Trpinčenje v otroštvu je povezano z vrsto negativnih posledic, med drugim s fizičnimi spremembami v možganih ter večjim tveganjem za anksioznost, depresijo, samomor in zlorabo psihoaktivnih snovi. Za vsakega starša je uničujoče, če ugotovi, da je njegov otrok trpinčen – vendar je lahko prav tako neprijetno, če ugotovite, da je vaš otrok tisti, ki trpinči druge – torej je nasilnež.
Obstajajo opozorilni znaki, ki lahko pokažejo, ali je vaš otrok nagnjen k trpinčenju ali pa ga že izvaja. Ko se starši soočijo s takšno situacijo, se lahko sprva odzovejo z zanikanjem, jezo, zgroženostjo ali ogorčenostjo. Vendar je bolje, da situacijo ocenite z mirno glavo, se usedete z otrokom in se pogovorite o problemu ter z nežnimi ukrepi usmerite k bolj zdravim načinom interakcije z vrstniki.
V nadaljevanju si preberite morebitne znake ustrahovanja in nekaj zdravih načinov, kako se z njim soočiti.
Bodite pozorni na znake ustrahovanja
Ustrahovanje je opredeljeno kot agresivno dejanje, ki vključuje neravnovesje moči in se pogosto ponavlja skozi čas. Čeprav si mnogi to vedenje predstavljajo kot stereotipno fizično agresijo na igrišču, se ustrahovanje ne ustavi (ali začne) tam, temveč lahko vključuje tudi dejanja, kot so grožnje, govorice, verbalni napadi ali izključevanje nekoga iz skupine s škodljivim namenom.
Danes lahko poteka celo virtualno, saj je kibernetsko ustrahovanje v dobi družbenih medijev vse večji problem.
Čeprav mnogi enačijo nasilneže z neodgovornim starševstvom ali težavnimi družinami, pa ni vsak nasilnež proizvod disfunkcionalnega ali razdrobljenega družinskega življenja. Nasilneži so lahko v bistvu dobri otroci, ki so preprosto naredili napake – morda zaradi želje, da bi se prilagodili prijateljem; želje po dodatni pozornosti; ali nagnjenosti k nepravilnemu dojemanju vedenja vrstnikov kot grožnje.
Vendar pa obstajajo nekateri opozorilni znaki, ki jih lahko mladi pokažejo, preden začnejo s trpinčenjem ali med njim. Nasilnež ima lahko vrsto osebnostnih značilnosti, med drugim:
1. Težave z avtoritetami
Ali se vaš otrok agresivno obnaša do odraslih, učiteljev, staršev itd.? Čustvena disregulacija lahko pri mladostnikih privede do izbruhov in ustrahovalnega vedenja.
2. Potreba po nadzoru ali prevladi
Otrok je lahko pretirano tekmovalen ali se pretirano ukvarja z družbenim statusom?
3. Impulzivno vedenje ali preizkušanje meja
Nagnjenost k trpinčenju lahko spremljajo nesposobnost razmišljanja, preden ukrepamo, ter kršenje pravil in premikanje meja.
4. Pomanjkanje sočutja do trpinčenih oseb ali pozitiven odnos do nasilja na splošno
Študije so pokazale povezavo med nasiljem na televiziji in videoigrami z zmanjšano občutljivostjo za trpljenje drugih ter povečanjem agresivnega ali škodljivega vedenja.
5. Težave z izbruhi jeze
Zavedajte se, da lahko pretirane težave z jezo kažejo tudi na resnejše probleme duševnega zdravja.
6. Spretnost, da se iz težavnih situacij izgovorijo
Manipulativne in nadzorne težnje nasilnežev jih lahko spremenijo v uglajene voditelje.
7. Zgodovina trpinčenja
Zanimivo je, da si nekateri nasilneži preprosto poskušajo povrniti občutek nadzora, potem ko so sami postali žrtve nasilnežev, tudi v lastnem družinskem sistemu, na primer s strani sorojencev.
Ustrahovanje in vpliv na možgane
Veliko raziskovalcev je preučevalo povezavo med ustrahovanjem in človeškimi možgani. Študija, objavljena leta 2019, ki je preučevala interakcijo med aktivnostjo možganske amigdale in prikazovanjem jeznih in prestrašenih obrazov, je pokazala, da kombinacija večje aktivnosti amigdale na jezne obraze in manjše aktivnosti amigdale na prestrašene obraze napoveduje več trpinčenja. Po drugi strani pa je nižja aktivnost amigdale tako pri jeznih kot strašljivih obrazih napovedovala manj agresivno vedenje.
Z drugimi besedami: udeleženci, ki so bili bolj nagnjeni k ustrahovanju, so se bolj odzivali na jezo in jih je manj motil strah (tj. pred potencialnimi žrtvami). Poročilo je opozorilo na ugotovitve prejšnjih študij – na primer, da so mladostniki, ki so se trpinčili, med prevzemanjem tveganja pokazali povečano aktivnost v možganskih območjih čustev in motivacije ter zmanjšano aktivnost v medialni prefrontalni skorji, ko so pričakovali nagrado.
Nasilneži so pokazali tudi “povečano občutljivost za socialno izključenost”, kar je bilo obravnavano v drugi študiji iz leta 2019. Ugotovila je, da je bilo ustrahovanje mladostnikov povezano z večjo aktivacijo v nekaterih možganskih regijah, vključno z ventralnim striatumom, amigdalo, medialno prefrontalno skorjo in insulami, ko so opazovali socialno izključenost.
“Aktivacija v teh regijah je običajno povezana z učenjem nagrajevanja, spremljanjem pozornosti in motivacijskimi procesi,” so zapisali v študiji, kar nakazuje, da lahko nasilneži preprosto drugače obdelujejo stvari, ko gre za razlago medosebnih namigov in izkušenj.
Kako posredovati pri vedenju vašega otroka, ki ustrahuje
Ker raziskave kažejo jasne povezave med ustrahovanjem in možgani, lahko tehnologija, kot je slikanje možganov SPECT, pomaga določiti aktivnost v še vedno razvijajočih se možganih mlade osebe (in ali se morda skrivajo globlje težave). Ker se možgani mladih otrok razvijajo vse do sredine 20. let, lahko neopažene težave spremenijo razvoj možganov in povzročijo trajne posledice za njihovo delovanje.
Vedenjske težave so med najpogosteje diagnosticiranimi boleznimi pri mladostnikih, ustrezno zdravljenje pa ima lahko trajne posledice – ne le za zadevnega otroka, temveč tudi za vse, ki so v stiku z njim, vključno z žrtvami ustrahovanja.
Če sumite na ustrahovanje, se je dobro z otrokom usesti in preučiti njegovo vedenje, ne da bi se pretirano odzvali ali prehitro sklepali. Koristne taktike za takšen pogovor so sledeče:
- Bodite neposredni in vprašajte za otrokov pogled na to, kaj se je zgodilo, ter poskušajte razumeti, zakaj je prišlo do takšnega vedenja.
- Poskusite najti alternativne rešitve situacijskih problemov (morda z igranjem vlog) in naj si otrok poskuša predstavljati stališče žrtve.
- Če je potrebno, delajte na tem, da bi opazili in odpravili ustrahovalno vedenje doma, po potrebi pa otroka disciplinirajte.
- Na koncu otroka spodbudite, naj se žrtvi opraviči, in ga pozovite, naj o takšnih dogodkih tudi v prihodnje vodi odprt dialog.
- Brez obsojanja in empatičnim pristopom ne boste le spodbudili boljšega vedenja – postali boste zgleden starševski model za reševanje težav brez uporabe jeze ali agresije.
PREBERITE TUDI:
- Verbalno nasilje pušča dolgotrajne posledice in boli bolj kot fizično
- Starši, pozor! Nasilje rojeva nasilje – tudi če gre le za igrice ali risanke
