Črv, podoben vrvici, je bil dolg 8 centimetrov, bil je živ in se je zvijal.
“To je osupnilo vse v operacijski dvorani,” je povedal Sanjaya Senanayake, MBBS, izredni profesor za infekcijske bolezni na Avstralski nacionalni univerzi v Canberri v Avstraliji in glavni avtor poročila o primeru za Medscape Medical News. “Ko operirate možgane, ne pričakujete, da boste notri našli kaj živega.”
Tovrstnih glist običajno ni mogoče videti s prostim očesom, vendar jih pogosto najdemo v črevesju, potem, ko se prenesejo z zemljo in okužijo prebavila. Ta pa je v prvem tovrstnem primeru, o katerem so poročali v reviji Emerging Infectious Diseases, prišel v možgane ženske.
“Sploh nismo sumili na črva,” je dejal Senanayake. “Tam je bilo nekaj nenormalnega. Ali je šlo za granulomatozno lezijo? Ali bo to rak? Kdo ve, vendar je bilo treba narediti biopsijo in črv je bil zadnja stvar, na katero je kdo pomislil,” je dejal.
Leto nerazložljivih težav
64-letni ženski so najprej diagnosticirali pljučnico, imela je visoko število belih krvničk, nizek hemoglobin, visoke trombocite in zelo visok C-reaktivni protein 102 mg/L. Po bolezni si še ni povsem opomogla, ko so se začele bolečine v trebuhu in driska. Nato sta se pojavila suh kašelj in nočno potenje.
Po treh tednih nelagodja so jo sprejeli v bolnišnico. V preteklosti je imela sladkorno bolezen, hipotirozo in depresijo, zato so zdravniki začeli iskati odgovore na njeno akutno bolezen. Testirali so za avtoimunske bolezni in parazitske okužbe ter predpisali prednizolon za lajšanje simptomov.
Toda tri tedne pozneje sta se vročina in kašelj nadaljevala, zato so jo ponovno sprejeli v bolnišnico. Zdravniki so odredili več preiskav, a njeni eozinofili so bili še vedno visoki, poleg tega pa so bile na jetrih, vranici in pljučih spremembe, vendar so bili testi na bakterijske, glivične in mikobakterijske kulture negativni. V njenem blatu ni bilo dokazov o parazitih.
Predpisali so ji mikofenolat in nato ivermektin, če bi bili testi na gliste lažno negativni. Zdravniki so posumili na Strongyloides, vendar so spremembe ostale na vranici, čeprav so se spremembe na jetrih in pljučih izboljšale.
Zmanjšanje odmerka prednizolona je vplivalo na respiratorne simptome, zato je januarja 2022, leto dni po začetku začetnih simptomov, zdravniška ekipa dodala monoklonsko protitelo mepolizumab. Toda njeni simptomi so se poslabšali, pojavili so se pozabljivost in še večja depresija.
Ko je magnetna resonanca možganov razkrila lezijo v desnem čelnem režnju, je ekipa priporočila odprto biopsijo in odkrila črva.
Črv je bil Ophidascaris robertsi, črevesna glista, ki je značilna za pitona. Pri človeku je še nikoli niso opazili, edine druge živali v njenem življenjskem ciklu pa so majhni močeradi ali sesalci, ki jih pitoni zaužijejo.
Kačji hrošč
Čeprav je to prvi primer okužbe z Ophidascaris pri človeku, se lahko pojavijo tudi drugi primeri, opozarjajo zdravniki v svojem poročilu o primeru.
Najboljša domneva, kako se je bolnica okužila, je, da je nenamerno zaužila jajčeca ličink na divjem rastlinju, ki ga je nabirala v bližini svojega doma za prehrano. Živela je v bližini jezera, za katerega je znano, da je dom pitonov, zato so bila jajčeca lahko na rastlinah, ki jih je nabirala, ali na njenih rokah ali kuhinjski opremi.
“Če iščete hrano ali uporabljate avtohtone trave ali rastline v receptih, bi bilo dobro, da jih skuhate namesto pojeste kot solato,” je dejal Senanayake. “Tako bi bila možnost, da bi dobili nekaj res redkega, še manjša.”
Ni jasno, kako in zakaj je črv, ki običajno ostane v črevesju, prišel v bolničine možgane, vendar pa je lahko dolgotrajno jemanje imunosupresivnih zdravil odigralo pomembno vlogo, poudarja ekipa. “Če so normalne imunske ovire zmanjšane, se parazit lažje giblje med organskimi sistemi,” je dejal Senanayake.
Zdravniki so se tudi spraševali, ali se je morda ponovno okužila, ko je med hospitalizacijami odšla domov? Po odstranitvi črva so jo štiri tedne zdravili z albendazolom, da bi odpravili morebitne druge ličinke v drugih organih, zlasti ker je znano, da ličinke Ophidascaris preživijo dolgo – pri laboratorijskih podganah več kot štiri leta. “Upamo, da je ozdravljena te parazitske okužbe,” je dejal Senanayake.
Nove parazitske okužbe
“V resnici se je v zadnjih 30 letih pojavilo 30 novih okužb in tri četrtine teh okužb so zoonotične, živalske okužbe, ki se prenašajo v človeški svet,” je dejal Senanayake. Čeprav so nekatere od teh okužb posledica izboljšanega nadzora in diagnostike, se je njihovo število resnično povečalo zaradi nadaljnje širitve človeških naselij.
“To je le odraz tega, kako naraščajoče človeško prebivalstvo posega v habitate živali, zato prihaja do več interakcij med ljudmi in divjimi živalmi, domačimi živalmi in divjimi živalmi ter ljudmi in naravno floro, kar povečuje tveganje za prepoznavanje tovrstnih okužb,” je pojasnil.
Črv Ophidascaris, ki so ga odkrili v tem primeru, je tudi pri drugih vrstah kač na različnih celinah po svetu. “Upamo, da bo ozaveščenost o tem primeru pripomogla k diagnosticiranju in zdravljenju drugih primerov,” je dodal Senanayake.
Čeprav je najdba tega posebnega parazita pri človeku vsekakor presenetljiva, pa po besedah Janet Foley, doktorice znanosti, profesorice veterinarske medicine na kalifornijski univerzi v Davisu, najdba zoonotskega organizma pri človeku ni tako nenavadna. To še posebej velja, če je običajni gostitelj v tesnem sorodstvu z ljudmi, kot so primati, ali če veliko časa preživi v njihovi bližini, kot so podgane.
“Pri divjih živalih je še vedno veliko parazitov in bolezni, ki jih nismo odkrili in ne poznamo tveganja,” je dejala Foley. “Vendar pa bi moralo biti tveganje na splošno majhno, sicer bi bilo več primerov pri ljudeh.”
V Združenih državah Amerike je glista, ki je pogosta v iztrebkih rakunov, Baylisascaris procyonis in je lahko nevarna za ljudi. “Pri ljudeh, ki so bili izpostavljeni tem glistam, je prišlo do smrti, saj te gliste najraje potujejo v človeške možgane,” je dejala Foley.
V poročilu Centra za nadzor in preprečevanje bolezni iz leta 2016 je opisanih sedem primerov v ZDA, ugotovljenih med majem 2013 in decembrom 2015, od katerih jih je šest povzročilo bolezen osrednjega živčnega sistema. Drugo poročilo o primeru iz leta 2018 je vključevalo malčka, ki je na svojem dvorišču jedel umazanijo in živalske iztrebke.
Junija letos pa je bilo v poročilu o primeru Emerging Infectious Diseases opisana okužba z B. procyonis pri sedemletniku z motnjo avtističnega spektra. V usta je dal material s tal v bližini drevesa, kjer so epidemiologi pozneje našli iztrebke rakunov.
Senanayake vseeno svari pred prehitrimi zaključki o parazitskih okužbah, kadar se pojavijo simptomi, ki jih sicer ni mogoče takoj razložiti.
Opozoril je, da tipična oseba, pri kateri se pojavijo pozabljivost, depresija in vročina, verjetno nima črva v možganih in ne potrebuje takojšnje magnetne resonance. “Morda obstajajo tudi drugi primeri, vendar se običajne stvari dogajajo pogosto, ta pa je verjetno redek,” je dejal Senanayake.
Ta primer kaže na izziv pri izbiri načina zdravljenja, ko je diferencialna diagnoza hipereozinofilnih sindromov tako široka.
Zahtevni hipereozinofilni sindromi
Ena od teh diferencialnih diagnoz za te sindrome so parazitske okužbe, pri katerih bi se zdravili s protiparazitskimi zdravili, druga diferencialna diagnoza pa je avtoimunsko stanje, ki bi zahtevalo imunosupresijo.
“Očitno je, kot v tem primeru, da nekomu ne želite dati imunosupresivnega zdravljenja, če ima parazita, zato želite res dobro preveriti, ali ima parazita, preden začnete imunosupresivno zdravljenje zaradi imunološkega stanja,” je dejal Senanayake.
Vendar so bili vsi krvni testi za različna protitelesa negativni za parazite, “in tega parazita je bilo preprosto težko najti, dokler ga niso izvlekli iz njenih možganov,” je dejal.
Zdravniki, ki se ukvarjajo z infekcijskimi boleznimi, vedno iščejo nenavadno in eksotično, je pojasnil Senanayake. Vendar je pomembno, da najprej izključimo običajne in enostavne stvari, je dodal. Šele ko izčrpamo vse verjetne krivce, “moramo začeti razmišljati širše in nameniti sredstva za nenavadne teste”.
