Je razmerje med skritimi in javno objavljenimi prostimi deli res tako nesorazmerno?

Ravno nasprotno: informacije o prostih delovnih mestih so javno dostopne samo takrat, ko se podjetje odloči, da bo objavilo oglas oz. kako drugače promoviralo svojo potrebo. Tako lahko mirno trdimo, da 80 odstotkov prostih del ne bo nikoli javno objavljenih! Pogosto smo izzvani, naj dokažemo, da je razmerje med 'vidnimi' in 'skritimi' delovnimi mesti resnično tako. Seveda večina ljudi verjame, da obstajajo delovna mesta, za katera nihče ne ve, toda skoraj nihče ne verjame, da je razmerje med 'skritimi' in javno objavljenimi deli res 4:1 v korist skritih del. Toda to trditev lahko dokažemo z javno dostopnimi podatki.

Po slovenski zakonodaji morajo delodajalci javno objaviti prosta delovna mesta, tudi če že vedo, kako jih bodo zapolnili. Torej skritega trga dela pri nas ne bi smelo biti? Nikakor! Ker je treba delovno mesto objaviti tudi v primeru, če delodajalec redno zaposli študenta, ki je prej opravljal prakso ali pa razporedi dosedanjega sodelavca na novo ustvarjeno delovno mesto, je Zavod za zaposlovanje delodajalcem dal možnost, da ob obvezni prijavi prostega dela navedejo, ali želijo pomoč Zavoda pri iskanju. Če je niso želeli, so potrebo po delu pa objavili samo v prostorih Zavoda (običajno na ločeni oglasni deski ali v javno dostopni mapi), niso je pa objavili na svoji spletni strani ali napotovali brezposelnih k temu delodajalcu. Verjetno si lahko dovolimo predpostavko, da bi delodajalec sprejel posredovanje Zavoda, če bi resnično potreboval kandidata oz. ga še ni izbral.

Po pregledu objav in primerjavi njihovega števila lahko ugotovimo sledeče: delodajalci, ki zaposlujejo, so torej le v slabi tretjini primerov izbrali možnost, da Zavod za zaposlovanje promovira njihovo potrebo brezposelnim iskalcem dela. V vseh preostalih primerih so označili možnost, da ne potrebujejo pomoči. Približno 70 odstotkov delodajalcev torej ne bi objavilo oglasa, če jih k temu ne bi zavezoval zakon – torej očitno najdejo kandidate na drugačen način.

Omenjeno razmerje pa seveda še ni 80/20. Kje se torej skriva razlika? Na Zavodu ni treba objaviti popolnoma vseh prostih delovnih mest – kratkotrajne zaposlitve, ki trajajo manj kot 3 mesece in zaposlitve za močno skrajšan delovni čas so iz te obveze izvzete. Ravno tako v večini primerov ni treba sporočati potreb po honorarnih sodelavcih, študentih ipd., ki jih lahko štejemo kot obliko zaposlitve. Ker zgornja analiza vključuje le redne zaposlitve za določen ali nedoločen čas, je odgovor na dlani.

Vsaj 80 odstotkov prostih del ne bo nikoli javno objavljenih. Vendar pa večina iskalcev še vedno kot svoj primarni vir informacij o prostih delih uporablja zaposlitvene portale, oglase in Zavod za zaposlovanje. Če tam ne najdejo informacij, iz tega potegnejo zaključek, da delovnih mest zanje ni in čakajo na naslednji oglas.

Seveda ni nič narobe s prijavljanjem na oglase – nasprotno! Delodajalec, ki je objavil oglas, ima potrebo po delavcu in oglas je objavil z namenom spoznati primerne kandidate in izbrati najustreznejšega. Vendar pa iskalec, ki se osredotoči le na prijavljanje na javno objavljena prosta delovna mesta, tako ignorira večino trga dela: za vsako objavljeno prosto delovno mesto namreč obstajajo še 4, ki ne bodo javno objavljena.

Gorazd Prah za mojedelo.com