Kaj človeka žene, da v prostem času zasleduje živo bitje in ga ubije za zabavo in užitek, čeprav mu tega za preživetje ni treba? Je lov res predvsem skrb za naravo in upravljanje divjadi ali se za družbeno sprejemljivo razlago skrivajo tudi precej bolj arhaični vzgibi: agresija, sla po nadvladi in užitek ob ubijanju?
Psihoanalitiki, med njimi tudi lovci sami, so se lotili vprašanj, o katerih se v uradnih razpravah o lovstvu praviloma ne govori.
Lovska strast: kaj človeka v resnici privlači?
Lov se pogosto predstavlja kot naravovarstvena dejavnost, katere namen je uravnavanje populacij divjadi, preprečevanje škode in ohranjanje naravnega ravnovesja. Toda ti izgovori pojasnjujejo domnevno korist dejavnosti, ne pa nujno psiholoških razlogov, zaradi katerih jo nekdo izbere za svoj konjiček ali življenjsko strast.
Zakaj nekoga tako privlačijo zalezovanje, čakanje, sledenje, napetost in končni trenutek, ko žival ustreli? Zakaj lov ni zgolj naloga, ki jo je treba opraviti, ampak za nekatere ljudi intenzivno čustveno doživetje, ki ga želijo vedno znova ponavljati?
Nemški pravnik in lovec Florian Asche se je tega vprašanja lotil v knjigi Jagen, Sex und Tiere essen: Die Lust am Archaischen (2012). Že naslov, ki bi ga lahko prevedli kot Lov, seks in uživanje živali: užitek v arhaičnem, nakazuje smer njegovega razmišljanja. Asche obravnava lov kot izrazito čutno in čustveno izkušnjo, v kateri se prepletajo vznemirjenje, zalezovanje, pričakovanje in uplenitev.
Zanimivo je, da takšna razmišljanja ne prihajajo samo od zunanjih kritikov lovstva – tudi številni lovci sami priznavajo, da korist ni nujno tisto, kar jih pri lovu najbolj privlači. Lovska strast je lahko cilj sama po sebi. In prav tu se začne psihološko zanimiva razprava: ali lovca res privlači predvsem narava ali tudi specifična izkušnja zasledovanja in obvladovanja bitja, ki postane njegov plen?
Paul Parin: lovska strast, agresija in užitek ob ubijanju
Eden najzanimivejših avtorjev na tem področju je bil Paul Parin (1916–2009), švicarski nevrolog, psihoanalitik in pisatelj slovenskega rodu, rojen v Polzeli. Tudi sam je lovec, zato je lovsko strast poznal iz osebne izkušnje.
V knjigi Die Leidenschaft des Jägers (2003) je ponudil izjemno neposredno in provokativno analizo lova. V predstavitvi knjige je njegovo stališče povzeto z mislijo, da pravega lova ni brez namernega ubijanja in da strastni lovci želijo ubijati. Lov povezuje s strastjo, pohlepom, poželenjem in prestopanjem običajnih družbenih meja.
Parinova analiza je pomembna, ker se ne ustavi pri vprašanju, kaj lovec počne, temveč raziskuje, kaj pri tem doživlja. V ospredje postavlja preplet agresivnih in libidinalnih vzgibov. V psihoanalizi libido ne pomeni zgolj spolne želje, ampak širšo psihično energijo, povezano z željo, strastjo in užitkom. Parinovo razmišljanje odpira možnost, da se v lovski izkušnji prepletajo agresija, vznemirjenje, spolnost in občutek moči.
Lovec ne išče zgolj živali. Sledi ji, jo opazuje, čaka na pravi trenutek in jo nazadnje ubije. V tem procesu je izrazito pomembno razmerje med lovcem in plenom: eden ima orožje, načrt in možnost odločanja, drugi pa je v položaju, v katerem lahko izgubi življenje.
Prav občutek nadvlade nad drugim živim bitjem je zato eden od psiholoških vidikov, ki jih je vredno raziskovati. Je del zadovoljstva povezan z uspešno izvedenim lovom ali tudi z dejstvom, da ima človek moč končati življenje živali? To ni nepomembna razlika. Če je del privlačnosti prav možnost ubijanja, potem govorimo o motivu, ki ga ni mogoče zadovoljivo pojasniti z naravovarstvom ali pridobivanjem hrane.
Sublimacija agresije in družbeno sprejemljivo nasilje
Klasična psihoanaliza pozna pojem sublimacije: preusmerjanje nagonskih teženj, tudi agresivnih, v dejavnosti, ki so družbeno sprejemljive. Lov je mogoče obravnavati tudi skozi to prizmo. Gre za dejavnost, pri kateri se agresija izraža v institucionalizirani obliki. Ubijanje živali je omejeno s predpisi, dovoljenji, lovskimi sezonami in pravili, zato ga družba obravnava drugače kot samovoljno nasilje nad živalmi.
Toda družbena legitimnost dejanja ne pove ničesar dokončnega o njegovem psihološkem ozadju.
Tu pride v poštev še en obrambni mehanizem: racionalizacija. Človek lahko svoje ravnanje pojasnjuje z razumnimi in družbeno sprejemljivimi razlogi, medtem ko manj prijetni ali manj zavestni motivi ostajajo v ozadju. V kontekstu lova je to še posebej zanimivo, kajti sklicevanje na uravnavanje populacij divjadi lahko pojasni eno od funkcij lova, ne pojasni pa nujno, zakaj nekoga tako privlačijo zalezovanje, napetost in sam trenutek umora.
Ali je mogoče, da se človek rad predstavlja kot varuh narave, obenem pa ga v resnici najbolj privlači prav dejanje, pri katerem žival ubije? To je vprašanje o razkoraku med zavestnimi razlagami in globljimi motivi, ki ga psihoanaliza raziskuje že desetletja.
Potreba po moči in kompenzacija nemoči
Lov je po svoji naravi izrazito neenakovreden odnos. Človek ima orožje, načrtuje, izbira trenutek in odloča o izidu. Žival se lahko skriva, beži in poskuša preživeti, vendar nima primerljivih možnosti. V psihološki analizi je zato smiselno upoštevati tudi potrebo po nadzoru in občutku moči. Za nekatere posameznike je lahko privlačna prav izkušnja, v kateri imajo popolno premoč nad drugim živim bitjem.
Kritični psihoanalitik Arno Gruen (1923–2015) je v svojem delu raziskoval povezave med destruktivnostjo, strahom pred nemočjo, poslušnostjo in potrebo po dominaciji. V knjigah, kot je Der Verlust des Mitgefühls (1987), je opozarjal, kako lahko odtujenost od lastnih čustev in pomanjkanje empatije prispevata k sprejemanju nasilja.
Njegove teorije niso specifična raziskava lovcev, vendar ponujajo uporaben okvir za razmislek o človekovem odnosu do šibkejšega bitja. Če posameznik svojo moč doživlja predvsem skozi nadvlado nad drugim, je vredno raziskati, kakšno psihološko funkcijo ima takšno vedenje.
To seveda še ne pomeni, da lahko vsakega lovca označimo za osebnostno motenega, temveč da vprašanje agresije, empatije in nadvlade pri razumevanju lovske strasti nikakor ni nepomembno.
Kaj kažejo znanstvene raziskave?
Psihoanalitične interpretacije so zanimive, vendar je pomembno pogledati tudi empirične raziskave, ki so neposredno preučevale motive lovcev.
Leta 2018 so Christian Gamborg, Frank Søndergaard Jensen in Peter Sandøe v znanstveni reviji Society & Natural Resources objavili raziskavo z zelo zgovornim naslovom Killing Animals for Recreation? A Quantitative Study of Hunters’ Motives and Their Perceived Moral Relevance (Ubijanje živali za rekreacijo? Kvantitativna raziskava motivov lovcev in njihove moralne relevantnosti).
V raziskavi je sodelovalo 1.130 danskih lovcev in 1.001 predstavnik splošne javnosti. Raziskovalci so prepoznali tri skupine motivov: akcija in uplenitev, upravljanje in skrb ter narava in druženje. Zanimiva je ugotovitev, da je širša javnost lovcem pogosteje pripisovala motive, povezane z akcijo in uplenitvijo, kot so jih navajali sami. Raziskava je tako odprla vprašanje, kako se osebna motivacija lovcev razlikuje od njihove javne predstavitve.
Še konkretnejša je raziskava Abigail Kaminski in sodelavcev, objavljena leta 2024 v reviji Wildlife Society Bulletin. Vključevala je 501 lovca na jelene in vapitije v ameriški zvezni državi Oregon. Med 21 proučevanimi motivacijskimi dejavniki je bilo vznemirjenje ob zasledovanju oziroma lovljenju plena na osmem mestu, s povprečno oceno 4,13 od 5. Pri lovcih, ki so lovili pogosteje, je bila ocena še višja: 4,34.
Najvišje sta bila sicer ocenjena užitek v dejavnosti in druženje z bližnjimi. Raziskava je pokazala tudi, da je možnost uplenitve živali pomemben motivacijski dejavnik.
To je pomembno: lov ni zgolj praktično opravilo, temveč dejavnost, katere čustveni naboj je za številne udeležence bistven. Vendar raziskava ne meri neposredno užitka ob samem ubijanju. Za to bi potrebovali drugače zastavljena vprašanja in raziskovalno metodologijo.
Ali je lov povezan z osebnostnimi motnjami?
Naslov članka zastavlja provokativno vprašanje, vendar je treba razlikovati med osebnostnimi lastnostmi, psihološko problematičnimi vzgibi in klinično osebnostno motnjo. Sama odločitev za lov še ne pomeni, da ima nekdo psihiatrično diagnozo, vendar je smiselno raziskovati povezave med agresivnostjo, empatijo, potrebo po dominaciji in užitkom ob povzročanju smrti.
Posebej zanimivo je vprašanje empatije. Kako posameznik doživlja žival, ki jo zasleduje? Jo vidi kot čuteče bitje, ki želi živeti in se izogniti nevarnosti, ali predvsem kot plen, trofejo oziroma objekt, ki ga želi osvojiti?
Razlika je psihološko pomembna, kajti zmožnost prepoznati strah in trpljenje drugega bitja ter se nanju čustveno odzvati je ena od pomembnih sestavin empatije. Če človek pri svojem ravnanju zavestno prezre trpljenje drugega bitja ali v njem celo najde zadovoljstvo, je to vsekakor vredno psihološke obravnave.
Neprijetno vprašanje torej ni, ali lahko vsakega lovca razglasimo za osebnostno motenega, temveč zakaj je za nekatere ljudi tako privlačna dejavnost, katere cilj je odvzeti življenje drugemu živemu bitju.
Ko naravovarstvo postane opravičilo
Morda je največje protislovje sodobnega lovstva prav v tem, da se dejavnost, katere bistveni rezultat je smrt živali, pogosto predstavlja predvsem kot predstava skrbi za živali in naravo. Toda to ne pomeni, da je skrb za naravo tudi v resnici glavni osebni motiv lovcev.
Florian Asche in Paul Parin sta pomembna prav zato, ker sta si upala pogledati za družbeno sprejemljive razlage in se vprašati, kaj človeka pri lovu zares vzburja in zadovoljuje. Parinova analiza je še posebej neprijetna za idealizirano predstavo o lovcu kot zgolj skrbniku narave: strastni lov je povezal z namernim ubijanjem, agresijo in poželenjem. Njegovo delo nas sili, da se vprašamo, ali je mogoče užitek ob lovu v celoti ločiti od užitka ob uplenitvi.
Zato je morda čas, da o lovu začnemo govoriti tudi zunaj ustaljenih izgovorov tradicije, naravovarstva in upravljanja divjadi. Kaj namreč pove o človekovi psihologiji dejstvo, da ga lahko navdušujejo zasledovanje, strah plena, občutek popolne premoči in končni trenutek, ko drugo živo bitje izgubi življenje?
To vprašanje si zasluži več kot avtomatičen odgovor, da gre za tradicijo, šport ali skrb za naravo.
