WHO (Svetovna zdravstvena organizacija) je bil ustanovljen leta 1948 kot neodvisna posvetovalna institucija v okviru UN (Združeni narodi). Njen namen je bil služiti javnemu interesu, in sicer skrbi za zdravje in zbiranju podatkov o zdravstvenem stanju svetovnega prebivalstva, zagotavljanju tehnične pomoči državam članicam ter tudi kot forum za razpravo o različnih zdravstvenih vprašanjih. Priporočila WHO so bila neobvezujoča in njihovo upoštevanje ni bilo nikoli vsiljevano. Desetletja se je njegovo delovanje financiralo izključno iz članarin držav članic.
To se je začelo spreminjati pred približno dvema desetletjema z vključitvijo novih finančnih podpornikov, javno-zasebnih in zasebnih partnerjev, ki pri svoji dobrodelnosti nikoli niso brez lastnih interesov. WHO se danes financira iz dveh glavnih virov: članarin držav članic, kar predstavlja manj kot 20 % dohodkov, ter prostovoljnih prispevkov članic, predvsem pa zasebnih donatorjev, kar skupaj znaša več kot 80 % vseh finančnih sredstev, s katerimi WHO razpolaga. Tako se je WHO v zadnjih 20-ih letih vse bolj zapletal v navzkrižja interesov. Sčasoma je postalo jasno, da donatorji WHO predvsem uveljavljajo svoje interese (finančne in oblastne) in da ne delujejo v javnem interesu, ne sledijo cilju izboljšanja javnega zdravja na svetovnem nivoju, kljub temu da nam ponujajo prav takšno propagando (pod pretvezo, da bodo z ukrepi zagotovili večjo zdravstveno varnost za vse, nas peljejo v diktaturo kapitala in odvzem praktično vseh naših temeljnih pravic).
Spomladi leta 2009 je prišlo do prve večje spremembe definicij, ko je WHO posegel v opredelitev, kdaj se lahko razglasi pandemija in se uvedejo ukrepi za njeno preprečevanje. Pred letom 2009 se je pandemija lahko razglasila le, če se je nova nalezljiva bolezen hitro razširila na več celin, povzročila zelo veliko število hudo obolelih in izjemno visoko stopnjo smrtnosti. Ta opredelitev je takrat doživela korenito spremembo in sicer s črtanjem besed “povzroča veliko število hudo obolelih in izjemno visoko smrtnost”. Na ta način je WHO razširil svoje pristojnosti in od tega časa lahko razglasi pandemijo tudi v primeru pojava običajne sezonske virusne bolezni ali epidemije manjšega obsega.
Drugi pomemben poseg v definicije se je zgodil leta 2020, ko je WHO spremenil tudi opredelitev čredne imunosti. Po prejšnji definiciji se je ta lahko pridobila s prebolelo okužbo ali cepljenjem, kar je v skladu z aksiomi medicinske znanosti, po novi pa le s cepljenjem, kar je v nasprotju z medicinsko stroko. Vemo, da je naravno pridobljena imunost vedno boljša od imunosti pridobljene s cepljenjem.
Leta 2021 je WHO spremenil tudi definicijo cepiv. Nova definicija ne sledi več znanemu načinu delovanja cepiv in opredelitvi pričakovanih učinkov. S to spremembo je WHO omogočil uvedbo različnih terapevtskih izdelkov, ki nimajo nič skupnega s prej znanim in sprejetim mehanizmom delovanja cepiv in cilji njihove uporabe. Resno tveganje je, da bo deregulacija te definicije omogočila uvedbo novih izdelkov in tehnologij pod nazivom »cepiva«, ki bodo posledično medicinski izdelki z bistveno nižjim varnostnim standardom. Za registracijo cepiv se namreč zahteva bistveno ožji obseg raziskav varnosti in učinkovitosti kot za registracijo zdravil, kar proizvajalcem omogoča hitrejšo in veliko cenejšo pot odobritve za uporabo izdelkov, ki jih poimenujejo kot »cepiva«. To podpira interese lastnikov kapitala in predstavlja resno tveganje za zdravje ljudi (uporabnikov teh preparatov).
Decembra 2021 je WHO pod pritiskom, zlasti državne administracije ZDA in birokratskega aparata EU, svojim članom predlagal sprejem »pandemijske pogodbe«, s katero bi WHO pridobil povsem novo vlogo in moč. Zaradi odpora skupine držav do sprejema takšnega dokumenta, kar se je zgodilo na zasedanju skupščine WHO maja 2022, je WHO ubral drugo pot, in sicer je proces sprememb ločil na dva dela. Iz predlagane pandemijske pogodbe je izločil najbolj sporne predloge in jih prenesel na IHR (Inernational Health Regulations) oziroma v Mednarodni zdravstveni pravilnik. Maja 2022 sta oblikovana tudi dva nova organa WHO in sicer Compliance Committee (Odbor za skladnost) in Emergency Committee (Odbor za izredne razmere). Tadva bosta po uveljavitvi sprememb skrbela za nadzor nad izvajanjem ukrepov zapovedanih od strani WHO in za penalizacijo »nepokornih« držav. Komisija, ki je delala na pripravi predlogov IHR sprememb, je začela z delom 6. 10. 2022. Predložili so 307 novih amandmajev. Pomembno je vedeti, da so IHR pravila zakonsko obvezujoča za vse države članice WHO. Uradni načrt je, da bi se ti predlogi sprejeli maja 2024, vendar obstaja realna možnost, glede na pritiske večinskih donatorjev WHO, celo velika verjetnost, da bi se to lahko zgodilo že maja 2023 na zasedanju skupščine WHO po postopku tihega soglasja (»silent consens«).
S sprejetjem nove »pandemijske pogodbe« WHO in sprememb IHR pravilnika bi začel veljati povsem drugačen sklop operativnih standardov, kar bi popolnoma spremenilo status in način delovanja WHO. Nova ureditev bi generalnemu direktorju WHO dodelila neomejeno odločevalsko pravico, saj ga novi predpisi pri sprejemanju odločitev ne bi več zavezovali niti k upoštevanju stališč strokovne skupine WHO. Predlagani ukrepi bi postali pravno zavezujoči za vse države članice. Odloki WHO bi ob razglasitvi izrednega stanja bili nadrejeni nacionalnim zakonom in ustavam, kar pomeni, da bi države članice popolnoma izgubile svojo suverenost. Bile bi podrejene avtoritarni vladavini WHO, oziroma nadnacionalnim centrom moči. To odpira številne možnosti za hude zlorabe. Zaradi večinskega financiranja WHO od strani korporativnega kapitala bodo te spremembe nedemokratično izvoljenim birokratom omogočile, da WHO uporabljajo kot orodje za uresničevanje različnih interesov svojih donatorjev.
Če se sprejme nova »pandemijska pogodba« WHO in implementirajo predlogi za spremembo IHR, nas bo to pahnilo v distopični svet z vseobsežno totalitarno diktaturo. Države bi izgubile suverenost, državljani pa temeljne človekove pravice, vključno z pravico do odločanja o posegih v lastno telo. Izgubili bi tudi vso pravno zaščito kot posamezniki in kot država, saj ima WHO neomejeno mednarodno pravno imuniteto. Le najbogatejši oligarhi lahko zase in za svoje predstavnike zahtevajo takšno imuniteto. Sedaj nam je že povsem jasno, da oni upravljajo z WHO. Vemo tudi, da so v celem svetu dejansko vsi zdravstveni sistemi že desetletja pod taktirko in v lasti finančne elite.
Dejstvo, da Svetovna zdravstvena organizacija v pripravo sporazuma ni vključila javnosti, dokazuje, da spremembe niso v korist ljudi; WHO namreč s predlaganimi spremembami zahteva absolutno moč odločanja zase oziroma posredno za svoje donatorje. Posledično bo v rokah enega človeka (generalnega direktorja WHO) neomejena oblast nad nami, nad vsemi aspekti naših življenj, kar je v okviru še veljavnih demokratičnih standardov popolnoma nesprejemljivo. To lahko pripelje do zelo hudih posledic, predvsem široke zlorabe medicine in psihiatrije, kar poznamo že iz zgodovine totalitarnih sistemov in iz druge svetovne vojne. Ta sporazum bo prinesel pravo katastrofo na področju človekovih pravic in bo svetovno prebivalstvo kmalu pahnil v medicinsko tiranijo in teror nepredstavljivih razsežnosti.
Niti Svetovna zdravstvena organizacija niti voditelji držav članic nimajo namena redno in celovito obveščati državljanov o vsebini spreminjajočih se dokumentov, kljub hudim posledicam, ki bi jih te po sprejetju imele za našo prihodnost in prihodnost naših potomcev. Glede te teme je celo na delu huda cenzura. Seveda, zakaj bi morali biti državljani obveščeni o čemerkoli? To bomo ugotovili, ko bo že prepozno, ko bomo imeli zvezane roke in ko tega procesa ne bo mogoče več ustaviti. Obstaja tudi možnost, da bo ta hudo sporna pogodba v celoti ali po delih postala del zakonodaje Evropske unije in bo za nas s tem tudi zavezujoča.
Oddaja Arena, ki je bila predvajana 20. februarja 2023, na RTV SLO1 je končno omogočila seznanitev gledalcev s pomembnimi dejstvi glede sprememb, ki se obetajo v zvezi z delovanjem WHO. Mag. Vesna Kerstin Petrič, generalna direktorica Direktorata za javno zdravje na Ministrstvu za zdravje in predsedujoča Izvršnemu odboru Svetovne zdravstvene organizacije ter (precej nenavadno) obenem zadolžena tudi za sodelovanje Slovenije z WHO, je v oddaji namreč potrdila, da se v predlogu sprememb Mednarodnega zdravstvenega pravilnika (IHR) dejansko nahajajo nedopustni predlogi. Uresničitev teh predlogov bi pomenila izgubo nacionalne suverenosti in grob poseg v ustavno zagotovljene pravice ljudi v Republiki Sloveniji. Med uglednimi pravimi strokovnjaki, ki na to opozarjajo in pred tem svarijo, je tudi Francis Boyle, profesor za Mednarodno pravo na Univerzi v Illinoisu, ki pravi, da bi WHO s sprejetjem »Pandemične pogodbe« in predlaganih sprememb IHR vzpostavila globalno, policijsko, zdravstveno in znanstveno diktaturo.
Gre torej za pomemben dokument, ki nastaja pod okriljem organizacije (WHO), ki je izdatno financirana od strani korporativnega kapitala in zato z vidika odločanja o suverenosti take vloge ne bi smela imeti. Odločno opozarjamo, da bi bil s sprejetjem novih pravil postavljen temelj za družbeno ureditev v smeri vzpostavitve diktature korporativnega kapitala, siljenja ljudi v medicinske posege in vzpostavitve popolnega digitalnega nadzora nad ljudmi in njihovimi življenji.
Predvidene spremembe pravilnika IHR vsebujejo vrsto nedopustnih določil. Navajamo najbolj sporne vsebine, ki potencialno omogočajo hude zlorabe:
*Sprememba statusa WHO, ki bi iz posvetovalne organizacije, katere priporočila do sedaj niso bila pravno obvezujoča, postala upravni organ, čigar zahtevani ukrepi bi bili ob razglasitvi izrednih razmer od strani WHO mednarodno-pravno zavezujoči za države članice WHO (1. člen, 42. člen). S tem bi generalni direktor WHO dobil neomejena pooblastila odločanja, kar bi pomenilo uvedbo popolne diktature nadnacionalnih centrov moči, ki preko financiranja WHO uveljavljajo svoje interese. Slednje je razvidno iz javno dostopnih podatkov, ki prikazujejo različne vire financiranja WHO in njihova razmerja.
*Za razglasitev izrednega stanja, ki bi omogočalo uvedbo zdravstvenih ukrepov, je po veljavnem pravilniku IHR potrebno, da dejansko že obstaja razlog za njihovo uvedbo (širša pojavnost zelo nevarne nalezljive bolezni). Po novih pravilih pa bi izredno stanje lahko razglasil kar generalni direktor WHO sam, že na temelju svoje subjektivne ocene in sicer na podlagi domnevnega vpliva dogodka in nekaterih izrednih okoliščin na zdravje ljudi (npr. klimatske spremembe, naravne nesreče, vojna, …), ne da bi to moral predhodno komurkoli utemeljiti. Generalni direktor WHO bi sam lahko tudi določal trajanje izrednega stanja in potrebne ukrepe, katerih uveljavitev bi bila za države članice obvezna. Pri tem mu ne bi bilo več potrebno upoštevati niti mnenja strokovne skupine WHO. S temi spremembami bi generalni direktor WHO pridobil neomejeno moč odločanja nad državami članicami in njihovimi prebivalci (2. člen).
*Nespoštovanje človekovega dostojanstva, pravic in svoboščin. Iz veljavnega pravilnika IHR bi se po novem predlogu iz 3. člena črtalo izjemno pomembno določilo, ki nas je do sedaj varovalo pred zlorabami in ki navaja, da se morajo ob kakršnihkoli ukrepih spoštovati ”človekovo dostojanstvo, temeljne človekove pravice in svoboščine.”
*Ob razglasitvi izrednega stanja bi WHO imel pravico, da od držav članic zahteva uvedbo poljubnih zdravstvenih ukrepov: testiranje, preventivne preglede, preventivno jemanje zdravil, cepljenje, zdravljenje, karanteno, spremljanje stikov med ljudmi ipd. (18. člen), kar bi ljudem, med drugim, odvzelo tudi temeljno pravico do svobodnega odločanja o posegih v svoje telo.
*Izguba suverenosti. Odbor WHO za izredne razmere bi pridobil pooblastila, da lahko s svojimi odločitvami nadvlada odločitve suverenih držav glede zdravstvenih ukrepov, odločitve odbora pa bi bile dokončne in pravno zavezujoče. Možnosti ugovora in pritožbe ne bi bilo (43. člen).
*Generalnemu direktorju WHO bi novi pravilnik IHR dodelil pravico določati vrsto in obseg proizvodnje medicinskih sredstev v vsaki državi članici, njihovo razporejanje ter doniranje brez soodločanja države (13a. člen). To se nanaša tudi na izgradnjo različne infrastrukture (npr. infrastruktura na vstopnih točkah v državo, objekti za delovanje predvidenega in izjemno povečanega birokratskega aparata WHO,…). Sodelovanje držav bi bilo pri tem obvezno (Aneks št. 10). Ogromna finančna sredstva bi se namenila za izgradnjo farmacevtsko-urgentno bolnišnično-industrijskih centrov, za katere niti ni povsem pojasnjeno, čemu bi služili, ob hkratni odsotnosti sleherne pravne odgovornosti farmacevtskih podjetij (44a. člen).
*Uvedba globalnega (digitalnega) zdravstvenega potrdila, brez katerega ne bi bilo možno sodelovati v javnem življenju in se svobodno gibati (18., 23., 24., 27., 28., 31., 35., 36. in 44. člen, ter Aneks št. 6 in Aneks št. 8). Predvideva se tudi nadgradnja v digitalno identitetno potrdilo, ki bi omogočalo popoln digitalni nadzor nad vsakim posameznikom. Z novimi pravili bi bilo odpravljeno tudi varovanje osebnih zdravstvenih podatkov (45. člen).
*Popolna cenzura, s katero bi WHO pridobil ekskluzivno pravico, da določi katere informacije so resnične in katere ne ter katere informacije je dovoljeno širiti in katerih ne (aneks 1, stran 36 ter člen 17). S temi določili bi se popolnoma poteptala svoboda govora, svoboda izražanja, pravica dostopa do informacij javnega značaja in pravica do obveščenosti, medicina pa bi postala dogma. Slednje je izjemno škodljivo, ker je temelj znanosti dvom in le svobodna, odprta ter konstruktivna kritična razprava različno razmišljajočih strokovnjakov lahko prispeva k razvoju medicine in znanosti. Predlog novega pravilnika predvideva celo sankcioniranje tistih, ki bi izrazili dvom v stališča in smernice WHO (člen 44, stran 23). Za zagotovitev tako obsežne cenzure so predvidena izjemno visoka finančna sredstva.
*Novi predpisi bi WHO-ju dali pravico, da bi narekoval vse strokovne smernice, ki bi se jim morali podrediti tako zdravniki kot tudi bolniki. To pomeni, da bi WHO zdravnikom odvzela strokovno avtonomijo (Aneks št. 1, stran 32), kar je povsem nedopustno. Slednje se je pod pritiskom politike že dogajalo v času uradne pandemije covida-19, ko se je po vsem svetu diskreditiralo in celo kazensko preganjalo številne zdravnike, ki so zagovarjali principe profilakse, zgodnjega zdravljenja in zdravljenja s preverjenimi zdravili, ki so v uporabi že desetletja.
Menimo, da so mediji dolžni odpirati prostor za javno razpravo, saj interes javnosti vsekakor obstaja. To dokazuje tudi javni poziv državljanov, ki nasprotujejo sklenitvi Globalnega sporazuma s Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO) in ga je podpisalo že več kot 23.400 državljanov. Prva podpisnika Javnega poziva sta odvetnik Domen Gorenšek in ustavni pravnik dr. Andraž Teršek, med podpisniki pa je tudi več pravnikov z mednarodnim ugledom, šest sodnikov in deset odvetnikov, mnogi akademiki in zdravniki.
Prizadevamo si, da bi bili državljani Slovenije seznanjeni s predvidenimi mednarodnimi zavezami Slovenije do WHO, ki jih predstavniki države – daleč stran od oči javnosti, a v našem imenu – celo podpirajo. Državljani Slovenije imamo pravico zahtevati popolno transparentnost in zavezo od strani slovenskih političnih predstavnikov ter delegatov, da brez široke javne podpore ne bo podpisano nič, kar bi nas ali našo državo kakorkoli pravno obvezovalo, nam odvzelo svobodo odločanja in celo nacionalno suverenost ter ustavno zagotovljene pravice državljanov. Odgovorni se morajo zavedati, da za take odločitve nimajo mandata.
Za nas je sedaj najpomembnejše vprašanje, ali bomo dovolili, da bi nas WHO dokončno in grobo podredil svoji autoritarni oblasti, ki jo finančna oligarhija uporablja kot orodje za doseganje svojih interesov? V kratkem se bo odločalo, ali bomo živeli kot svobodni ljudje ali v popolni diktaturi in terorju.
Julian Assange nas je že pred leti opozoril, da če se ne bomo pravočasno zbudili in nekaj storili, bomo zadnja generacija, ki je svobodno hodila po Zemlji….
Zdaj je jasno, na kaj je takrat mislil.
Povzetek je pripravila Biserka Ilin dr.med.
Celotni prispevki in dostopi do vseh virov (super linki) se nahajajo na spletni strani ISZ (Iniciativa Slovenskih Zdravnikov) in sicer na spletni strani www.slovenskizdravniki.si.
Viri:
- *Predavanje Biserke Ilin dr.med., spec. psihiater, pedopsihiater, psihoterapevt na mednarodni konferenci WFA v Budimpešti (12.-14.8.2022) z naslovom: »Nov sporazum WHO-pot v medicinsko diktaturo?« (objavljen na spletni strani slovenskizdravniki.si dne1.9.2022)
- *Odziv Iniciative Slovenskih Zdravnikov naslovom: »Odgovor Iniciative slovenskih zdravnikov Zdravniški zbornici Slovenije na njen »Odziv na neodgovorno izbiro gostov in širjenje dezinformacij v oddaji Arena« (objavljen na spletni strani slovenskizdravniki.si dne 1.3.2023)
