Bralka/bralec, če si si vzela čas, da se posvetiš branju tega besedila, si se pripravljen-a vprašati: “Koliko se bojim življenja?”
Kaj je življenje? Je tista reka, katere struge določajo okolje, sistem, status? Ali je to reka, ki nas dela žive? Kaj te dela živega? Življenje načrtovati še ne pomeni življenje živeti. Odgovor je zdravilo za tesnobo, žalost, dvome, strahove in skrbi. Če se čutimo žive, pomeni, da se življenjski tok pretaka skozi nas in le ta nikoli ne presahne, če se naša osebnost ne bi ustrašila, zakrčila, podvomila vase in v svojega duha.
Današnji način življenja in vrednote, ki prevladujejo v svetu, nas usmerjajo predvsem v mentalno dejavnost. Vredno je, če si inteligenten, vredno je, če si “fit”, vredno je, če imaš napredno tehnologijo, bogat si, če si premožen v materialu. Vseskozi smo mentalno dejavni, nikoli ne počivamo, ob tem pa zatiramo svoja čustva, se izoliramo od ljudi, živali, narave in globljih odnosov. Prej naštete vrednote so še kako potrebne za kvalitetno življenje, ni pa rečeno, da so vredne toliko, da so na prvem mestu oziroma da izpodrivajo človečnost. Več porazdelitve med mentalnim in čustvenim izražanjem prinese kvalitetnejše življenje. Če temu dodamo še srčno razsežnost in naravnanost namena, da se naj zgodijo stvari in dogodki, kot je v dobro vseh živečih in neživečih na Zemlji, dobimo dobro izhodišče za boljše odnose in duhovno rast.
Ko človek v sebi začuti, da nam kvalitete varnosti ne prinese materialno obilje (to dokazujejo mnogi premožni prebivalci našega planeta, ki so lahko kot ljudje zelo osamljeni in izolirani, tudi prestrašeni in se največkrat bojijo smrti ali izgube), ampak sposobnost preobrazbe, sposobnost znajti se v različnih okoliščinah, včasih težavnih in skrb zbujajočih, včasih lagodnih in da znamo v vsaki taki situaciji ostati človek. Ohraniti dostojanstvo/človečnost, a ne biti preponosen in trmast. Ohraniti ljubečnost do sebe in drugih, tudi kadar peljejo pota po nepredvidljivih smereh in ne po našem prav. Ne valjati se v grenkobi, ki so jo povzročile zamere in prizadetosti. In predvsem ne poistovetiti se z materialnim stanjem. Mi nismo materialno bogastvo! Mi smo ljudje in smo duhovna bitja, smo zavest, ki obstaja tudi ko material ni več pomemben. In zavest raste, se razvija in raziskuje. Zavest uporabi material, da ga oblikuje in ko se namen izpolni, material razpade, zavest ostane, nova, sveža, pripravljena na nova učenja. Zato se ne poistovetite s situacijo, če ste trenutno v slabem finančnem položaju.
Poskušajte biti živi in iščite nove možnosti manifestacije sebe.
Odprite pogled in bodite pozorni na obilje, ki je okrog nas in ga lahko uporabite brez velespoštovanega denarja. Le nekaj svoje iniciative, svoje volje in srčne želje potrebujemo, da si omogočimo npr. sprostitev, dejavnosti, ki nas veselijo, pa za njih ni potrebno trošiti denarja. Sprehod nič ne stane, tek tudi ne, za vaje in igro v naravi ni potrebno plačevati najemnine, za meditacijo rabite le sebe, za prijetno vzdušje doma lahko poskrbite z nego in urejanjem v tistem obsegu, ki ga že imate. Vedno se da kaj izboljšati, dodelati, obogatiti. Vedno najdemo materiale, ki jih lahko sami oblikujemo ali preoblikujemo in dodamo poživljajočo spremembo v naše bivališče. Tako se bomo bolje počutili, ne samo zato, ker je nastala nova podoba, bolje se bomo počutili zaradi procesa samega. To nas dela žive!
Z nekaj ročnih spretnosti lahko preoblikujete obleke v malo drugačne. Se vam zdi, da potem ne boste “in”? Morda boste zaradi tega še bolj “in”. In to po svojem občutku in ne pod taktirko drugih.
Ravno tako se igrajte z možnostmi pri iskanju in oblikovanju dodatnih zaslužkov. Kaj lahko še dodate k boljši pretočnosti denarja in vas hkrati veseli? Imate hobije? Ste kdaj poizkusili unovčiti, kar ste že ustvarili? Ali se bojite, da se izdelki ali storitve ne bi prodajale? Ljudi je mnogo in različni smo, zato vsaka umetnost najde tudi novega lastnika, ki mu bo prinesla nekaj svežine vašega ustvarjanja. In če boste ali pa ste že poizkusili, boste lahko ugotovili, da se res zgodi, da se izdelki ne prodajo zlahka. Pa ne zato, ker ne bi bili dobri, vredni, zanimivi, ampak zaradi vzorca obnašanja človeštva, ki dovoljuje miselnost, da je treba delati za denar (pa ni važno, ali nas to zadovoljuje) in ko zaslužiš dovolj, lahko sponzoriraš svoje hobije. Hobiji se ne prodajajo, ker se bojimo, da bo našo čisto ustvarjalno energijo “zapackal” pokvarjen denar. In tako nastane začaran krog. Najprej zasluži za “penzijo”, potem lahko delaš, kar te veseli.
No, sama ne želim čakati do upokojitve, da bom potem kako leto živa. Želim živeti vsak dan, vsak trenutek.
Ste se kdaj vprašali, ali umetnost lahko živi od prodajanja umetnosti? Ali mora vedno imeti tujega sponzorja? Vsak dan prosim Svet, naj dovoli, da se bodo hobiji, naši izrazi srčnih potencialov in umetnost lahko prodajali kot katerikoli drug, velikokrat nepotreben produkt veličastne proizvodnje Kapitala.
Kadar posameznik izrazi svojo bit, ga to izpolni in doprinese družbi tisto, kar je najvrednejše v njej/njemu. To je naš kapital.
