Slovensko ustavo je potrebno spremeniti

Zadnjih nekaj tednov in mesecev je bilo polno preizkušenj za vse nas – pa ne le v Sloveniji, temveč po celem svetu.

Kratek povzetek dogajanja

1. V Wuhanu na Kitajskem se pojavi nova bolezen, ki zahteva veliko število žrtev v izjemno kratkem času, zaradi katere se oblasti odločijo za karanteno 11-milijonskega mesta Wuhan, kjer je bolezen izbruhnila, ter še nekaterih drugih večjih mest.

2. Iz Kitajske prihajajo uradni podatki, ki pravijo, da so žrtve v veliki večini stare in bolne osebe v domovih za ostarele in bolnišnicah. Kot povzročitelj bolezni je označen covid-19, različica korona-virusa, ki je sicer virus navadnega prehlada.

3. Svetovna zdravstvena organizacija, WHO, je še februarja trdila, da gre za obvladljivo varianto gripe, potem pa si je premislila in v marcu razglasila pandemijo ter direktive upoštevanja strogih protokolov.

4. V Evropi se pojavijo prvi oboleli in tudi smrtne žrtve, ponovno v domovih za ostarele in na intenzivnih oddelkih bolnišnic. Evropske države začenjajo upoštevati direktive WHO in pozovejo prebivalce k previdnosti in varovanju pred okužbami. Italija začne kontrolirati meje.

5. Slovenija razglasi dvotedensko karanteno, saj bi naj dva tedna zadoščala, da se krivulja okužb dovolj izravna, da se zdravstveni sistem ne bi zrušil. To je namreč največja nevarnost: zlom zdravstva zaradi premajhnih kapacitet, če bi veliko število prebivalstva naenkrat tako hudo zbolelo, da bi vsi hkrati potrebovali zdravniško pomoč.

6. Večina evropskih držav začne ena za drugo, mimo svojih zakonodaj in ustav, na podlagi smernic WHO, kršiti človekove in državljanske pravice in po vrsti razglašati neustavne odloke, s katerimi v večji ali manjši meri prepoveduje druženja, zbiranja, potovanja, opravljanja vseh vrst dejavnosti razen državnih, gradbenih, komunalnih, zdravstvenih in kmetijskih, ter prodaje živil in goriva. V republiki Sloveniji smo poleg tega dobili celo prepoved gibanja iz občine v občino, policisti sprehajalcem izdajajo denarne kazni. Napovedana dva tedna karantene, torej vsesplošnega hišnega pripora, sta se razvlekla v šest tednov; napovedane olajšave za mesec maj so skromne; v trgovinah je še vedno obvezno nošenje mask; po medijih pa se oglašajo politiki in režimski »strokovnjaki«, ki razlagajo, da normalnega stanja ne bo še dve leti.

Kazni za neupoštevanje odloka so okoli 400 eur, do sedaj so jih napisali že 50. Policijski minister pa je celo pozval državljane k ovajanju sodržavljanov, ki ne bi spoštovali neustavnega odloka – in to kljub dejstvu, da zdravstvo še zdaleč ni preobremenjeno (na tisoč zdravnikov pride namreč 100 bolnikov); kljub dejstvu, da je ukinjeno zdravljenje kakršnega koli stanja, ki ni covid-19; in kljub dejstvu, da je korist mask vprašljiva oziroma so lahko maske tudi škodljive, saj lovijo in zadržujejo viruse.

7. Medtem se je krivulja okužb po vsej Evropi že polegla in končno smo dobili realne podatke. Karanteno so namreč napovedovali po statističnem modelu, ki ga je WHO prevzela od Billa Gatesa v začetku februarja. Hkrati je od njega prejela visoko donacijo 100 milijonov dolarjev, nedolgo zatem pa razglasila korono za pandemijo. Zdaj je vsem postalo jasno, da se korona po smrtnosti ne razlikuje od vsakoletne gripe. Še več: tudi v tistih redkih državah, kjer karantena ni bila uvedena, se je krivulja okužb zravnala in smrtnih žrtev ni nič več kot vsakoletnih žrtev gripe. Tako na Švedskem in v Belorusiji kot tudi v osmih ameriških zveznih državah, kjer niso imeli karantene, temveč so oblasti državljanom zgolj priporočile previdnost, se je krivulja okužb zravnala in število smrtnih žrtev sploh ne presega vsakoletnih smrtnih žrtev gripe.

V Sloveniji je lani, enako kot letos, zaradi gripe umrlo 160 oseb; zaradi korone oziroma zaradi vsakokratne prisotnosti drugih terminalnih bolezni – oz. bolje rečeno s korono – pa jih je umrlo 80; od tega skoraj 90 % v domovih za ostarele, kjer je bilo že na začetku jasno, da so najbolj ogroženi. V Afriki, kjer bi naj bilo zaradi pomanjkanja čiste vode in neupoštevanja karantene največ obolelih in smrtnih žrtev, je obolelih v resnici izjemno malo, smrtnih pa komaj kaj. Ljudje se zdravijo z naravnimi zdravili in se ne bojijo korone, ki je verjetno malenkost v primerjavi s hujšimi boleznimi, ki jih pestijo, kot sta na primer ebola in aids. Pogosto tudi zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin, ki je v Afriki posledica zahodnega imperializma.

Kakšen je dosedanji rezultat te izkušnje?

Dobra stran je, da korona ni imela veliko smrtnih žrtev – ne pri nas, ne po svetu. Slaba stran pa je, da smo še vedno v neustavnem stanju za nedoločen čas, čeprav je postalo jasno, da izravnavanje krivulje okužb ni posledica karantene in neustavnih ukrepov, temveč naravnega vsakoletnega cikla gripe.

Vsa prigoda s korono je odličen lakmusov test, kako totalitarno se država obnaša v kriznih časih.

1. Vlada RS se ni ravnala po zakonodaji in ustavi, temveč po direktivah WHO.
2. Vlada RS je mimo ustave sprejela odlok, s katerim je svojim državljanom za nedoločen čas odvzela vrsto neodtujljivih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
3. Vlada RS je ustvarila psihozo strahu in panike ter preko medijev sugerirala, da »bo treba« še 18 mesecev trpeti grobo kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin; pogoj za povrnitev pravic pa bi naj bilo obvezno cepljenje vseh, kot to preko Billa Gatesa zahteva WHO.
4. Visoke politične osebnosti so takoj zagrabile priložnost in začenjale pod sumljivimi okoliščinami nabavljati nepotrebno ali neprimerno medicinsko opremo za visoke zneske – z denarjem davkoplačevalcev, seveda – tako, da je zazvonil alarm tudi pri komisiji za korupcijo.
5. Glavni mediji so odpovedali, saj so v stilu iz sovjetskih časov le brezglavo ponavljali uradna stališča in cenzurirali vsakršno kritiko. Izjema je bila oddaja Tarča, kjer so razkrili domnevno koruptivna dejanja političnih eminenc vladajoče stranke, ne pa tudi (očitne) neustavnosti odloka.
6. Čeprav je Nacionalni institut za javno zdravje vztrajal, da ni strokovnega razloga za preplah, je vlada dvakrat menjala direktorja – dokler ni našla poslušnega oportunista v dr. Kreku, ki je znan po svojem obratu za 180 stopinj kar se tiče konoplje. Kot direktor urada za droge je še leta 1995 podpisal Frankfurtsko deklaracijo, ki se je zavzemala za amsterdamski model urejanja vprašanja konoplje, kasneje pa se je uklonil volji farmacevtske industrije in začel svariti pred »nevarnostmi« tega čudovitega zdravilnega zelišča. V kontekstu korone pa je že začel opletati z izmišljenimi številkami o sto tisočih mrtvih, ki bi naj grozili Sloveniji, če bi ne uvedla karantene. Za primerjavo: na Švedskem, kjer je okužen že velik del prebivalstva, je mrtvih malenkost nad 2000, od tega več kot pol v domovih za ostarele.
7. Vlada RS se bolj ukvarja z lastno promocijo, kot da bi jo skrbele ekonomske posledice karantene za samostojne podjetnike, svobodne poklice in finančno ogrožene prebivalce.

Trenutne okoliščine

Vlada še vedno vztraja pri kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter se še vedno hvali, da je s svojo diktaturo preprečila številne smrtne žrtve. Ob tem pa seveda ne navaja dejstva, da je tudi v državah brez karantene krivulja okužb upadla in da za uvedbo diktature ni bilo nobenega razloga.

Opozicija je napovedala interpelacijo, kar pa ne bo kratkotrajen in tudi ne enostaven proces, je še povedal šef ene opozicijskih strank.

Ljudstvo se je torej znašlo v položaju, ko je ostalo brez pravic in je popolnoma odvisno od trenutne sposobnosti opozicijskih strank izpeljati interpelacijo in ukiniti neustavno stanje, se pravi aktualno diktaturo za nedoločen čas z grožnjami poseganja v telesno nedotakljivost. A dejansko ni nobenega zagotovila, da bo opozicija uspela z interpelacijo; niti da bi lahko v primeru uspele interpelacije neustavno stanje dejansko v celoti ukinila. In četudi bi uspela z interpelacijo in bi ukinila neustavno stanje, bi se takšna situacija lahko kadarkoli ponovila.

Kajti kolikor je smiselno vztrajati na upoštevanju človekovih ustavnih pravic in temeljnih svoboščin, se je treba zavedati, da so omenjene pravice – namreč do svobodnega gibanja, nedotakljivosti telesa, sooblikovanja politike itd. – v resnici zagotovljene že z deklaracijo o človekovih pravicah, na katero se naslanja naša ustava. Na podlagi Deklaracije o človekovih pravicah, kot tudi s plebiscitom leta 1991, smo ustanovili oziroma izrazili voljo za ustanovitev RS. Deklaracija o človekovih pravicah je dokaj kratko spisan dokument in naša ustava je nekajkrat daljša, čeprav tudi ne zelo dolga – a dovolj dolga, da se v njej poleg členov, ki se nanašajo na deklaracijo o človekovih pravicah, skriva še kaj drugega. Stanje, v kakršnem se trenutno nahajamo – torej diktatura za nedoločen čas; odprava ustavnih pravic in temeljnih svoboščin; grožnja s kršenjem načela o nedotakljivosti človeškega telesa; zloraba zakonodaje; korupcija in vse, kar je s tem povezano – je v resnici posledica določenih členov v naši zakonodaji in ustavi.

V členu 3.a ustave, ki so ga poslanci sprejeli pred vstopom RS v zvezo NATO in EU, so namreč leta 2004 zapisali, da v RS odločitve mednarodnih organizacij, katerim smo odstopili del suverenosti, veljajo kot predpisi, sprejeti v domačem parlamentu.

Čeprav torej ustava in zakonodaja omogočata uvedbo izrednega stanja, pa se vlada za to ni odločila, saj:

1. pogoji za to v resnici niso bili podani. Kljub ustrahovanju in medijskemu zganjanju histerije se namreč številke v statistikah niso dvignile na raven, da bi bilo treba uvajati izredne razmere.
2. če bi vlada sprejela izredne razmere v skladu z našo zakonodajo, ne bi mogla vsem hkrati prepovedovati gibanja in zbiranja, saj bi po zakonu lahko to omejevala zgolj bolnim in rizičnim osebam.

Vlada se je torej izmaknila ustavi tako, da se je naslonila na 3.a člen ustave, ki je bil vstavljen naknadno, leta 2004 – kljub temu, da je v očitnem nasprotju s 3. členom, (ki pravi, da ima oblast v RS ljudstvo, to oblast pa izvaja posredno in neposredno), saj legitimnost RS sloni na plebiscitu iz leta 1991 in torej stoji in pade na ljudski volji.

A velika večina naše zakonodaje s tem členom nima nobene zveze. S posredno oblastjo ljudstva se sicer ukvarja zakon o volitvah, kjer obstajajo neustavni členi, ki omogočajo velike neenakosti glede kandidature posameznikov glede na njihovo strankarsko pripadnost; z neposredno oblastjo pa se ukvarja zakon o referendumu in ljudski iniciativi, ki je leta 1991 omogočal še nekaj malega možnosti vplivanja na politiko. A parlamentarci so v 30 letih vztrajno krčili te pravice in danes od vsega skupaj ni ostalo nič omembe vrednega: državljani lahko namreč zgolj zbiramo podpise proti zakonu, ki je bil v parlamentu že sprejet in le če se na upravnih enotah zbere izjemno visoko število glasov v zelo kratkem času, lahko za eno leto zadržimo njegovo izvajanje. To seveda ni nikakršna oblast ljudstva, temveč kvečjemu norčevanje iz tretjega člena ustave.

Da je razlog za našo današnjo nezavidljivo politično realnost naša ustava in zakonodaja, pa dokazuje izjava nekega ministra po objavi koruptivnih dejstev v Tarči: »Mediji se morajo naučiti, da smo gospodarji mi, politiki, oni pa morajo izvajati naše ukaze.« Čeprav ta trditev morda deluje, kot da prihaja iz davne preteklosti ali kar z drugega planeta, pa ministrova izjava temelji na 87. členu ustave, ki pravi, da parlament lahko samo z zakoni določa pravice in dolžnosti državljanov; ta člen nosi naslov »definicija državnega zbora«. Za primerjavo: 164. člen švicarske ustave, ki definira parlament, se glasi: »Parlament izvaja najvišjo oblast v državi, omejeno s pravicami ljudi in dežel.« Nič čudnega torej, da pri nas minister naduto misli, da ima od Boga dano pravico igrati našega gospodarja.

V Švici je tudi izdelan referendumski način. Podpise se lahko zbira povsod in ne le na upravnih enotah; roki pa so dolgi tudi po več mesecev, medtem ko so pri nas le 60 dni. Švicarji lahko tako zakone kot tudi ustavne spremembe tudi predlagajo. Vsak zakon in mednarodno pogodbo mora potrditi ljudstvo. Najvišje telo ni vlada ali ustavno sodišče, temveč referendum. Zato tam tudi ni ustavnega sodišča, saj ni nikogar nad ljudstvom, da bi razlagal, kar je napisano v ustavi. Ustava mora biti razumljiva vsem in spisana razumljivo, tako, da jo sprejme ljudstvo, saj je ustava pogodba vseh državljanov.

Poleg tega ustave RS ni sprejelo ljudstvo temveč parlament, tako, da je s strogo pravnega zornega kota njena veljavnost vprašljiva. Dodatno jo postavljajo pod vprašaj tudi protislovja v njej, kot je recimo 3.a člen (kot že omenjeno, je bil vstavljen leta 2004 in je v očitnem nasprotju s 3. členom). Ta podtaknjeni člen nas postavlja v podrejen položaj v razmerju do mednarodnih organizacij, kar je omogočilo, da je nek zasebni ameriški državljan, Bill Gates, ki je zaradi sto-milijonske donacije vplival na Svetovno zdravstveno organizacijo, preko slednje vplival na protiustavno ravnanje naše vlade vse do dejanskih groženj s prisilnim cepljenjem, ki je projekt Gatesovega domnevno dobrohotnega srca. Nevarnost prisilnega cepljenja dejansko še ni povsem mimo, a recimo, da do tega vendarle ne bo prišlo. Na vsak način pa je ta kriza opozorilo, da je treba v prihodnje takšne možnosti preprečiti.

Glede ustave naj omenimo še, da poleg omenjenega obstaja vsaj 40 členov o pravicah, ki v ustavi RS vsebujejo pridržek. Tako ima v Sloveniji vsak državljan socialne pravice v skladu z zakonom, kar pomeni tako, kot to določi parlament; medtem ko je v švicarski ustavi konkretno navedeno, kakšne socialne pravice ima vsak državljan: torej do stanovanja, hrane, elektrike, vode itd.

Očitno je torej, da bo treba potem, ko se bo ta kriza z epidemijo dezinformacij in ustrahovanja končala, korenito spremeniti naš politični sistem, sicer bo nad nami kot Damoklejev meč vedno visela možnost diktature in odvzema vseh človekovih svoboščin in pravic.

1. Nikoli več ne sme priti do situacije, da se slepo sledi navodilom mednarodnih organizacij in se zaradi pomanjkanja podatkov in brez premisleka tvega zdravje in blagostanje ljudi. Karantena je bila namreč izpeljana povsem neustrezno, saj bi karantena bolnih in ogroženih popolnoma zadostovala; hkrati pa je zaustavitev družbe povzročila veliko več težav kot vsakoletna sezona gripe; medtem ko nas strašljive posledice zaustavitve celotnega gospodarstva, ki jih bo najverjetneje potrebno sanirati nekaj let, še čakajo.
2. Preprečiti je treba, da nam katera koli vlada grozi z kršenjem naše telesne nedotakljivosti.
3. Naša svoboda ne sme biti odvisna od (ne)sposobnosti peščice opozicijskih strank.

Zato je potrebno

A. Spremeniti 3.a člen ustave in izbrisati stavek, ki govori o prenašanju dela naše suverenosti na mednarodne organizacije, s katerimi smo podpisali pogodbe. V zvezi s tem bi bil smiseln tudi premislek, ali naše članstvo v NATU ne nasprotuje omenjenemu členu, saj nam dovoljuje članstvo zgolj v obrambnih organizacijah, NATO pa izpričano ni samo obramben, saj je posegel v Libijo.

B. Izbrisati člene v kazenskih določbah Zakona o nalezljivih boleznih, ki določajo kazni za neupoštevanje ali izmikanje obveznemu cepljenju, kakršnemukoli obveznemu zdravljenju in obveznemu zdravljenju z imunoglobulini, saj so v nasprotju z 18. členom Ustave, ki prepoveduje medicinske ali druge znanstvene poskuse brez naše svobodne privolitve; pa tudi s 35. členom Ustave, ki nam zagotavlja nedotakljivost naše telesne in duševne celovitosti, naše zasebnosti ter osebnostnih pravic v skladu z Deklaracijo o človekovih pravicah. Hkrati je treba izbrisati iz zakonodaje tudi vse druge člene, ki govorijo o obveznem cepljenju; tako odraslih, kot še posebej otrok.

C. Zaželena je rehabilitacija Zakona o referendumu in civilni iniciativi, kakršen je bil leta 1991, brez kasnejših sprememb in dodatkov na škodo ljudstva, a ta ne bi zagotavljala, da se kaj takega ne bi ponovilo. Zato je prava rešitev prevzem tistega poglavja švicarske ustave, ki govori o referendumih in ljudskih iniciativah. Hkrati bo potrebna prilagoditev 90. člena Ustave in razpustitev Ustavnega sodišča, saj slednje ni drugega kot politični organ, podaljšek parlamentarnih strank – torej v resnici mednarodnih političnih klik. V resnično demokratični državi je lahko vrhovni razsodnik samo ljudstvo.

D. Ustrezno spremeniti Zakon o volitvah in Zakon o RTV, da bo dejansko zagotavljal politično enakopravnost posameznikov v razmerju do strank in enakopravno zastopanost vseh političnih kandidatov v javnih medijih.

E. Konkretizirati vse člene ustave RS, ki vsebujejo pridržek in so torej odvisni od parlamenta.

F. Redefinirati Državni Zbor v Ustavi – prevzeti švicarsko definicijo, kjer parlament izvaja najvišjo oblast v državi, omejeno s pravicami ljudi in lokalnih skupnosti. In ne da naj bi parlament določal pravice in dolžnosti državljanov, kjer je besedna zveza »samo z zakonom« naravnost norčevanje iz državljanov. Ga ni zakona, ki bi ga lahko sprejel parlament, da bi z njim določali naše dolžnosti; in tudi pravice in svoboščine niso odvisne od volilnega razmerja strank in poslancev, temveč so nam zagotovljene po naravi in dane od rojstva.

G. Iz Ustave izbrisati vse člene, ki zagotavljajo sodno imuniteto poslancem, ministrom, sodnikom in odvetnikom. Ta člen ima smisel zgolj v slabo delujočem in skorumpiranem sodnem sistemu, sicer pa zanj ni nobenega razloga. Zdravilo je torej spremeniti sodni sistem iz sedanjega, kjer odločajo sodnice in sodniki, kar omogoča koruptivna dejanja, v porotni sistem, kjer odločitve sprejema neodvisna civilna porota, sodnik pa le poskrbi za pravilen potek postopka.

Samo tako si lahko ljudstvo ponovno pridobi zaupanje v delovanje države, nujno za svobodno in uglašeno družbo.