Večer je posvečen ljubezni do sočloveka in narave v svetu, ki se vse bolj pogreza v dekadenco. Da bi ga rešili, se moramo vedno znova vračati in vrniti k ljubezni.
Orkestru naše hiše bo dirigiral Kevin Rhodes, scenografija in kostumografija je v rokah Alexandre Burgstaller, Andrej Hajdinjak bo oblikoval svetlobo, video je pripravila Darja Štravs Tisu, koncertni mojster pa bo Igor Grasselli.
Premieri bo sledilo 7 ponovitev, zadnja predstava pa bo ravno na svetovni dan Zemlje.
V letošnjo pomlad vstopamo z baletnim večerom, ki nosi preprost, a zgovoren naslov Ljubezen. Koreografske niti je tokrat pletel umetniški direktor baleta Renato Zanella, ki predstavo podpisuje tudi kot režiser in dramaturg. Baletni večer, ki združuje dve koreografiji – prva se naslanja na skladbo Ozarjena noč Arnolda Schönberga, pri drugi pa je avtor iskal navdih v Pesmi o Zemlji Gustava Mahlerja –, je po besedah Renata Zanelle posvečen ljubezni, do sočloveka in narave.
Ko sem prvič prišel v Ljubljano kot gostujoči koreograf, sem vedel, da je to pravi kraj zame
Prekaljeni koreograf, ki je ustvaril številne baletne predstave v najbolj znanih evropskih baletnih hišah, se je dela lotil na poseben način in v koreografijo vključil tudi operne pevce. Manj znano je, da je Zanella tudi operni režiser, zato smo preverili, ali je za glasbeno podlago tudi zato izbral Mahlerjevo Pesem o Zemlji, v kateri nastopajo tudi operni solisti. Kot je pojasnil, je petje temeljni del tega Mahlerjevega dela, a so lahko pevci pri svojem izražanju precej svobodni. Morda je to nenavadno, dodaja, vendar se sklada s konceptom celotne predstave. Polega tega koreograf baletni večer Ljubezen uvršča v svoj »repertoar simfoničnih del«, v katerih želi kar se da slediti temu, kar s svojo glasbo sporočajo skladatelji.
Renato Zanella, ki letos obeležuje trideset let bogate mednarodne kariere koreografa, je mesto direktorja našega baleta prevzel pred dobrima dvema letoma. O doslej prehojeni ljubljanski poti je brez obotavljanja povedal, da si jo upa oceniti z desetico, pojasnil pa je tudi, kaj ga je pripeljalo k nam.
»Kariero sem gradil v številnih opernih in baletnih hišah, med drugim sem deset let vodil baletni ansambel Dunajske državne opere. Zelo pomembne stopnje v moji karieri umetniškega direktorja so bile tudi Atene, Verona in Bukarešta, a spremembe, ki so me spremljale na tej poti, niso bile le geografske, temveč sta pomembno vlogo igrala moje osebno dozorevanje in starost. Lahko bi rekel, da me je v Ljubljano pripeljala radovednost pa tudi želja, da svoje življenjsko delo končam z ansamblom, kakršen je ljubljanski. Da je ljubljanski balet pravi zame, sem vedel že prvič, ko sem tukaj delal kot gostujoči koreograf, in ko se je ponudila priložnost za redno delo, nisem okleval. Te odločitve nisem niti za trenutek obžaloval,« je pojasnil sogovornik in dodal, da kot direktor ljubljanskega baleta čuti veliko odgovornost, hkrati pa se počuti izpolnjenega in izjemno povezanega tako s sodelavci kot z občinstvom. »Mislim, da je k temu svoje prispevalo tudi obdobje epidemije covida, ki nas je po koncu spodbudilo k še tesnejšemu sodelovanju in v nas zanetilo novo ustvarjalnost.«
Čeprav v njegovem opusu ne manjka lastnih koreografij, Renato Zanella uživa v ustvarjanju klasičnih baletnih del, za katere je prepričan, da lahko veliko dajo tudi sodobnemu občinstvu. »Le kdo ne obožuje pravljičnih zgodb? Pri tem pa je treba povedati, da so današnje predstave drugačne od nekdanjih, saj se nove generacije plesalcev nenehno izpopolnjujejo tako v tehničnem kot v umetniškem, estetskem pogledu. Da bi dosegli visoko umetniško raven, je treba trdo delati, prostora za napake pa pri tem ni.« Renato Zanella priznava, da je pri ustvarjanju klasičnih predstav precej strog, hkrati pa verjame, da umetnost potrebuje svobodo, za katero je treba kdaj tudi tvegati.
Zanella ne skriva, da je na delo ljubljanskega ansambla zelo ponosen, zato ga je z veseljem peljal tudi na nekaj gostovanj v tujino, v Italijo in Španijo. »Po uspešnih gostovanjih dobivamo nove ponudbe in vabila, kar potrjuje kakovost našega dela. Trenutno načrtujemo gostovanje v Avstriji.« Kljub temu pa se vselej rad vrača v Ljubljano, saj se pri nas počuti dobro in domače: »Res je, kot pravijo: S-LOVE-nija. Obožujem Slovenijo!« Ker je ob prihodu pred dvema letoma zagotovil, da se bo vsaj poskušal naučiti slovensko, ga povprašamo tudi o tem, kako mu gre. V smehu pove, naj raje vprašamo njegovega učitelja: »Zelo je razočaran, a kljub temu še ni izgubil upanja!«
Moja vloga v Ljubezni zahteva izražanje čustev v sproščenem, a tehnično zahtevnem plesu
Balerina Nina Kramberger sodi med mlajše plesalke našega ansambla. Pridružila se nam je šele pred tremi leti, a je kljub temu že nanizala nekaj pomembnih vlog. Prav gotovo je najbolj ponosna na vlogo Julije v baletu Romeo in Julija, s katero je pravkar gostovala v Trstu. Ker so zaradi bližajoče se premiere baletnega večera Ljubezen, v katerem pleše vlogo otroka, med nastopi vsak dan vadili tudi za to predstavo, je bilo gostovanje precej naporno.
»Tudi sicer so lahko turneje bistveno bolj naporne od dela v domači hiši, saj se zaradi zamenjave okolja spremeni vsakdanja rutina, svoje pa naredi tudi drug oder, ki ga nisi vajen.« Hkrati pa imajo gostovanja svoj čar, dodaja. Predvsem izkušnja potovanja in spoznavanja novih krajev.
Nina Kramberger je doslej nastopila kot Gulnar v Gusarju in mala Klara v Hrestaču, plesala je kmečki pas de deux v Giselle in véliki pas de deux Basila in Kitri v Don Kihotu, katerega odlomke so uprizorili na Kongresnem trgu. Julija je njena prva naslovna vloga in pomeni uresničitev njene velike želje. »Nimam sicer kakšnega seznama vlog, ki bi jih rada plesala v svoji karieri, a nekatere me vendarle bolj privlačijo in Julija je zagotovo med njimi.«
Sicer pa je vsaka vloga zanjo poseben izziv in priložnost, da zraste kot umetnica, pri čemer je njen cilj pridobiti čim več izkušenj in plesne kilometrine. Poleg tehnično zahtevnih jo najbolj vznemirjajo dramsko bogate vloge, ki poleg plesnih terjajo tudi igralske veščine. »Romeo in Julija je dramski balet, v katerem se naslovna vloga razvija s potekom celotne zgodbe. Julija se iz punčke, ki mora ubogati starše in se poročiti z izbranim ženinom, razvije v močno žensko z lastnimi odločitvami, česar plesalka ne izraža le z gibom, temveč tudi z igro.«
Tudi vloga, v kateri bo nastopila v drugem delu baletnega večera Ljubezen, je karakterna in tehnično precej zahtevna. »Predstavljamo otroke popotnikov brez doma, ki edini lahko vidijo gozdna bitja, kar od plesalcev zahteva izražanje čustev v sproščenem, a tehnično zahtevnem plesu.« V tokratni predstavi bo, v nasprotju z Julijo, plesala bosih nog oziroma v nogavicah. »Plesanje na špicah je tehnično zelo natančno, medtem ko se bosonogi ples spogleduje z modernim baletom, ki omogoča drugačne, bolj sproščene gibe in več elementov na tleh,« pravi sogovornica, ki se rada preizkuša v različnih plesnih slogih.
Preden je prišla v naše gledališče, pa se je pol leta kalila na tujem. »Po zaključenem šolanju na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru sem zasledila razpis skupine Ballet Cymru v Walesu in se jim po uspešno opravljeni avdiciji pridružila. V Walesu sem bila pol leta, do marca 2022, ko je izbruhnila pandemija covida-19 in sem se morala vrniti domov. V tem obdobju sem kot plesalka v zboru plesala v predstavah, s katerimi smo gostovali po Veliki Britaniji. Tik pred začetkom pandemije smo pripravljali baletni triptih, vendar je bila premiera žal odpovedana.«
Mlada plesalka, ki je na svoji poklicni poti že vajena selitev, nam je še zaupala, da pot v neznano zanjo nikoli ni bila težava. »Moraš se prilagoditi, navaditi na novo okolje in ljudi, in po treh letih tukaj lahko rečem, da se tudi v Ljubljani že dobro znajdem, tako v ansamblu kot v mestu. Le s pomanjkanjem sonca pozimi se težko spopadam,« se nasmehne in pristavi, da je ne glede na mednarodne ambicije ponosna, da pleše v domačem gledališču in tako prispeva k domači kulturi.
Baletna vizualizacija simfonične glasbe
Da bomo prihodnji četrtek priča res posebnemu večeru, je prepričan tudi inšpektor orkestra in violist Martin Žužek Kres, ki je projekt poimenoval kar »baletna vizualizacija simfonične glasbe«. O sami glasbi, ki jo pričakujemo v Ljubezni, pa je povedal: »Tako Schönbergova Ozarjena noč kot tudi Mahlerjeva Pesem o Zemlji sta deli, nastali tik pred koncem nekega možnega sveta, tik pred koncem obstoja takratnega srednjeevropskega, okoli Dunaja krožečega sveta, ki se je le nekaj let po nastanku teh dveh glasbenih del samouničil v dveh vojaških kataklizmah 20. stoletja. Ali nas je ta melanholična, mestoma do bolečine čuteča glasba, ki pa zmore nenehna zvočna presevanja optimizma, zmožna nagovoriti tudi danes, ko se zdi, da spet stojimo pred prepadom vojaške ali ekološke kataklizme?« Schönbergova Ozarjena noč je za godalce eden od vrhuncev skupne igre: »Harmonska zgoščenost glasbe sovpada z izvajalsko kompleksnostjo.«
V drugem delu večera, ko pride na vrsto Mahlerjeva Pesem o Zemlji pa se bosta plesalcem v vlogi popotnikov na odru pridružila tudi naša priznana solistka Nuška Drašček in prvak Branko Robinšak, ki se sodelovanja še posebej veselita. Za Branka Robinšaka je sodelovanje v primarno baletni predstavi izziv. »Kdor vsaj malo pozna Mahlerja, ve, da se je z vokalom ukvarjal na svoj poseben način. Pevska linija je vedno napoved ali opis nekega stanja ali občutja, ki ga baletna koreografija zatem podkrepi do mere, da vizualizacija postane še bolj prezentna. Mislim, da se nam obeta zanimiva predstava, ki sovpada z mojo 40. obletnico delovanja, in v veliko čast si štejem, da smem biti zraven.«
Za Nuško Drašček pa je sodelovanje z baletom vselej zanimivo, ker je potek dela popolnoma drugačen, kot pri operni predstavi. »Glas in interpretacija se zlivata z gibom, ki je za nas zunanji, to pomeni, da opazujemo plesalke in plesalce in dodajamo svojo dimenzijo. Izjemna izkušnja, sploh na tako presunljivo glasbo.«
Vstopnice dobite TUKAJ.
