Stres – 1. del

Če imate težave s stresom, ste v dobri družbi. Pravzaprav mnogi opredeljujejo stres kot največjo težavo sodobnega človeka! Vendar pa, če bi vprašali deset ljudi, kaj je zanje stres, bi najverjetneje dobili deset različnih odgovorov. Torej gre za nekaj, s čemer se sooča zelo veliko ljudi, hkrati pa nekaj tako subjektivnega, da ne obstaja opredelitev stresa, s katero bi se strinjali prav vsi. Situacijo, ki jo nekdo doživlja kot negativno, lahko nekdo drug vidi kot  nekaj poživljajočega in spodbudnega. Prav tako drži, da se vsak človek na stres odziva drugače.

Povsem enotna definicija stresa ne obstaja, lahko pa ga opredelimo kot fiziološki, psihološki in vedenjski odgovor posameznika, ki se poskuša prilagoditi in privaditi na notranje in zunanje pritiske (stresorje). Stresor je dogodek, situacija, oseba ali predmet, ki ga posameznik doživi kot stresni element in katerega rezultat je stres. Stres lahko razumemo tudi kot neskladje med dojemanjem zahtev na eni strani ter sposobnosti za obvladanje zahtev na drugi strani.

Stres in dejavnike stresa določajo:

Stresna reakcija

Uspeh obvladovanja stresa je v veliki meri odvisen od poznavanja stresne reakcije. Stresna reakcija je zaporedje kompleksnih telesnih odzivov na zahteve, s katerimi se soočamo. Stres se sproži ob subjektivni oceni, da smo ogroženi. To oceno naredijo možgani. Ocena pa ne nastane samo na osnovi neposrednih zaznav, ampak predvsem na osnovi preteklih izkušenj. Pri tem pa seveda ni nujno, da trenutna situacija objektivno ustreza pretekli izkušnji. Kot vzroki ali stresorji lahko delujejo zelo različni dražljaji – od preprostih fizičnih dražljajev do namišljenih ali potencialnih groženj, težav, ki jih človek predvideva, strahov, travmatičnih spominov.

Telesna reakcija na stres je povezana z avtonomnim oziroma nehotnim živčnim sistemom, ki ni pod vplivom naše volje. Možgani pripravijo telo na reakcijo “boj ali beg”. Najprej se aktivira hipotalamus, ki sproži kemični alarm. Živčni sistem se odzove tako, da pospeši sproščanje stresnih hormonov, predvsem adrenalina, noradrenalina in kortizola. Srčni utrip in pritok krvi v mišice se poveča, zato, da lahko tečemo hitreje ali se borimo močneje, sladkor v krvi se dvigne, da je naš reakcijski čas krajši in imamo več energije za aktivnosti. Istočasno pride do upočasnitve mehanizmov, ki niso osnovni za preživetje: presnovni in reproduktivni sistem se upočasnita, delovanje imunskega sistema je zavrto.

V osnovi gre za pravzaprav za koristno reakcijo. Stres naš organizem preusmeri tako, kot se je v evoluciji izkazalo optimalno za preživetje. Zavre mnoge dejavnosti organizma, da bi vso energijo usmerili v nekaj osnovnih mehanizmov, ki so nam v preteklosti omogočali preživetje. Primer: ste človek v pradavnini, ki je opazil jamskega leva. Če želite preživeti, se mora ves organizem prilagoditi in usmeriti tako, da boste za boj ali beg čim bolje pripravljeni. Gre za enostransko delovanje, ki bi ga lahko primerjali z državo v vojni. Vendar danes, ko je večina stresa izvira iz socialnega okolja, strategija boj ali beg ni vedno primerna, spremljajoči telesni pojavi pa lahko delujejo zelo škodljivo, sploh če se pojavljajo dlje časa.

Na primer: če skrbite za bolnega otroka ali pa imate govor v javnosti, potem niti boj niti beg ne bosta najbolj primerna. Na žalost naše telo ne pozna razlike. Ne glede na to, zakaj se počutimo pod stresom, bo telo reagiralo praktično vedno enako. In kot pračlovek, ki se sooča z jamskim levom, se bo sprožil avtomatični odziv, ki pa je v tem primeru pretiran. Zdrav organizem bo prenesel občasni stres brez dolgoročnih posledic. Če imate veliko odgovornosti in skrbi, potem ste lahko ves čas pod stresom, ki vas v najboljšem primeru spodbuja in vam daje zagon. Vendar je problem v odzivu na stres v tem, da pogosteje se sproža, težje ga je izključiti. Namesto da bi se dogajanje uravnovesilo, ko situacija mine, pa ostanejo nivo vaših stresnih hormonov, krvni pritisk in utrip enaki. Še več: če se situacija, v kateri izkušamo stres, poglablja ali ponavlja, to dolgoročno zelo negativno vpliva na zdravje.

Vrste stresa

Stres je povsem individualna izkušnja. Kaj bo za nekoga negativni, za koga pa pozitivni stres, je povsem različno od posameznika do posameznika. Objektivna situacija je lahko popolnoma enaka, subjektivno doživljanje pa ne. Primer: skok s padalom iz gorečega letala bo nekdo, ki prej še nikoli ni skakal s padalom doživljal popolnoma drugače kot izkušeni skakalec ob svojem 150. skoku.

Znamenja škodljivega stresa

Kognitivna: težave s spominom, koncentracijo, objektivnostjo, pomanjkanje sposobnosti jasnega mišljenja in presojanja, osredotočanje na negativnosti, tesnobne ali prehitevajoče misli, pogosta zaskrbljenost, neodločnost.

Fizična: glavoboli, bolečine v hrbtu, splošna mišična napetost, težave s prebavo (driska ali zaprtost), slabosti, vrtoglavice, utrujenost, nespečnost, bolečine v prsih, razbijanje srca in hiter srčni utrip, večja izguba ali pridobitev telesne teže, težave s kožo, izguba želje po spolnosti, pogosti prehladi.

Emocionalna: pogoste menjave razpoloženja, stanje vznemirjenosti, obupanosti, nemira, občutek napetosti, nemoči in nesposobnosti, razdražljivost, nestrpnost, nezmožnost sprostitve, občutek osamljenosti, izolacije, depresivnost.

Vedenjska: motnje spanja (spimo preveč ali premalo), pretirana ješčnost ali izguba teka, izolacija od drugih ljudi, zanemarjanje odgovornosti, pretirano izpostavljanje alkoholu, nikotinu ali drogam z namenom sprostitve, telesni nemir (grizenje nohtov, bobnanje s prsti, prestopanje, tresoče dlani, obrazni tiki), stiskanje čeljusti ali škripanje z zobmi, pretiravanje v aktivnostih (telovadba, nakupovanje), iskanje konfliktov z drugimi.

Težave in bolezni, povezane s stresom

Glede na to, kako se telo odzove na stresno situacijo, je jasno, zakaj je toliko vrst bolezni povezanih s stresom. Naštete težave in bolezni so med najpogosteje omenjanimi:

Naslednjič nadaljujemo z  vzroki stresa ter sindromom izgorevanja (“burn out”).