Sukraloza je kristalen prah bele barve, topen v vodi in v primerjavi s sladkorjem kar 600-krat bolj sladek. Kljub temu, da njena uporaba pri nas in nasplošno v Evropi ni tako množično razširjena kot v državah preko luže (v EU je registrirana šele od leta 2004), lahko o njej vedno večkrat slišimo kot o najboljši izbiri med umetnimi sladili, ki so dostopna na trgu.

Splenda3

Odkritje sukraloze je povezano z naključjem, ki je pri rojstvih takih in drugačnih substanc tudi sicer nemalokrat prisotno. Leta 1976 je britansko sladkorno podjetje Tate & Lyle v sodelovanju z znanstveniki iz King’s College London opravljalo poskuse s kloriranim sladkorjem, kjer je prišlo do simpatičnega nesporazuma med prof. Lesliejem Houghom in njegovim pomočnikom, tujim študentom Shashikantom Phadnisom. Phadnis je pri upoštevanju navodil prof. Hougha v zvezi s praškom, ki je pri poskusu nastal, besedo preizkusiti (= to test) zamenjal z besedo okusiti (= to taste), kar je tudi dobesedno storil – okusil je prah in ugotovil, da je izjemno sladek. Od tod do »bestsellerja« med sladili je bilo samo še vprašanje časa. In res, v roku enega leta so strokovnjaki izpopolnili formulo in sukraloza je začela svoj veliki pohod v svetu. Danes se prodaja pod tržnim imenom Splenda ter je prisotna v več kot 3500 različnih izdelkih.

Narejena iz sladkorja, okusna kot sladkor?

Sukraloza je derivat sukroze (to je namizni sladkor), katere molekuli v posebnem postopku nadomestijo tri hidroksilne skupine s tremi atomi klora. Skrajšano ime sukraloza prihaja iz kemijskega imena triklorogalaktosukroza. Je stabilna v vodni raztopini ter zelo odporna na visok ali nizek pH ter vročino (na slednjo celo bolj kot sladkor). Pri uporabi v kuhinji zaradi segrevanja ne razpade, pri čemer se razlikuje od na vročino zelo občutljivega aspartama. Je praktično brez kalorične vrednosti in ne pušča neprijetnega priokusa, ki je skorajda stalnica pri uživanju drugih umetnih sladil. V resnici je njen okus zelo podoben sladkorju, kar je tudi eden izmed glavnih razlogov njene popularnosti.

Sukralozo kot umetno sladilo je prva odobrila Kanada leta 1991, medtem ko jo je FDA (US Food and Drug Administration) odobrila šele leta 1998. Pravice za razvoj sukraloze je odkupil gigant Johnson & Johnson, ki je ustanovil hčerinsko podjetje McNeil Nutritionals ter leta 2000 pričel z ekskluzivno prodajo izdelka Splenda. Evropska Unija je dala sukralozi zeleno luč šele leta 2004, do leta 2006 pa je bila dovoljena v več kot 60 državah po svetu.

Vojna med konkurenti

Slavni slogan pri oglaševanju Splende »Made from sugar, tastes like sugar« (narejena iz sladkorja, okusna kot sladkor) je vznejevoljil tako proizvajalce ostalih umetnih sladil kot tudi sladkorne zveze različnih držav.

madefromsugar

Podjetje Merisant, oče sladil Equal in NutraSweet (aspartam) je doseglo prepoved uporabe slogana pri marketingu Splende, češ da je zavajajoč za potrošnike zaradi napeljevanja na misel, da je sukraloza naravno sladilo, nekakšen sladkor brez kalorij. Vedeti je treba, da je sukraloza tako kot aspartam, ciklamat, saharin … prav tako umetno sladilo, ki resda izvira iz molekule sladkorja, a je vendarle pridobljeno v laboratoriju. Poanta tožbe ni bila v dokazovanju (ne)varnosti uporabe, temveč v zavajanju kupcev. Z drugimi besedami – aspartamskemu kralju Merisant je McNeil Nutritionals s svojim, glede na sodbo očitno zavajajočim sloganom zmanjševalo prodajo umetnih sladil na osnovi aspartama.

Splendo toži tudi sladkorna zveza Amerike, ki pravtako trdi, da je slogan zavajajoč ter da Splenda ni sladkor in da ni naravna, pri čemer v isti sapi dodaja, da je sladkor kot naravna snov »že 2000 let varno uporabljan«. Hmmm … Splenda vrača tožbo z navedbami, da gre za zlobno, umazano kampanjo proizvajalcev sladkorja proti njenim izdelkom z namenom pospešiti prodajo sladkorja.

37 KOMENTARJI

  1. Na članke o sladilih res komaj čakam, tako da upam, da bo nadaljevanje o ostalih sledilo čim prej! Drugače pa, super članek manjka samo podatek ali se bo v bližnji prihodnosti to sladilo dalo kupiti tudi pri nas.

  2. Drage moje, če zmerno ješ in se zmerno giblješ lahko mirno uporabljaš tudi rjavi sladkor… meni je za sladkanje všeč tui javorjev sirup. Napitek iz javorjevega sirupa in limone je odličen in tudi odlično pomagalo pri premagovanje lakote med postnimi dnevi. 🙂

  3. Drage moje, če zmerno ješ in se zmerno giblješ lahko mirno uporabljaš tudi rjavi sladkor… meni je za sladkanje všeč tui javorjev sirup. Napitek iz javorjevega sirupa in limone je odličen in tudi odlično pomagalo pri premagovanje lakote med postnimi dnevi. 🙂

  4. Super članek, še posebej pohvalno je dejstvo, da skuša prikazati več plati medalje. Osebno se sicer izogibam uporabi sladil, zagotovo pa ne moremo vseh metati v isti koš.

  5. Včasih imam občutek, da bi bilo bolje živeti v blaženi nevednosti. Danes nas z vseh strani bombardirajo s toliko informacijami, da človek ne ve več, kaj je zdravo in kaj ni. Je pa super prebrati kak tak članek, vsak človek se potem na koncu itak sam zase odloči.

  6. Dober clanek. Po mojem mnenju manjka samo ugotovitev, zakaj so sladila “strupena” za nas organizem. Strupena so zato, ker (ce se ne motim) mocno obremenjujejo trebusno slinavko, in sicer veliko bolj kot bi jo enak odmerek saharoze. To lahko vodi v pesanje delovanja trebusne slinavke (zlasti ce sladila uporabljamo v preveliki meri) ter celo do sladkorne bolezni. Kar pa je, menim, dovolj dober razlog, da jih ne uporabljamo.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj