Z namenom smo rojeni tu, kjer smo

Želimo si miru, občudovanja novih krajev, zanimivega življenja. Doma že vse in vsakogar poznamo, hitro se predamo rutini. Pa vendar. Mogoče je življenje v domačem okolju najbolj zdravo? Mogoče je osredotočanje na naš mikro svet večjega pomena, kot mu pripisujemo? Če primerjamo življenje našega mikro sveta z našim telesom, umom in dušo, lahko ugotovimo, da se je najtežje ukvarjati s samim seboj. Običajno se je lažje ukvarjati z okolico, jo spremljati in komentirati. Zakaj je tako?

Najbolj boli tisto, kar je v nas. Najbolj boli tisto, kar dobro poznamo. Resnica v nas boli, ker pogosto ne vemo, kako bi jo spremenili. Pri sebi sem na tem področju ugotovila, da je Resnico v nas treba najprej sprejeti in si jo priznati. Prenehati jo zanikati in začeti preusmerjati pozornost z okolice na bolj pristne stvari v življenju. Nekje sem zasledila citat: "Resnica je podobna koprivi. Če se je dotakneš, skeli, če pa jo trdno držiš, ti ne more ničesar." Tako je navadno tudi v praksi. Prej ali slej se je smiselno z bolečimi stvarmi soočiti, jih analizirati in jih pozdraviti. Precej podobno je takrat, ko ste bolni in si počitka ne privoščite, dokler vas bolezen v to ne prisili. Drži? Naše čudežno telo, um in duša nas ves čas opozarjajo, s čim se je treba soočiti.

S spremembo v sebi sem pripomogla k temu, da vzljubljam svojo okolico, da sem vedno bolj zaljubljena v svojega partnerja, da sem sama s seboj vedno bolj zadovoljna. A pot je bila res naporna. Na trenutke so bila spoznanja kar malce grozna, ampak zelo osvobajajoča. Po mojem mnenju je smiselno ozavestiti misel, da več kot bomo osebnostno zrasli, bolj bomo svobodni. Bolj ko se bomo bolečih situacij lotevali na konstruktiven način, bolj bomo zvesti sami sebi in naredili nov korak, stopili stopnico višje. Kaj pomeni stopnica višje? Mogoče ste o tem že kaj slišali. To je višja frekvenca, ki jo oddaja naša celovitost. Od možganov do organov, pa vse tja do naše avre in okolja. Ker je vse energija. Kar dam, to dobim. Kar čutimo v sebi, se odseva v našo okolico.

V Alkimistu je Coelho odlično prikazal, kako je naš največji zaklad v nas samih. Piše, da mu je ogled piramid in iskanje zaklada marsikaj razjasnilo, a pravi zaklad je našel doma. Naš dom smo mi sami. Ko spremljam krizo in opazujem ljudi, ki porabljajo vedno manj denarja, se mi zdi, da tako lažje uvidimo ta velik dar življenja. Pred gospodarsko krizo smo večja in manjša nezadovoljstva pogosto »reševali« z nakupovanjem, s pobegom na počitnice, z obiskom strokovnjakov, ki so povedali stvari, ki smo jih globoko v sebi že vedeli. Navidezne rešitve smo iskali v zabavah in skušnjavah, ki niso bile nujno poceni, a so nas za trenutek odpeljale stran od težav, bolečine in strahu pred soočanjem s težavami.

Zdaj se vsakič, ko si želim kaj kupiti, zazrem vase. Vprašam se, česa mi primanjkuje. Vsakič, ko pogledam globlje vase, naletim na kakšno novo bolečino, ki se je še trenutek nazaj nisem zavedala. Ležala je v podzavesti in čakala na obravnavo. In tukaj je. Boli, a boli le ob dotiku, potem pa z mislijo na osvoboditev postaja vse manjša in manjša. Strah pred soočanjem je večji kot soočanje samo.

In prišel je dan, ko sem opravila z bolečino. A prišla je nova, a stara hkrati, pozabljena skrb, ki je v meni mirno spala. Čakala je trenutek, ko se bom pripravljena soočiti z njo in se je osvoboditi. Soočanja so trenutki velikih preobratov za posameznika. To so trenutki razvoja posameznika, ki prinašajo sladke sadove. Vsak posameznik prispeva k razvoju vrste. Vsak od nas nosi svojo veliko odgovornost in čisto vsak od nas je pomemben.

Ko si boste naslednjič zaželeli, da bi živeli kje drugje in enostavno pobegnili, se najprej vprašajte, pred čim bežite. So to starši, prijatelji, otroci, partner? Kaj vse vam kažejo, da vas boli? Dokler se s to bolečino ne boste soočili in jo pozdravili, vam bo sledila kot senca. Prej, ko ji boste pogledali v oči, prej bo odšla na lepše tudi ona.

Z namenom smo rojeni v svojem okolju in prav je, da tu in tam odidemo kam daleč stran na počitnice. A ne, ker bežimo, temveč z željo po odkrivanju in učenju o drugačnih kulturah. Svet je lep in predvsem prijazen. A če vedno s seboj nosimo številne bolečine, nam bodo sledile kot ogromna senca. Tudi, ko gremo na počitnice. Mogoče so počitnice, ko se najbolj sprostimo, priložnost. Priložnost, da si dovolimo, da se rane lahko začnejo celiti.

"Vsakdo se je rodil tam, kjer mu je usoda ponudila priložnost za delovanje." (Delia Steinberg Guzman)