Poleg tega lahko te spremembe v možganih ostanejo tudi po tem, ko ljudje, ki so zelo debeli, znatno shujšajo, kar morda pojasnjuje, zakaj večina pogosto ponovno pridobi izgubljeno odvečno maščobo.
“Nobenega znaka ni bilo, da bi prišlo do povratnega učinka – možgani ljudi z debelostjo še naprej niso imeli kemičnih odzivov, ki telesu sporočajo: ‘V redu, dovolj si pojedel,'” je dejala Dr. Caroline Apovian, profesorica medicine na Medicinski fakulteti Harvard in sourednica Centra za uravnavanje telesne teže in dobro počutje v bolnišnici Brigham and Women’s Hospital v Bostonu.
Po medicinski definiciji imajo ljudje z debelostjo indeks telesne mase ali indeks telesne mase nad 30, medtem ko je normalna telesna teža indeks telesne mase med 18 in 25.
“Ta študija je pokazala, da se v možganih dejansko pojavijo spremembe,” je dejal Apovian, ki ni sodeloval v študiji.
“Študija je zelo natančna in precej obsežna,” je dejal Dr. I. Sadaf Farooqi, profesor presnove in medicine na Univerzi v Cambridgeu v Združenem kraljestvu, ki ni sodeloval v tej raziskavi.
“Način, na katerega so zasnovali svojo študijo, daje večje zaupanje v ugotovitve in dopolnjuje predhodne raziskave, ki so prav tako pokazale, da debelost povzroča nekatere spremembe v možganih,” je dejal.
Nadzorovana klinična raziskava
Študija, objavljena v znanstveni publikaciji Nature Metabolism, je bila nadzorovana klinična raziskava, v kateri so 30 osebam, ki se štejejo za zelo debele, in 30 osebam z normalno telesno težo, dajali sladkorne ogljikove hidrate (glukozo), maščobe (lipide) ali vodo (kot kontrolo). Vsaka skupina hranil je bila podana neposredno v želodec prek cevke za hranjenje v ločenih dneh.
“Želeli smo zaobiti usta in se osredotočiti na povezavo med črevesjem in možgani ter ugotoviti, kako hranila vplivajo na možgane, ne da bi videli, vonjali ali okušali hrano,” je povedala glavna avtorica študije Dr. Mireille Serlie, profesorica endokrinologije na medicinski fakulteti Yale v New Havenu v Connecticutu.
Večer pred testiranjem je vseh 60 udeležencev študije doma za večerjo pojedlo enak obrok in po njem ni več jedlo, dokler jim ni bila naslednje jutro nameščena cevka za hranjenje. Ko so po cevki v želodec vstopili sladkorji ali maščobe, so raziskovalci s funkcionalno magnetno resonanco (fMRI) in računalniško tomografijo z enofotonsko emisijo (SPECT) zajeli odziv možganov v 30 minutah.
“MRI pokaže, kje nevroni v možganih porabljajo kisik kot odziv na hranilo – ta del možganov se aktivira,” je dejal Farooqi. “Drugo slikanje meri dopamin, hormon, ki je del sistema nagrajevanja, ki je signal za to, da se nam zdi nekaj prijetno, koristno in motivacijsko ter da si to želimo.”
Raziskovalce je zanimalo, kako maščobe in glukoza posamično sprožijo različne dele možganov, ki so povezani z nagradnimi vidiki hrane. Zanimalo jih je, ali je to pri ljudeh z debelostjo drugače kot pri ljudeh z normalno telesno težo.
“Še posebej nas je zanimal striatum, del možganov, ki je povezan z motivacijo za iskanje in uživanje hrane,” je dejal Serlie. Striatum, ki je globoko v možganih, ima vlogo tudi pri čustvovanju in oblikovanju navad.
Pri ljudeh z normalnim deležem telesne maščobe je študija pokazala, da so se možganski signali v striatumu upočasnili, ko so v prebavni sistem vnesli sladkorje ali maščobe – dokaz, da so možgani prepoznali, da je bilo telo nahranjeno.
“To splošno zmanjšanje možganske aktivnosti je smiselno, saj ko je hrana enkrat v želodcu, vam ni treba iti po več hrane,” je pojasnil Serlie.
Hkrati se je pri osebah z normalnim deležem telesne maščobe povečala raven dopamina, kar je pomenilo, da so bili aktivirani tudi centri za nagrajevanje v možganih.
Drugačne ugotovitve pri zelo debelih
Ko pa so ista hranila po cevki dajali ljudem, ki so veljali za medicinsko debele, se možganska aktivnost ni upočasnila, raven dopamina pa se ni zvišala.
To je še posebej veljalo, kadar so bili hrana lipidi ali maščobe. Farooqi je dejal, da je ta ugotovitev zanimiva, ker večja kot je vsebnost maščob, bolj nagrajujoča je hrana: “Zato si boste resnično želeli hamburger namesto brokolija, saj bo maščoba v hamburgerju biološko povzročila boljši odziv v možganih.”
Nato so v študiji od ljudi z debelostjo zahtevali, da v treh mesecih izgubijo 10 % telesne teže – to je količina teže, za katero je znano, da izboljša sladkor v krvi, ponastavi presnovo in izboljša splošno zdravje, je dejal Serlie.
Teste so ponovili kot prej – s presenetljivimi rezultati. Pri ljudeh z debelostjo izguba telesne teže ni ponastavila možganov, je dejal Serlie.
“Nič se ni spremenilo – možgani še vedno niso prepoznali polnosti ali občutka zadovoljstva,” je dejala. “Zdaj bi lahko rekli, da so trije meseci premalo časa ali da niso dovolj shujšali. Toda ta ugotovitev bi lahko pojasnila tudi, zakaj ljudje uspešno shujšajo, nato pa čez nekaj let ponovno pridobijo vso težo – vpliv na možgane morda ni tako reverzibilen, kot bi si želeli.”
V metaanalizi kliničnih študij dolgoročnega hujšanja iz leta 2018 je bilo ugotovljeno, da se po dveh letih povrne 50 % prvotno izgubljene telesne teže – do petega leta se je povrnilo 80 % teže.
Le kaj vpliva?
“Ali obstajajo spremembe, ki so se pojavile pri ljudeh, ko so pridobili težo? Ali pa obstajajo stvari, ki so jih jedli, ko so pridobivali na teži, kot je ultra predelana hrana, ki so povzročile spremembe v možganih? Vse to je mogoče, a v resnici ne vemo, kaj je res,” je dejal Farooqi.
PREBERITE TUDI: “Zdrava” debelost ne obstaja; vsaka debelost je brezpogojno škodljiva
