Prvo pravilo, lahko bi dejali tudi nadpravilo, je
tolikokrat slišan stavek ‘pojej manj, kot porabiš’. Morda obrabljen pa
vendar resničen. Brez kaloričnega primanjkljaja nam bo izguba maščobe
obrnila hrbet.
Ker smo se odločili, da ne bomo pretiravali in
izvajali drastičnih ukrepov, ki nas (pre)hitro povrnejo na realna tla
oz. celo niže, bomo kalorični vnos zmanjšali le za cca. 10 % pod našo
dnevno porabo. Če dnevno za svoj obstoj, funkcioniranje, vadbo in še kaj
potrebujemo npr. 1500 kcal (meja, pri kateri se ne redimo, niti ne
hujšamo), bomo povečali količino vadbe, ki bo povzročila kalorični
primanjkljaj cca. 150 kcal in/ali prilagodili dnevne obroke. Seveda je
najbolje in tudi najlažje, če uberemo srednjo pot – združimo redno vadbo
z obroki v ustrezni kalorični vrednosti. In ne pozabimo – telo je na
nižji kalorični vnos potrebno privajati po-ča-si.
Morda se nejeverneži sprašujejo, zakaj je pomembno,
da pri znižanju kalorij ne pretiravamo, češ ali ne pomeni manj kalorij
tudi večji napredek pri hujšanju. Predstavljajte si, da je naše telo
večno zaskrbljeno, da bo svoj obstanek prejelo dovolj hrane (energije),
kar izhaja še iz pradavnih časov, ko je bila pečenka na kamniti mizi
pogojena z (ne)uspešnostjo pri lovu. Ko je hrane ravno prav, telo ne
čuti potrebe, da bi delalo zaloge, saj ga ne skrbi, da bi lahko prišlo
do pomanjkanja. Ko je hrane na voljo več, kot je je sposobno porabiti,
seveda nima druge izbire, kot da jo skladišči (kar se na nas kaže kot
odvečna telesna maščoba). Ko pa vir energije oz. hrane naenkrat usahne
oz. se zmanjša na polovico (kot je običajno pri 1001 dieti), ga zagrabi
panika.
Prva njegova reakcija bo znižanje telesne
porabe – če smo prej dnevno porabili 1500 kcal, da smo se prebili skozi
naš vsakdanjik, jih bomo sedaj ob istih opravilih manj. Manjšo porabo
kalorij telo doseže tako, da napove vojno mišicam, ki v telesu za svoj
obstoj potrebujejo največ kalorij – manj bo torej mišic, manj kalorij
bomo porabili, kar je v situaciji, ko telesu primanjkuje hrane, tudi
njegov cilj. Posledica bo nekaj kilogramov manj, večinoma zaradi
izgubljenih mišic, maščoba, ki se nam trese na trebuhu in stegnih, bo pa
ostajala. Druga težava se pojavi takrat, ko imamo stradanja (kar večina
1001 diet tudi je) dovolj in nas eden izmed naših obrambnih mehanizmov
prepriča, da nekaj dni običajnega prehranjevanja (beri: ‘spravljanja
noter’ vseh prepovedanih slaščic za nazaj in za naprej) res ne more
škoditi. Če nas ne prepriča ta, vskoči drugi, ki nam pove, da se ‘živi
le enkrat’ (posledica je seveda enaka). In tako si damo duška ter pojemo
vse, čemur smo se bili prisilili toliko časa odpovedovati, za vsak
slučaj dvojne porcije (ja, ja, enkrat se živi).
Kaj
se zgodi? Telo po toliko asketskih dnevih (tednih, mesecih?) ugotovi,
da je spet založeno s hrano, celo s preveč hrane … in ker ni neumno in
predvideva tudi vnaprej, čimvečji del hrane shrani za hude čase, ki bi
se znali spet pojaviti. In potem spet stradamo naprej … do naslednjič.
Začaran krog, ki ne vodi nikamor.
Če bomo kalorije znižali ravno toliko, da bomo
ustvarili primanjkljaj, pa vendar ne toliko, da bi ta ukrep naše telo
zaznalo kot alarm, ki oznanja čas, ko je potrebno upočasniti metabolizem
in ob pregrehah prekomerno kopičiti zaloge v obliki nadležnega špeha,
smo naredili več, kot si mislimo. Uresničili smo prvi, daleč
najpomembnejši korak, ki vodi do brezskrbnega poletja.
