Nevidna kriza: zakaj je največ samomorov med ženskami v srednjih letih?
A statistike razkrivajo zaskrbljujočo, a premalo obravnavano resničnost: ženske med 45. in 54. letom starosti imajo najvišjo stopnjo samomorov med vsemi ženskimi starostnimi skupinami. V zadnjih dveh desetletjih se je ta stopnja še dodatno povišala za približno 6 %, kar poudarja potrebo po boljšem razumevanju te nevidne krize.
Perimenopavza in menopavza: mnogo več kot le vročinski oblivi
Obdobje perimenopavze – tranzicijsko obdobje pred menopavzo – se pogosto zmanjša na telesne simptome, kot so vročinski valovi in nočno potenje. Vendar pa gre za kompleksno hormonsko spremembo, ki močno vpliva tudi na duševno zdravje.
Znanstvene študije so pokazale, da so v tem obdobju ženske izpostavljene znatno povečanemu tveganju za samomorilne misli in ideacije, in sicer bolj kot ženske v predmenopavzalnem in pomenopavzalnem obdobju ter tudi bolj kot moški.
Kaj se dogaja?
Nihanja hormonov, zlasti estrogena in progesterona, igrajo ključno vlogo pri uravnavanju razpoloženja. Ti hormoni vplivajo na nevrotransmiterje v možganih, kot je serotonin, ki je znan po svoji vlogi pri občutku sreče in dobrega počutja. Ko ravni teh hormonov močno nihajo ali upadajo, lahko to privede do:
- povečane tesnobe in napadov panike;
- depresije in nihanja razpoloženja;
- težav s spanjem, ki dodatno poslabšajo duševno stanje;
- kognitivnih težav, kot so zmanjšana koncentracija in “možganska megla”.
Ti simptomi, ki so že sami po sebi izjemno obremenjujoči, se pogosto pojavljajo v času, ko se ženske soočajo tudi z drugimi stresorji: skrbjo za otroke, starajoče se starše, kariernimi pritiski ali spremembami v partnerskih odnosih.
Zakaj se o tem premalo govori?
Eden od razlogov za to nevidno krizo je še vedno prisoten tabu. O menopavzi se pogosto govori s sramom ali kot o neizogibni, a neprijetni fazi, ki jo je treba preprosto “preživeti”. Posledično ženske redko poiščejo pomoč, ko se soočajo z duševnimi simptomi, saj jih morda ne prepoznajo kot del perimenopavze, ali pa se bojijo, da jih ne bodo jemali resno.
Poleg tega tudi mnogi zdravstveni delavci niso dovolj seznanjeni s psihološkimi učinki perimenopavze. To lahko vodi do napačnih diagnoz, kot je primarno zdravljenje (peri)menopavzne depresije z antidepresivi, ne da bi obravnavali temeljni – torej hormonski – vzrok.
Kaj lahko storimo?
- Ozaveščanje: ključno je odprto in brez sramu govoriti o vseh vidikih perimenopavze in menopavze, vključno z duševnim zdravjem. Čim več žensk bo seznanjenih s temi simptomi, tem prej bodo lahko prepoznale znake in poiskale pomoč.
- Boljša zdravstvena oskrba: izobraževanje zdravnikov, ginekologov in drugih strokovnjakov o povezavi med hormonskimi spremembami in duševnim zdravjem je nujno. Pomembno je celostno obravnavanje žensk, ki vključuje tako telesne kot duševne simptome.
- Podpora: spodbujati moramo ustvarjanje podpornih skupin in platform, kjer si lahko ženske izmenjujejo izkušnje in se počutijo slišane.
Čas je, da prepoznamo, da perimenopavza ni le “prehod”, temveč kompleksno obdobje, ki si zasluži resno obravnavo in podporo. Ženske v teh letih si zaslužijo, da se o njihovih bojih govori in da dobijo pomoč, ki jo potrebujejo. Z odpravo tabujev in boljšim razumevanjem lahko rešimo življenja.
PREBERITE TUDI: Perimenopavzna depresija
