Zakaj? Večina potrošnikov, ki kupi takšne plastenke, je prepričana, da gre za trajnostno embalažo. Hkrati takšna trditev potrošnike navaja k misli, da je plastenke mogoče reciklirati v neskončnost in da so v resnici narejene samo iz reciklata.
Pa je to res?
Pot plastenk
Postopek recikliranja plastične embalaže za pijače je veliko bolj zapleten in veliko manj zelen, kot bi nas radi prepričali proizvajalci:
- ustrezno zbiranje in sortiranje plastenk,
- vrsta postopkov: odstranjevanje pokrovčkov in etiket ter razvrščanje po barvah, da se pripravijo za mehansko recikliranje, ki je prevladujoča metoda v EU,
- mehansko recikliranje vključuje pranje in drobljenje plastenk v majhne kosmiče, ki se nato stopijo in oblikujejo v reciklirani PET (rPET),
- čeprav reciklirane plastenke v primerjavi s primarno plastiko povzročajo manjše izpuste CO2, še vedno pomenijo veliko porabo energije, izpuste in splošno onesnaževanje,
- ne glede na stopnjo recikliranja je za izdelavo plastenk vedno treba dodajati nov plastični material, saj kroga v praksi ni mogoče zapreti.
Recikliranje ni neskončno
Plastičnih materialov ni mogoče neskončno reciklirati z mehanskimi sredstvi. Z vsakim ciklom recikliranja se polimerne verige razgradijo, kar omejuje uporabnost materiala. Tudi PET, ki je najpogostejši material za izdelavo plastenk, je podvržen tej degradaciji in za ohranjanje kakovosti potrebuje dodatek primarne plastike. Dolgoročno je to seveda netrajnostno. V praksi je mogoče plastenko reciklirati samo od pet- do desetkrat. Za primerjavo omenimo, da se povratna steklena embalaža v obtok vrne tudi več kot tridesetkrat.
Niso vse »plastike« enake
Ali ste ob nakupu oblačila, na katerem je bila trditev, da je vsaj deloma narejeno iz reciklirane plastike, pomislili, da gre za tisto plastiko, ki je onesnaževala oceane? No, ni čisto tako. Zelo verjetno velik del recikliranega materiala izhaja iz odpadnih plastenk.
Kljub prizadevanjem za recikliranje se plastenke ne vrtijo vedno v zaprtem krogu. Zaradi različnih razlogov (nepravilno ločevanje, primešana umazanija …) jih zato uporabljajo za izdelke, ki ne zahtevajo najvišje ravni kakovosti recikliranega materiala, saj niso v stiku z izdelki, kot so oblačila, obutev ali vrečke. Na ta način izgubimo material za izdelavo plastenk iz reciklata, hkrati pa se povečuje količina plastičnih odpadkov.
Dekodiranje trditev o »100-odstotnem recikliranju«
Trditve o »100-odstotnem recikliranju« pogosto prikrivajo dejstvo, da proizvajalci ne reciklirajo vseh sestavnih delov plastenke. V Evropi morajo biti po zakonu pokrovčki izdelani iz nove plastike, etikete pa le redko vsebujejo reciklirane materiale. Poleg tega podjetja svojim »popolnoma recikliranim plastenkam« pogosto dodajajo »predpotrošniške ostanke«, material, ki ni bil uporabljen med proizvodnim postopkom.
Verjetno boste presenečeni, ko boste izvedeli, da je plastenka, na kateri piše, da je »100 % reciklirana«, v resnici izdelana (tudi) iz nove plastike ali plastike, ki je nastala zaradi neučinkovite proizvodnje. Te trditve še dodatno zabrišejo mejo med resničnim recikliranjem in zelenim zavajanjem.
Ta zavajajoča praksa ni neopažena
Krovna Evropska potrošniška organizacija BEUC, Zveza potrošnikov Slovenije in druge organizacije članice so opozorile na zavajajoče trditve velikih podjetij na plastenkah z vodo. Z njihovim ukrepanjem, ki sta ga podprli okoljski nevladni organizaciji ECOS in ClientEarth, so pristojne organe opozorili na neskladje med trditvami o »100-odstotnem recikliranju« in dejanskimi praksami teh korporacij ter poudarili potrebo po večji preglednosti v industriji embalaže. Mreža za sodelovanje na področju varstva potrošnikov CPC in Evropska komisija trenutno ocenjujeta pritožbo.
Kljub temu lahko vsak dan v svoji lokalni trgovini še vedno vidite plastenke z navedbo »Iz 100-odstotno recikliranega materiala« ali »100-odstotno razgradljiva plastika«. In čeprav zdaj veste, da gre za zeleno zavajanje, večina potrošnikov ne ve, da te trditve preprosto niso resnične. Krovna potrošniška organizacija BEUC je razkrinkala zeleno zavajanje pri plastenkah. Zdaj je čas, da organi zagotovijo, da trgovci prenehajo zavajati potrošnike z uporabo takšnih trditev.
