene. Otroku je tako onemogočeno tudi oblikovanje čvrstih psiholoških identifikacij z njegovimi starši.

Neustrezni vzgojni pristopi

V zadnjih letih vsi pridigajo o permisivni vzgoji, nihče pa se pri tem ne vpraša, katere pasti in posledice ta prinaša. V prvi vrsti se premalo staršev zaveda, da z zagovarjanjem in potuho, sploh pa z nasprotujočimi se zahtevami do svojih otok, te zbegajo in jim s svojim zaščitniškim vedenjem delajo več škode kot koristi. Tak otrok je nesamostojen in brez jasnih moralnih vrednot, izgubi zaupanje vase in v soljudi,  pojavljati se mu začnejo težave z identiteto in nima občutka za lastno vrednost. Pogosto zaide v slabo družbo in se celo ‘izgubi’. Straši tako pogosto oblikujejo razvajene ali celo narcisoidne osebnosti.

Na drugi strani pa je pri vzgoji še vedno zelo razširjen avtoritarni pristop, kjer prevladujejo ustrahovanja, kazni, zapovedi in prepovedi. Avtoritarni starši so prepričani, da vse vedo ali da najbolje vedo, kaj je za otroke dobro. Otroci morajo brezpogojno ubogati in izpolnjevati njihove ukaze, zapovedi in prepovedi ter se povsem podrejati njihovemu mnenju. Pri tem vzgojnem pristopu se starši čutijo odgovorne za vse; za vse kar je njihova odgovornosti in za vse, kar to ni, saj o vsem odločajo sami. Otroci nimajo možnosti odločanja, kaj šele, da bi lahko občutili posledice svojih odločitev, o njih razmišljali in jih predvideli.

Otroci se zato ne čutijo odgovorne za nekaj, za kar so se odločili starši. V tem vzgojnem stilu se otroci staršev predvsem bojijo in v glavnem ravnajo tako, kot rečejo starši, samo da imajo pred njimi mir. Ne naučijo se razmišljati s svojo glavo, saj nenehno pričakujejo pobude od zunaj, sebe pa doživljajo kot nezmožne česarkoli. V otroke se bo naselil nemir, strah, groza in bojazen pred svetom in ljudmi v njem. Ko ti otroci postanejo mladostniki, se skoraj vedno z veliko previdnostjo ali pa izrecno upornostjo odločajo, ker nenehno dvomijo vase in v svoje sposobnosti.

Razvajen otrok

Razvajenost je način vzgoje, ki ne vodi k temu, da bi se otrok naučil osnovnih pravil in omejitev. Pogosto je varnost zamenjana z odvisnostjo in ljubezen s posesivnostjo. Razvajeni otroci postanejo zasvojeni z željo po čedalje več pozornosti in navadijo se na sprejemanje pretirane naklonjenosti. Razvajenost se kaže tudi glede prehranjevanja; otrok, ki so ga s hrano razvajali, odraste v človeka z izrazito neustreznimi prehranjevalnimi navadami.

Razvajen otrok ne spozna osnovne zakonitosti odnosov in komunikacije med ljudmi Zato ne zmore vzpostaviti zdravih socialnih stikov v okolju, ni zmožen napora, pričakovanja do okolja so nesorazmerno velika in je stalno razočaran. Razvajeni otroci so nedružabni, netolerantni, zahtevni do okolja, zamerljivi, v skupini ne zmorejo ustvarjalnega sodelovanja, ne znajo se podrejati skupnim pravilom. Razočaranja doživljajo kot krivice in reagirajo nasilno ali pa z umikom in zapiranjem vase. Starši se tudi na čustva razvajenca ne odzivajo ustrezno. Za zadovoljevanje potreb takšni otroci uporabljajo jok, saj so starši takoj pripravljeni ustreči, da le ne bi jokal. Razvajeni ljudje so čustveno otopeli in torej niso zmožni globokega čustvovanja.

Danes je pogosto otrokova edina dolžnost in obveznost šola in obšolske aktivnosti, v skupno gospodinjstvo in družino pa ne prispeva praktično ničesar. Tako se otroci razvijajo v egoistične, razvajene posameznike, ki vidijo le sebe in lasten uspeh, ki se meri z rezultati v šoli, kasneje pa z uspehom v karieri in svobodnim življenjem, s čim manj družinskih obveznosti in odgovornosti. To so tudi odlični bodoči potrošniki, ki si bodo mašili čustveno praznino z nakupovanjem in hlastanjem za čutnimi užitki. Opravljanje domačih del je eden najboljših načinov za krepitev samozavesti in občutka za dolžnost. Z rednim opravljanjem del si pridobijo delovne navade.

PREBERITE TUDI: Pasti sodobne vzgoje – 2. del