Vzgoja: Zakaj otrok potrebuje meje?

Seznam želja se z leti povečuje in tako so tudi meje med potrebo in razvajenostjo vedno bolj zabrisane. Razvajen otrok je ranljiv, neodporen, zelo nesamostojen, hkrati vedno želi biti prvi, vodilni in si ni pripravljen deliti stvari s sovrstniki.

Težava nastane, ko morajo starši otroku razložiti, zakaj naj nečesa ne bi imel oziroma zakaj tega preprosto ne more imeti.

Razvajenost

Starejše generacije menijo, da so danes otroci zelo razvajeni. V njihovem otroštvu ni bilo toliko materialnih dobrin, a življenje je bilo drugačno in težko primerjamo današnji čas s časom izpred 50, 60 in več let. Časi se spreminjajo, prav tako tudi potrebe, vendar pa vzgoja in postavljanje mej ostaja. Razlika je samo v tem, kako današnji starši gledate na svet in kje boste potegnili črto med razvajenostjo in nujno potrebo otroka.

Že res, da želite svojemu otroku nuditi vse, mu odobriti vse, kar si želi, vendar je prav, da mislite tudi na kasnejši čas, na odraslost. Z razvajenem v otroštvu boste otroku resda omogočili prijetno otroštvo, ampak kako se bo znašel v odraslosti, mu bo razvajenost koristila? Razvajen otrok bo že zelo zgodaj v življenju pa tudi kasneje v odraslosti doživljal zelo bridke izkušnje, saj svet ne bo narejen po njegovi meri. Vedno, kadar bo potrebno za dosego nekega cilja vložiti lasten napor in trud, bo razočaran, saj so zanj prej vse urejali njegovi starši. Le s težavo bo opravljal šolske in delovne naloge. Trpel bo, ker ne bo najpomembnejši in vedno prvi. Vse to ga bo utrjevalo v prepričanju, da je svet slab, da so vsega krivi drugi in da je on žrtev. Otrok bo doživljal svet kot poln krivic, ki mu prepoveduje uresničevanje želja, medtem ko svojih dolžnosti ne bo videl.

Postavljanje mej

Meje so bistvene za zdrave odnose in predstavljajo pogoje, v katerih smo v določeni situaciji vsi pripravljeni sodelovati. Meje, ki jih lahko imenujemo tudi pogoji, pravila, ne zatirajo interesov otroka, ampak so pravzaprav tisto, kar uporabljamo, da v odnosih z drugimi poskrbimo zase in skušamo v življenju ohraniti nekaj reda in zdrave pameti.

Meje je potrebno začeti postavljati v zgodnjem otroštvu, od vsega začetka. Pri pomembnih stvareh morata imeti oba starša enotno stališče, pri katerih ne sme nikoli nobeden popustiti. Če je vaš partner zelo popustljiv, ga pokličite na stran in spomnite, da morata držati skupaj, tako zavoljo otroka kot tudi zavoljo številnih težav, ki si jih bosta s tem kasneje prihranila.
Vzgoja, ki mu jo boste dali, bo njegova popotnica za življenje in ko bo odrasel, vam bo še kako hvaležen za njo.

Jasna pravila in starši, ki se jih dosledno držijo, so vse, kar otrok potrebuje, da se lahko počuti varnega in ljubljenega.

Iskanje prave mere vedno pomeni postavljanje jasnih, trdnih in pravičnih mej, ki se jih mora otrok zavedati, jih poznati in se jih držati. Meje so sporočila s strani staršev ali drugih odraslih oseb o tem, katerih pravil se je potrebno držati in kakšna so pričakovanja do otrok. Hkrati otroku pomagajo, da bo kasneje na sprejemljiv način znal uveljaviti svoje interese in ideje, da se bo znal postaviti zase in se ne pustil podrediti drugim. Pomembno je, da v otrokovem najzgodnejšem obdobju naredite vse za to, da postavite zdrave meje in pri tem pri otroku ne izzovete občutkov nemoči, občutkov, da se njegovih želja ne upošteva in da se mora pač sprijazniti s pomanjkanjem. Vzgoja, ki postavlja meje, otroku ustreza, kljub temu, da se temu upira. Pomaga mu, da spozna okvirje, v katerih lahko živi in znotraj teh okvirjev se otrok počuti varno. Otroci, ki poznajo pravila, ki jih morajo spoštovati, se manjkrat vedejo neprimerno.

Kaj meje sporočajo?

Vsem okoli nas sporočajo, kdo smo, s čim smo zadovoljni in s čim ne, kaj smo pripravljeni storiti, za kaj smo pripravljeni sprejeti odgovornost in za kaj ne. Meje ne napadajo in ne sodijo vedenja drugih. Namesto, da otroka zmerjamo, da je len in brezbrižen, mu s postavljeno mejo jasno povemo, kaj želimo in kaj pričakujemo. Meje pomagajo vsem nam, da prevzamemo odgovornost za svoje izbire. Rezultat ni kazen, pač pa posledica izbire.

Meje so najmočnejše varovalo, ki ga lahko otroku ponudimo, nedvoumna pravila in smernice, ki jih morajo upoštevati in jih ne smejo prekoračiti. Otroci jih neprestano preizkušajo, a ne zato, da bi meje premaknili, ampak da bi preverili, ali ste jih nemara vmes vi spremenili. Tako bi morali otroku vsakič reči, da nečesa ne sme. Tako bo otrok jasno vedel, kje se meje končajo, počutil se bo varnega in ljubljenega. Enako velja pri vseh ostalih pravilih, ki jih postavite. Pa naj bo to pospravljanje igrač, kričanje, izsiljevanje v trgovini, neprimerno vedenje za mizo, ipd. Vsakič, ko boste na tem, da pri svojih mejah popustite, si recite, da ravno z mejami kažete svojo veliko ljubezen do otroka in ne boste več imeli težav, da bi se jih držali, vaši otroci pa bodo zrasli v samozavestne in srečne posameznike.

Zaključimo lahko s prepričanjem, da otrok potrebuje meje za varnost, zaščito, samodisciplino in krepitev odgovornosti. Dobro postavljene meje, ustrezna pravila in omejitve, ki jih otrok sčasoma ponotranji, so najboljša popotnica, ki mu jo lahko starši podarite za življenje.