Vendar pa lahko s svojo zdravo povezanostjo z dojenčkom pomembno vplivajo na to, kako se bodo razvijali njegovi možgani in na to, kako čustveno inteligenten bo njihov otrok. Če pogledamo s tega zornega kota, pa morda lahko vseeno trdimo, da imajo starši zelo posebne moči.
Mag. Mia Bone, univ. dipl. psih.
Popotnica otrokovim možganom
Če pogledamo v zgodovino človeštva, se lahko strinjamo, da so starši otroke stoletja vzgajali po svojih najboljših močeh, v drugi polovici 20. stoletja pa so v ospredje stopili različni vzgojni stili. Novopečena starša morata tako pogosto odgovoriti na vprašanje, za kakšno vzgojo sta se odločila (npr. vzgajata z avtoriteto ali sta izbrala permisivni stil). Danes vemo, da ima vzgoja dolgoročen učinek tudi na razvoj dojenčkovih možganov.
Z razvojem nevroznanosti, ki se ukvarja s slikanjem možganov, lahko vidimo in spremljamo, kaj se dogaja v dojenčkovih možganih. Dokazano je, da reakcije in čustvena stanja staršev ter povezanost z dojenčkom vplivajo na kemično ravnovesje v dojenčkovih možganih. Z drugimi besedami: starši s svojim vzgojnim stilom pomembno vplivajo na to, kako se bodo razvijale dojenčkove povezave v možganih in kako bo pozneje v življenju lahko samostojen, samozavesten in srečen.
Skoraj celoten del dojenčkovih možganov se razvije po njegovem rojstvu. Ko novorojenček priveka na svet, je zato še bolj dovzeten za zunanje vplive. Ker njegov celoten svet predstavljata starša (v začetnih mesecih ima z vidika golega preživetja bistveno vlogo mama), s svojimi odzivi – tako pozitivnimi kot negativnimi – 'oblikujeta' dojenčkove možgane. Ker so dojenčkovi možgani (sploh pa 'racionalni' del možganov) po rojstvu skoraj povsem nerazviti, nekateri novorojenčka poimenujejo kar zunanji fetus.
Ko se novorojenček rodi, ima 200 milijard možganskih celic, vendar skoraj nobene povezave med temi možganskimi celicami in racionalnim delom možganov. Te povezave določajo čustveno in socialno inteligentnost otroka. In prav na te povezave imajo starši pomemben vpliv. Starši postavljajo temelje, kako čustveno in socialno zrel, samostojen in inteligenten bo njihov otrok pravzaprav do konca svojega življenja.
Zgodba o otrokovih možganih |
1. Novorojenček ima 200 milijard možganskih celic, vendar skoraj nobene povezave. 2. Slika možganov enoletnega malčka kaže več povezav v racionalnem delu možganov. 3. Slika možganov dvoletnega otroka prikazujejo, da so povezave v možganih veliko bolj razvejane in zapletene, kar lahko opazimo tudi navzven, saj otroci hodijo, govorijo in izražajo čustva, ki so vedno bolj primerna situacijam. |
Razvoj 90 % otrokovih možganov
Novorojenčkovi možgani začnejo povezave med možganskimi celicami ustvarjati skoraj takoj po rojstvu. Z vidika razvoja možganov je prvo leto otrokovega življenja zelo pomembno, saj se njegovi možgani razvijajo najhitreje. Otrok do pšetega leta razvije 90 % svojih možganov. V tem odločilnem obdobju dojenčkovi in otrokovi možgani oblikujejo na milijone povezav, spremenijo obstoječe povezave v nove in jih ponovno oblikujejo in preoblikujejo v še novejše povezave. Pravzaprav gre za stalen proces oblikovanja novih povezav in preoblikovanja obstoječih v nova ali drugačna. Na proces oblikovanja in preoblikovanja vplivajo starši, ki ustvarjajo pozitivne in/ali negativne izkušnje.
Večina dojenčkovih izkušenj o zunanjem svetu je povezana s čustvenim odnosom, ki ga starša vzpostavita s svojim otrokom. Pomembna prirojena funkcija možganov je tudi ta, da se hitro prilagodijo na zunanje okoliščine. Če ima otrok npr. starša, ki ga ustrahujeta, se bo na takšno okolje povsem prilagodil, takšnemu okolju sledi tudi kemično ravnovesje v njegovih možganih, ki oblikujejo in preoblikujejo povezave v otrokov sistem vrednot in osebnostnih potez. Otrok s staršema, ki ga ustrahujeta, bo lahko pretirano pazljiv, bojazljiv ali agresiven.
Vse je pomembno!
Način, kako poslušate svojega dojenčka, se z njim igrate in crkljate, ga pomirite, ga okarate, mu pojete pesmice in mu posvečate pozornost – prav vse, kar z njim počnete ali ne počnete – je za dojenčka pomembno. Vse, kar počnete, vsaka vaša reakcija in vsako vaše čustvo je za dojenčka pomembno. Skozi vas se dojenček uči sprejemati in doživljati svet, skozi vas se nauči, kako varen in sprejet je. Čustva staršev pri dojenčku sprožijo oblikovanje povezav v možganih, kar mu omogoča, da se kasneje samostojno spoprime s stresnimi situacijami v vrtcu, šoli in življenju.
Tako se nauči graditi prijateljske in partnerske odnose, kako se soočiti z jezo in razočaranjem, kako biti prijazen in razumevajoč, kako krepiti svojo voljo in motivacijo, kako izpolniti svoje sanje in doseči cilje, kako živeti zadovoljno in polno življenje ter kako ljubiti, itd. Vrtiljak čustev, ki jih mora obvladati vsak zrel odrasel, se začne oblikovati in vrteti takoj, ko novorojenček pride na svet. Starši morajo zavzeti odgovorno vlogo, da otroku ustvarijo primerno okolje za čustven in socialni razvoj, kajti to, česar se nauči v svojih najzgodnejših letih, nosi s seboj vse življenje.
Rada imam svojo mamico
Mamo in otroka povezuje čudovita nevidna čustvena vez. Psihologi jo definirajo kot pretok energije, čustvene podpore in številnih informacij od mame do otroka. Pravzaprav gre za pretok od maminega čustvenega stanja in možganov do otrokovega telesa in možganov. Enako velja za vse odrasle, ki igrajo čustveno pomembno vlogo v otrokovem življenju (oče, babica in dedek, pa tudi starejši bratje ali sestre). Čustveno stanje odraslega, vse kar se dogaja v frontalnem predelu možganov, ima neposreden vpliv na oblikovanje čustvenega odziva v dojenčkovih možganih in ključno vlogo pri njegovem telesnem odzivu.
Če ste, ko dojenček joka, kot mamica mirni, dojenčka enostavno pomirite, saj mu zagotovite, da imate vse pod nadzorom, da mu boste pomagali in ga 'rešili' njegovih strahov. Če ste, ko dojenček joka, sami nervozni ali vas je strah in ga sploh znate pomiriti, ga boste še bolj prestrašili in vznemirili, zato se bo odzval s še krčevitejšim jokom. Skrivnost vaše starševske posebne moči je v vaši notranji mirnosti.
Kako do notranje mirnosti?
Čuječe materinstvo je način bivanja. Je način, kako vsemu doživljanju – svojemu in dojenčkovemu – pustimo, da je, kakršno je. Toda tak način bivanja je večini ljudi tuj. Najbrž se razlikuje od tistega, ki so nas ga naučili, in v nekaterih pogledih je v nasprotju z načinom, kako smo programirani. Čuječe materinstvo preprosto povedano pomeni živeti v svojem telesu v tem trenutku in biti v stiku s svojim otrokom, ne glede na okoliščine. Pomeni zavedati se svojega doživljanja iz trenutka v trenutek, takšnega, kakršno pač je, ne da bi ga skušali odriniti, ga zadržati ali presojati kot dobro ali slabo.
Pomeni soočiti se z vsako situacijo, kakršna je, in se sčasoma vse pogosteje odzivati na kakršno koli dogajanje radovedno in sočutno. Čuječe materinstvo pomeni, da vse, kar se vam bo dogajalo kot mami, pričakate z odprtimi očmi in odprtim srcem. Naj bodo ta doživetja notranja, kot so misli, čustva in telesni občutki, ali pa zunanja, kot so odnosi, dogodki v službi ali kakem drugem okolju – čuječe materinstvo je način, da ste preprosto prisotni pri tem, kar se dogaja. Na ta način lahko preprosto krepite svojo čustveno mirnost, ki dojenčku predstavlja temelje za optimalen čustven in socialni razvoj.
Se strinjam <3 o vsem tem govori tudi p. dr. Christian Gostečnik 🙂
Gostečnik raztura, ja. 🙂
Tanja, a ga poznaš?? Vprašam, ker me preseneča…