Zakaj hoditi h karateju?

Ob razpisu začetnega tečaja Univerzitetnega karate kluba, Ljubljana (www.mska.net) Naš sogovornik, dr. Rudolf Jakhel, mojster 9. Dan, strokovni mentor Univerzitetnega karate kluba, je eden od pionirjev slovenskega karateja in verjetno edini, ki se je znanstveno-analitično lotil racionalizacije trenažne metodike v tej borilni veščini. Je sopobudnik in sonosilec programa Borilni športi na ljubljanski Fakulteti za šport. Njegovi dosežki v karateju so številni in pestri: od top tekmovalnih lovorik in ustanovitve preko 100 karate klubov po Evropi, do mednarodnega sodniškega in trenerskega statusa, objavljene knjige Moderni športni karate (mska.net/nasa-knjiga/) ter vrste raziskav in znanstvenih objav o borilnih športih. 1. Zakaj priporočate mladim in tudi ne več tako mladim, da se ukvarjajo s karatejem? Dandanes zaznamo splošno potrebo po redni telesni aktivnosti kot osnovi za dobro počutje in zdrav način življenja, hkrati pa imamo za ta namen vse manj časa. Torej izberemo aktivnost s kar največ pozitivnimi učinki.

Karate jih združuje celo vrsto: (a) je zelo nezahteven glede na opremo, vloženo energijo in čas, (b) je tudi eden najvarnješih glede na poškodbe na treningu, (c) prispeva k velilkemu porastu motorične spretnosti, (e) primeren je za zelo širok starostni razpon od najstnikov dalje, lahko ga treniramo tudi v poznih letih, (f) v sili je uporaben tudi izven telovadnice, (g) ima velik in trajni učinek na splošno počutje in tudi na občutek varnosti in s tem na samozavest in notranjo trdnost.

2. Kako mislite, da je uporaben tudi izven telovadnice? Saj v karateju vendar ni dovoljeno 'zares' udariti?

V karateju znamo udariti z največjo močjo, a moramo ustaviti napad 'tik do' — ob osebni ogroženosti pa lahko v v skrajnem primeru ta obveza tudi odpade. Kar je v skladu z zakonsko zahtevo, da mora biti silobran ustrezen resnosti napada (napr. klofute ne smemo preprečiti z izbitjem zob). Karate ne temelji na moči ampak na spretnosti, tudi na spretnosti samoobvladanja, to pa je odlika, ki se ceni tudi v poslovnem in siceršnjem življenju.

3. Na čem pa temelji vaša 'racionalizacija' karate treninga? Kaj je na tem tako posebnega?

Naj naštejem nekaj racionalnih načel našega sicer izjemno uspešnega trenažnega pristopa:

1. Razumljvost: uporabljamo običajna poimenovanja v slovenščini in strokovne pojme iz nauka o gibanju in nauka o treniranju.
2. Objektivnost: kar ne logično, ne znanstveno ne drži vode, je iz našega treninga izločeno.
3. Spodbudnost: trenažno napredovanje sproži samospoznavanje, samopreverjanje in samopotrjevanje v psihofizičnem smislu – zaporedje spodbudnih, pozitivnih samodoživetij.
4. Uvid: sestava akcij se natrenira glede na njihov dejanski namen.
5. Postopnost: napredujemo od znanega k neznanemu, od enostavnega k sestavljenemu in od lažjega k težjemu.
6. Uporabnost: napredujemo od splošno uporabnih akcij k takim za posebne priložnosti.
7. Kompleksnost: izboljšujemo se od grobe preko fine koordinacije do stopnje, ki se strokovno imenuje 'stabilizacija in variabilna razpoložljivost', torej, ko smo sposobni uporabiti najrazličnejše inačice borilnih akcij.
8. Varnost: od pričakovanega do negotovega. Skozi postopno vse kompleksnejši sparing trening se navadimo obvladovati vedno večjo negotovost.

4. Zakaj pa poudarjate športnost karateja? Kako je s samoobrambo in tkim. fight-fitnesom, ki ga tudi propagirate?

Športnost pomeni na eni strani, da uveljavljamo spoznanja športne znanosti v karateju. Na drugi strani pa, da vodi prava pot do samoobrambne usposobljenosti preko športnega boja.

Športni boj namreč ni nekaj drugega kot pa pravi, realni goloroki boj, temveč njegova predstopnja. Športni boj je zgolj poenostavljen, reguliran in omejen realni boj z enim samim nasprotnikom. Kdor ni v stanju ohraniti svoje psihofizične nedotakljvosti v preglednih pogojih športnega boja, bo v realnih konfrontacijah in evtl. spopadih, kjer so neznanke in nevarnosti neprimerno, res neprimerno večje, odpovedal – ne glede na to, koliko različnih borilnih akcij zna. Samovarovanje ni odvisno le od motorične spretnosti, temveč tudi in predvsem od notranje trdnosti in stabilnosti, ki si ju najlaže, najhitreje in na najbolj varen način pridobiš prav skozi izkušnje v športnem borjenju.

Fight-fitness ali borilni fitness pa je najširše pojmovan namen treniranja kateregakoli borilnega športa: da si psihofizično, to je kondicijsko, spretnostno pa tudi čustveno 'fit' za potencialno vedno možno konfrontacijo oz. evtl. spopad, tj., "fit-to-fight". Najzanesljivejša pot do takega stanja vodi seveda skozi reden športni trening!

5. Vaš poziv vsem, ki jih borilne veščine privlačijo, a se ne morejo odločiti, da bi začeli!

Začnite! Vpišite se! Vsi današnji favoriti, tudi najslavnejši med njimi, so bili nekoč začetniki! Vsaka rast začne pri semenu, vsaka pot začne s prvim korakom!