Če ste razmeroma inteligentna oseba, verjetno za vas velja dvoje: 1. družite se manj kot vaši vrstniki in 2. skrbi vas, ali je to normalno, zdravo, ali ne.
Kot večina od nas že ve, so inteligentni ljudje ponavadi bolj zaskrbljeni kot drugi in imajo tudi pogosteje socialno anksioznost, saj so bolj prodorni od povprečne osebe. Študija, objavljena v reviji British Journal of Psychology, pa je pokazala, da gre to pogosto še dlje: zelo inteligentni ljudje imajo dejansko raje kar družbo samih sebe, za kar obstaja precej zanimiv razlog.
Študija pojasnjuje, da so evolucijski psihologi odkrili povezavo med pogostimi socialnimi interakcijami in manjšim zadovoljstvom z življenjem pri ljudeh, ki so na splošno bolj inteligentni. V raziskavi so sodelovali odrasli med 18. in 28. letom starosti, znanstveniki pa so ugotovili, da so ljudje, ki so živeli na gosteje naseljenih območjih, poročali o nižji stopnji sreče. Enako je veljalo tudi za ljudi, ki so se pogosteje družili.
Študija meni, da gre za to, da se pametnejši posamezniki bolje prilagajajo izzivom sodobnega življenja in so bolj pripravljeni “zapustiti skupino” ter si ustvariti lastno, bolj izpolnjujoče življenje. Oz. povedano drugače: inteligentni ljudje se raje manj družijo, ker ne potrebujejo občutka plemenske pripadnosti, da bi našli smisel svojega življenja. Ravno nasprotno – pravzaprav so prav oni tisti, ki se, ko so postavljeni pred izbiro med “pripadnostjo” in zvestobo sebi, pogosteje odločijo za samostojno pot.
V skladu s to teorijo so bili torej naši možgani lovcev in nabiralcev popolnoma prilagojeni življenju, kakršno je bilo takrat, ko je bila populacija manjša in smo obstajali v skupinah, ki so štele po približno 150 ljudi. Socialna interakcija bi bila ključnega pomena za preživetje. Sposobnost prilagajanja je tista, ki odlikuje inteligentno osebo. V preteklosti bi vrhunski človek oz. ‘superčlovek’ najbolje sledil svojim instinktom, danes pa je vrhunski človek najbolj sposoben oblikovati svojo prihodnost in se ne držati neke skupine.
To potrjuje tudi dejstvo, da je samoocena sreče pogosto večja v manjših mestih kot v večjih, kar so v preteklosti imenovali “mestno-podeželski gradient sreče”. To je lahko posledica številnih dejavnikov, vendar je verjetno najbolj posledica dejstva, da ljudje uspevajo v manjših krogih in bolj intimnih, pristnih povezavah. V majhnem mestu je prisoten občutek skupnosti in pripadnosti.
Zjutraj greš v trgovino in pozdraviš iste ljudi, ki jih poznaš; medtem ko se v večjem mestu počutiš izgubljenega med množico neznanih ljudi. Prav tako je v manjšem mestu poudarek na tem, kdo si in kako se povezuješ z drugimi – v nasprotju s tem, kaj si dosegel ali kdo se zdi, da si. Inteligentni ljudje to večinoma zaobidejo in se posvečajo svojim lastnim prizadevanjem, a v vsakem primeru ostaja bistvo: inteligentni ljudje (in srečni ljudje!) uspevajo v maloštevilnih, tesnih in pristnih odnosih.
PREBERITE TUDI:
- Večina ljudi sledi množici – izjema so nadpovprečno inteligentni
- To so razlogi, da so najbolj inteligentni ljudje pogosto nesrečni
- 11 stvari, ki so značilne za inteligentne ljudi
- Razlogi, zakaj inteligentni ljudje raje delajo sami
- 9 znakov, da ste inteligentni
