V torek je 1. september. Novo šolsko leto. Z modelom B. Zaenkrat. Ne vemo do kdaj. Morda bo že v ponedeljek drugače.
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) je v mesecu juliju na osnovne šole (in druge vzgojno-izobraževalne zavode) naslovilo USMERITVE (!) glede organizacije vzgojno-izobraževalnega dela v šolskem letu 2020/2021. V usmeritvah so šolam podali ključna izhodišča, vezana na organizacijo pouka in predstavili različne modele, ki jih bo možno aktivirati kadarkoli med šolskim letom, v odvisnosti od epidemiološkega stanja v državi. Aktiviranje modela s sklepom določi Vlada RS oziroma ministrica, pristojna za izobraževanje. Konec meseca avgusta je odločila in »aktivirala« model B. Ta (in vsi ostali) temeljijo na PRIPOROČILIH (!) Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).
V tem času je bilo s strani različnih strok na pristojne osebe in institucije naslovljenih več pozivov, apelov, peticij, odprtih pisem… Brez učinka ali uspeha, najbrž tudi brez posluha za vse ali karkoli od napisanega. Strokovno in argumentirano nestrinjanje s predlaganimi ukrepi in priporočili so izrazili pedagogi, psihologi, zdravniki… tudi pravniki. Nič. In zdaj smo tu.
Kaj zdaj?
Zdaj je na nas, posameznikih. Starših, skrbnikih. Od nas je odvisno, kako bodo otroci vstopili v novo šolsko leto in na kakšen način bodo prestopili šolski prag. »Zamaskirani« ali ne. Preprosto. Odločitev je naša.
Kratka pravna izhodišča
Otroci uživajo posebno ustavno varstvo in skrb, zaščiteni so pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem (56. člen Ustave RS). Izobraževanje otrok je ustavna kategorija (57. člen Ustave RS). Pravice otrok pa se kažejo kot nasprotni izraz dolžnosti staršev, ki izvirajo iz starševske skrbi (54. člen Ustave RS). Varovanje otrokove koristi je namreč dolžnostno upravičenje, katerega nosilci so v prvi vrsti starši. Pri tem ne smejo biti neutemeljeno in protipravno prikrajšani.
Podobno izhaja že iz same Splošne deklaracije človekovih pravic, mednarodnih konvencij in drugih mednarodnopravnih norm. Temeljne človekove pravice in svoboščine predstavljajo minimalni (pravni) standard in se uresničujejo neposredno na podlagi USTAVE (oziroma način njihovega uresničevanja predpisuje ZAKON, kadar tako določa ustava, ali je to nujno zaradi same narave človekove pravice ali svoboščine). Človekove pravice in svoboščine so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava – izjemoma je dopustno začasno razveljaviti ali omejiti človekove pravice in svoboščine v vojnem in izrednem stanju (le za čas trajanja vojnega ali izrednega stanja in samo v obsegu, ki ga tako stanje zahteva!).
So pa tudi človekove pravice in svoboščine, za katere ustava ne dopušča nobenega (začasnega) razveljavljanja ali omejevanja, nekatere od njih tudi (pravno) relevantne v danem kontekstu, a bi nadaljnja razlaga presegla predviden obseg članka. Enako bi bilo z dodatnim razčlenjevanjem vseh relevantnih zakonskih norm in drugih pravnih predpisov. V bistvu to niti ni potrebno.
NIJZ je objavil PRIPOROČILA, ministrstvo jih povzema v USMERITVAH, šole jih bodo IZVAJALE (Bodo? Res? Vse “ukrepe”? Vse šole? Vse enako? Odpirajo se seveda še mnoga druga (pravna) vprašanja, kot na primer avtonomija in odgovornost šol, vloga občin ipd. ter seveda strokovna, etična in moralna vprašanja!) …
… starši pa imajo USTAVNO PRAVICO IN DOLŽNOST zaščititi pravice in koristi svojih otrok, pri čemer zaradi tega ne morejo/smejo biti kaznovani ali kako drugače oškodovani oziroma prikrajšani (oni ali njihov otrok)!
Nihče, ne posameznik, ne skupina, ne večina, ne posamezne institucije, nenazadnje niti (še posebej ne!) oblast, namreč ne morejo/ne smejo poseči v temeljne človekove pravice in svoboščine!
“Ignorantia iuris nocet!”
mag. Ana Poljak, univ. dipl. prav.,
BALANCE pravno svetovanje,
pooblaščenka v postopkih zaščite pravic otrok in staršev
FB: https://www.facebook.com/balancepravnosvetovanje/
