Tako helikoptersko starševstvo škoduje vašim malčkom

Pojem dobrega starševstva se nenehno spreminja, korenite spremembe pa doživljamo hkrati s splošnim napredkom človeštva. Komplicirati smo začeli na vsakem koraku in enako počnemo pri vzgoji. Preobsesivna skrb za otroke se imenuje helikoptersko starševstvo. Ime je vzgoja dobila po helikopterju, ki lahko nadzira vse, podnevi in ponoči. So naši otroci zares varni in dobro vzgajani le ob stalni prisotnosti staršev? Kam to vodi? V to, da vzgajamo otroke, ki bodo kasneje nesposobni, nesamostojni in čustveni invalidi.

 

 

Ljudje v veri, kjer želijo otroku najboljše, hitro zaidejo na napačne poti. Kako smo bli vzgajani mi? Brezskrbno smo se sami igrali, zamotili in učili. Imeli smo naloge in odgovornosti, ki smo jih znali speljati sami. Če smo imeli težavo, smo jo vzeli za izziv in se jo tako naučili rešiti. Vse to smo nezavedno popeljali tudi v odraslo dobo, kjer lahko potegnemo vzporednice, a v drugačnih situacijah. Znamo se znajti sami.

 

Zakaj je privedlo do take vzgoje in pretirane bojazni staršev? Časi so se spremenili, nedvomno, mediji z napihovanjem novic povečujejo bojazen in strah staršev, da na otroka preti nevarnost na vsakem koraku. Tako je prišlo do tega, da otroka ne upajo dati v varstvo niti domačim ljudem. Eden izmed razlogov je tudi sprememba v naših vsakdanjikih; ženske so se osvobodile klasično stroge materinske vloge, saj dandanes gradijo kariero tudi same. Ker se starši več povečajo službi, delavniki pa so daljši, to povzroča slabo vest in posledično pretirano skrb za otroka.

 

Če se vrnemo k medijem, ki podpihujejo takšne in drugačne novice – zločini in strahote se dogajajo, tega ne moremo zanikati. Ampak nevarnost na nas ne preži na vsakem koraku. Pravzaprav so po statistiki napredne in razvite države, kot je naša, izjemno varne. Krivi so mediji, ki so s svojii teorijami povzročili, da so starši postali negotovi in paranoični. Nekaterim otrokom je všeč, da njihovi starše težave rešujejo namesto njih – jasno, ko pa drugačnega sveta niti ne poznajo, najdejo pa se tudi otroci, ki jim je pretiravanje staršev povsem jassno, in takim je pred svojimi učitelji celo nerodno. Šolski sistem se proti takim otrokom in staršem komajda bojuje, svoje pa je prinesla še šolska e-redovalnica, ki otrokom ne dovoljuje niti te svobode nošenja odgovornosti in posledic slabih ocen (ne naučijo se predati sporočila slabe novice). 
 

Otroci imajo dandanes mnogo manj časa zase kot včasih. To pomeni manj svobodnega raziskovanja, tveganja, novih znanj in posledic svojih dejanj. Vse to je otroku odvzeto, da so starši bolj pomirjeni, kar pa ni pošteno do otrok. Helikopterske starše prepoznate po tem, da se z otroci popolnoma poistovetijo in govorijo le o njegovem življenju, na svojega pa pozabijo. Povsem normalni so njihovi stavki v množini: ''Prejšnji teden smo zboleli'', čeprav je zbolel le otrok, ali ''S hčerko greva na pevske vaje'' čeprav ima vaje le hčerka. Popolnoma pozabijo na svoj JAZ; ''Jaz peljem otroka na trening.'' Pogosto so utrujeni od otrokovih obveznosti in zanimanje zanje, ter pripadajoče opravke. Poznajo vsak detajl otrokovih dejavnosti, opravkov ali ljudi, s katerimi imajo opravka (učitelji, zdravniki). Zanimajo se za vsako podrobnost otrokovega dne in delovanja. Za otroka je dovolj dobro le najboljše. Žal je izjemen poudarek teh staršev na izobraževanju otrok in ne na vzgoji. Koliko mamic popoldne pomaga otroku pri domači nalogi in koliko jih dejansko vzgaja? Helikoptersko starševstvo temelji tudi na izjemni organiziranosti družine. Dneve družina tako prebija od aktivnosti do aktivnosti, načrta do načrta, od navodila do pravila in otrok enostavno ne zna delovati sam, brez, da bi imel določene obveznosti. 

 

Helikopterska vzgoja povzroča pretirano zaščitništvo in visoke zahteve, kar pa izčrpava vse – otroke, starše in učitelje oz. vzgojitelje, ki imajo s takimi nesamostojnimi otroci opravka. Visoke zahteve pa povzročijo tudi visoka pričakovanja. Pomembni so vsi dosežki, še posebno šolski, zato mu pri tem nudijo obilo pomoči. Taki starši se pogosto kregajo tudi z učitelji ali komerkoli, ki trdijo, da nekaj z njegovim otorkom ni po njihovih pričakovanjih. Kljub vsemu starši želijo le najboljše, a s pretirano željo po najboljšem povsem zgrešijo smisel vzgoje. Posledica take vzgoje je žal to, da se podaljša otrokov čas odvisnosti od staršev. Pomanjkanje spodbujanja samostojnosti ima v odrasli dobi hude posledice, saj to vodi v depresije in odvisnosti. Posledice so nedvomno slabe tudi za starše. Posameznik, ki se ujame v past take vzgoje svojega otroka, namreč popolnoma izgubi samega sebe. Vsa pozornost je na otroku, otrokovem napredku in življenju, nase pa popolnoma pozabijo. Pozabijo na svoj pravi jaz, svoje hobije, potrebe in želje.

 

 

Če ste se v članku prepoznali, vedite, da nikoli ni prepozno. Otroku morate omogočiti samostojno razmišljanje in samostojno delo. Otroka je potrebno naučiti o padcih in vzponih, vztrajnosti in delovanju, kadar ne gre vse v najlepšem redu. Otrok se mora naučiti, kako se po padcu pobrati in kaj se je iz tega naučil. Otrokom dovolite učenje, raziskovanje in lastno presojanje. Otrok mora vedeti, da ni v vsem najboljši in da s tem ni čisto ni narobe. Včasih se morajo znajti sami in se v določenih situacijah postaviti zase. S tem jim boste dali najlepše darilo, da lahko delujejo povsem avotonomno. S tem bodo tudi pridobili na samozaupanju, samokontroli, samozavesti in boljši samopodobi. Če želite dobro za svojega otroka, mu boste dovolili najti svojo moč.

 

Otroci potrebujejo močne starše, ki jih naučijo, kako v današnjem svetu živeti in preživeti, saj jim s tem lahko dajo največ. Tako se bo otrok znašel sam in kasneje zrastel v samostojno odraslo osebo, ki bo situacije znala reševati sama.