Ko ji je dovolj: Nezrelost moških in odpor do rasti in sprememb

Čedalje več žensk v srednjih letih se odloča za ločitev – in večino ločitvenih postopkov sprožijo prav ženske. Medtem ko se javna razprava pogosto zvede na vprašanje, kaj se dogaja z ženskami, bi bilo bolj pošteno (in nujno) obrniti vprašanje: kaj se dogaja z moškimi?

Zakaj se zdi, da številni sodobni moški še vedno niso dosegli osnovne čustvene zrelosti, niso pripravljeni na osebno rast, in ob vsaki krizi odnosa vselej najdejo način, kako krivdo prevaliti na žensko?

Nezrelost, ki ni več nevidna

Ena ključnih težav, ki jo terapevti in psihologi opažajo v sodobnih zvezah, je čustvena nezrelost moških. Mnogi se še vedno oklepajo infantilnih vedenjskih vzorcev – izogibajo se odgovornosti, niso sposobni samorefleksije, živijo v vlogi večnega najstnika, ki pričakuje, da bo partnerka skrbela zanj kot mati, ga pomirjala, motivirala in prenašala njegova čustvena nihanja.

Čustveno nezreli moški pogosto niso zmožni empatije in ne prepoznavajo notranjega sveta svoje partnerke. Ko ona izrazi stisko, bolečino ali nezadovoljstvo, to doživijo kot napad. Namesto da bi se vprašali, kaj lahko naredijo bolje, se zaprejo ali napadejo nazaj.

Ženske pa v določenem trenutku – pogosto okoli 40. ali 50. leta – preprosto ne morejo več. Utrujene so. Ne gre za krizo srednjih let, temveč za globoko notranje zavedanje, da življenje teče in da se nočejo več čustveno razdajati nekomu, ki jih ne vidi, ne sliši in ne spoštuje.

Odsotnost samorefleksije

Eden največjih izzivov pri tovrstnih partnerjih je, da niso sposobni samorefleksije. Ko pride do konflikta, raje pobegnejo, zanikajo, prelagajo odgovornost ali celo obračajo situacijo tako, da se na koncu partnerka počuti krivo – pojav, ki ga v psihologiji poznamo kot ‘gaslighting’. S tem se ohranja status quo, kjer moški ostaja varen v svoji pasivnosti, partnerka pa čedalje bolj izčrpana.

Samorefleksija zahteva pogum – priznati, da si naredil napako, da si ranil drugega, da ne znaš komunicirati. In to je nekaj, česar številni moški nikoli niso bili naučeni, ker so jih družbene norme učile, da je ranljivost šibkost, introspekcija pa nepotrebna. Tako niso razvili orodij za notranjo rast.

Odpornost do rasti in spremembe

Mnogi moški se tudi v odraslosti nikoli zares ne razvijejo. Ostajajo v čustveno nedoraslih vlogah in ob vsakem poskusu partnerke, da bi v odnos vnesla več zavesti, globine ali enakovrednosti, reagirajo z odporom ali posmehom. Terapevti pogosto opažajo stavek: »Zakaj bi moral kaj spreminjati? Saj je bilo do zdaj vse v redu.« ali »Sem, kakršen sam – in jaz sem super. S tabo je narobe, zatežena si.« – ne glede na to, kako jasno ženska izraža svojo bolečino in izčrpanost.

Ta pasivna pozicija je udobna – za odnos pogubna. Če partner ni pripravljen rasti skupaj, bo drugi – običajno ženska – prej ali slej šla naprej sama.

Zrela ljubezen ni statična, temveč dinamična. Zahteva prilagajanje, empatijo, učenje. In če tega eden od partnerjev ni pripravljen vložiti, potem odnos ostane enostranski – in sčasoma razpade.

Prelaganje krivde na ženske

Eden najbolj bolečih vidikov razpada takih odnosov je, da moški pogosto ne sprejmejo nobene odgovornosti. Namesto tega obtožijo žensko: da je nestabilna, preobčutljiva, »nora«, da ji je udarila perimenopavza, da ima hormonske motnje. To je sodobna različica stoletja starega mita o histerični ženski.

A resnica je (v večini primerov) drugačna. Ženske zapuščajo odnose ne zato, ker bi postale »nore«, temveč ker postanejo trezne. Zelo pogosto se to zgodi v obdobju perimenopavze – ko zaradi padca estrogena upade tudi potreba po ustrezanju, prilagajanju, tihem trpljenju. A to ni vzrok razpada, le katalizator resnice.

Ženske v tem obdobju pogosto prvič jasno začutijo, da so leta tlačile svoja čustva in potrebe. In ko ta megla pade, postanejo nepopustljivo iskrene: do sebe in do drugih.

»Krive so samohranilke, ki so vzgojile take moške!«

Posebej razširjena in simptomatična oblika prelaganja krivde je tudi usmerjanje prsta v mame samohranilke. Namesto da bi se vprašali, zakaj so ti moški sploh morali odrasti brez prisotnega očeta, in kaj to pove o odgovornosti moških generacij pred njimi, raje napadejo matere – češ da niso znale vzgojiti »pravih moških«.

Prezrejo dejstvo, da so te ženske pogosto zapustile pijance, nezreleže ali celo nasilneže – in so s tem pravzaprav naredile tisto, kar zdaj počnejo tudi njihove hčere. Ignorirajo tudi ključno resnico: da ženska, pa naj bo še tako ljubeča in prisotna, nikoli ne more nadomestiti očetovske figure. In da je to naloga očeta – ne mame.

A tudi tukaj najdejo način, da za manko moške zrelosti znova okrivijo žensko. In prav ta nenehni prst, uperjen v druge, je eden najjasnejših pokazateljev nezrelosti in odsotnosti vsakršne notranje odgovornosti.

»Nekoč so bile ženske boljše, so bile pripravljene več potrpeti«

Pogosto se navaja, da so ženske v preteklosti izkazovale večjo potrpežljivost in sprejemanje v partnerskih odnosih. Vendar pa je ključnega pomena poudariti, da vloga žensk ni bila in ne sme biti omejena na toleriranje neodgovornega ali nezrelega vedenja partnerjev. Razlogi za njihovo domnevno “večjo prilagodljivost” niso izvirali iz intrinzičnih značilnosti, temveč so bili pogojeni s pomanjkanjem alternativ in močnimi družbenimi pritiski.

V zgodovini so bile ženske pogosto brez lastnih finančnih sredstev in podvržene strogi družbeni obsodbi, kar jih je sililo v vztrajanje v neustreznih odnosih, ki so imeli uničujoč vpliv na njihovo dobrobit. Ta prisilna vztrajnost ni odraz naravne superiornosti ali večje tolerance, temveč posledica sistemskih omejitev in neenakosti. Zato je nujno, da se razumevanje preteklih vlog žensk ne idealizira, temveč se kritično ovrednoti v kontekstu takratnih družbeno-ekonomskih razmer.

Družbeni kontekst nezrelosti

Čeprav ni pravično posploševati, številni strokovnjaki opozarjajo, da moške družba že od mladosti spodbuja k čustveni zadržanosti, tekmovalnosti in iskanju zunanjih potrditev. Zanje ni prostora za dvom, ranljivost, introspekcijo. Rezultat so odrasli moški, ki v partnerskih odnosih niso sposobni ustvariti varnega in čustveno bogatega prostora.

Poleg tega se nezrelost pogosto ohranja skozi moške skupnosti, kjer se vsak poskus spremembe označi za »preveč čustven«, »premehak« ali »pod vplivom ženske«. Tovrstna kolektivna obramba ustvarja kulturo stagnacije in odpor do sprememb.

In nato pride trenutek, ko partnerka ne zmore več. Ko zapusti tak odnos, postane tarča poniževanja – bodisi s strani bivšega, bodisi s strani spletnih skupnosti, ki ob vsaki zgodbi o ločitvi hitro najdejo razlago v »ženski norosti«. A v resnici je ločitev pogosto zadnji korak v dolgem procesu, kjer ženska že leta nosi celoten čustveni in praktični tovor zveze.

Čas je za novo resnico

Ženske ne zapuščajo moških, ker bi bile nepredvidljive ali nelojalne. Zapuščajo jih, ker so leta in leta nosile odnos same. Ker so namesto razbremenitve in pomoči s strani partnerje skrbele še za dodatnega odraslega otroka. Ker so poskušale. Ker so bile potrpežljive. In ker so se na koncu vprašale: kdo pa poskrbi zame?

Sodobni moški, ki želijo biti v zrelem odnosu, se bodo morali ne le učiti veščin čustvene pismenosti, temveč bodo morali nehati bežati pred odgovornostjo. Čas je, da odnos neha biti ženska naloga in postane skupno polje rasti.

Ne gre za to, da ženske zahtevajo preveč. Gre za to, da od življenja – in od partnerstva – pričakujejo nekaj, kar bi moralo biti samoumevno: spoštovanje, prisotnost, odgovornost. In to ni radikalna zahteva. To je minimum za zrel odnos v 21. stoletju.

PREBERITE TUDI:

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA