Prva čustvena navezanost, ki se vzpostavi med staršem (skrbnikom) in otrokom, vpliva na kvaliteto in dinamiko vseh kasnejših odnosov, na občutek varnosti pri odkrivanju sveta, na sposobnost soočanja s stresom ter na sposobnost uravnotežanja čustvenega doživljanja ter osmišljanja notranjega in zunanjega sveta.
Začetki
John Bowlby (1907-1990) psiholog, zdravnik in psihiater. Rojen v družino višjega srednjega razreda angleške družbe je na svoji koži izkusil prepričanja, da preveč starševske naklonjenosti in pozornosti povzroča nevarno razvajenost otrok. Tako je svojo mamo videl le pri čaju enkratna dan, malo več pa je bila otrokom na voljo v času poletja. Zanj je tako skrbela varuška. Ko je pri njegovih štirih letih odšla, je dejal, da je bil zanj njen odhod takrat enak izgubi mame. Pri sedmih letih so ga poslali v internat, kar je bilo v skladu s takratnim družbenim statusom družine. V svojih spominih je opisal to obdobje kot grozljiv čas. V misli "Še psa ne bi poslal v internat pri sedmih letih," je zaobjel stisko in nemoč otrok, iztrganih iz domačega okolja.
Svoje delo psihologa je v začetku posvetil vedenjsko motenim otrokom in prestopnikom, kasneje pa predvsem razvoju otrok. Danes velja za utemeljitelja teorije navezanosti. Njegova študentka Mary Ainsworth je nadaljevala z njegovim delom in prepoznala različne stile navezanosti.
Bowlbijevo pozornost je pritegnil stresni odziv otrok, ki so bili ločeni od staršev. Opazil je, da so otroci poskušali narediti vse, da bi preprečili ponovno ločitev od staršev ali da bi vzpostavili ponoven stik z njimi. Na ločitev od staršev so se dozivali po univerzalnem zaporedju čustvenih stanj (protest – obup – odcepitev).
Zgodnja čustvena navezanost je otrokov vstop v svet
Varna fizična in čustvena navezanost otroka na starše je izredno pomembna. Omogoča mu, da v stiski pri njima poišče oporo in zatočišče. Ko se ob njima pomiri, od tukaj varen vstopa v svet in odnose z drugimi. Za varen otrokov razvoj je najpomembneje, da starši razumejo njegov notranji svet in se nanj uglasijo. Otrok potrebuje čustven stik s starši in starš je tisti, ki ta stik vzpostavi.
Čustven stik in čustvena bližina sta kvaliteti, ki posamezniku pomagata graditi in gojiti iskrene in varne medčloveške odnose. Ljudje smo odnosna bitja in kvaliteta odnosov, ki jih imamo s seboj in z drugimi, je vir zadovoljstva, harmonije ter osnova za rast in izražanje naših potencialov, s pomočjo katerih osmišljamo svoja življenja. Podlaga za vse to je varna navezanost v otroštvu.
Oblike navezanosti
Mary Ainswort je v raziskavah, kjer je opazovala odnos navezanosti med otrokom in staršem (skrbnikom), prišla do zaključkov, ki so danes poznani kot 'stili navezanosti'. Med otrokom in staršem se vzpostavi čustven stik in vez, preko katere začne otrok graditi predstavo o sebi in drugih. Glede na čustven vstop staršev v odnos z otrokom, otroci razvijejo naslednje oblike navezanosti:
VARNA NAVEZANOST
Varni stil navezanosti lahko otrok razvija s staršem, ki je čustveno prisoten in uglašen na čustveni svet otroka, skladno odziven z njegovim obnašanjem ter zna uravnavati svoja in otrokova pozitivna in negativna čustva. Ko se starš uglaša na otrokove potrebe, se med njima gradi zaupanje in vzajemnost. Otrok se počuti ljubljenega, sprejetega in varnega. Odzivnost in uglašenost starša z otrokovim notranjim svetom otroku pomaga, da se uči vzpostavljati čustveno in mentalno ravnovesje v sebi in svojem telesu ter dobiva potrditve, da je opažen in slišan. Varen stil navezanosti se kaže v otrokovi predstavi, da je vreden ljubezni in varnosti, ter da so drugi ljudje odgovorni. Varnost ima pomembno vlogo pri raziskovanju sveta, s katerim začne otrok vstopati v svet in navezovati stike z drugimi.
Tudi pri varni navezanosti pride do nesoglasij in napak. Odnos je proces in naša različnost je tista, ki odnose bogati in nas postavlja pred nove izzive. Ključ je, da znajo varno navezani starši prekinjen stik z otrokom obnoviti.
IZOGIBAJOČA NAVEZANOST
Če je skrbnik neodziven ali nedostopen, bo otrok razvil izogibajoč stil navezanosti. V takšni obliki čustvenega odnosa otrokove potrebe pogosto niso zadovoljene. Iz tega se nauči, da tudi če izraža svoje potrebe, to pri staršu ne ustvari nobenega odziva, zato se do njega pogosto odziva na enak način kot do tujca. Navzven bo kazal zelo malo čustvenega odziva, pri raziskovanju sveta in soočanju s stisko bo neodvisen in ne bo poiskal opore pri staršu.
AMBIVALENTNA/PREOKUPIRANA NAVEZANOST
Ta stil navezanosti se razvije v primeru nedoslednih odzivov starša, zaradi katerega otrok ne more razviti občutka varnosti in je zato tudi bolj previden pri raziskovanju sveta okoli sebe. Starš se odziva, vendar se odziva v skladu s svojimi potrebami in ne kot odziv na otrokovo komunikacijo. To pomeni, da so včasih otrokove potrebe ignorirane oziroma pogojevane, dokler ne konča neke druge dejavnosti. V tem primeru bo otrok pretirano navezan na starša, saj je ob njenih/njegovih nedoslednih odzivih negotov in tesnoben. Posledica je, da se otrok starša pretirano oklepa, najraje bi se zlepil z njo/njim, po drugi strani pa starša zavrača, ko pride do interakcije. Nezaupljiv je do tujcev, tudi če so starši prisotni.
DEZORIENTIRANA NAVEZANOST
Odraža kombinacijo ambivalentne in izogibajoče navezanosti, ni stalnice v vzpostavljanju čustvenega stika. Otroci so zmedeni, imajo kaotičen odziv na starša. Želijo si tolažbe in pozornosti, vendar se starša istočasno bojijo. Največkrat gre za otroke, ki odraščajo v fizično, čustveno ali spolno zlorabljajočih okoljih.
Ko odrastemo
Ko odrastemo, lahko z izkušnjami in novimi partnerskimi odnosi stil navezanosti spremenimo ali pa se še vedno odzivamo po starem. Pri odraslih so znanstveniki prepoznali naslednje stile navezanosti:
VAREN STIL NAVEZANOSTI
Varno navezani ljudje se brez večjih težav povežejo z drugimi. Ne skrbi jih, da jih drugi ne bi sprejeli, in ni jih strah, da bodo zapuščeni. Zanesejo se na druge in ne moti jih, ko drugi računajo na njihovo podporo. Kot partnerji so odzivni, ljubeči in ni jih strah deliti svojih čustev, misli in reakcij. Zadovoljni in varni se počutijo, kadar so v intimnem odnosu in kadar so sami. Ob poglabljanju čustvenih stikov z drugo osebo se počutijo varne. Kljub povezanosti z drugimi ljudmi, ohranjajo svojo individulanost. Za partnerstva varno navezanih ljudi so značilni intima, zaupanje in spoštovanje.
ANKSIOZNO-AMBIVALENTEN (PREOKUPIRAN) STIL NAVEZANOSTI
Ljudje s tem stilom navezanosti doživljajo ljubezen kot obsesijo in se želijo popolnoma čustveno zbližati s partnerjem. Brez tesnih stikov se ne počutijo dobro. Dvomijo vase in se krivijo, če se jim partner zdi neodziven. Strah jih je, da jih partner ne ljubi tako, kot oni njega. Zanje so značilni intenzivno čustveni vzponi in padci, skrb in impulzivnost v odnosu.
ODKLONILNO-IZOGIBAJOČ STIL NAVEZANOSTI
Ljudjem z odklonilno-izogibajočim stilom je pomembno, da se počutijo neodvisne in samozadostne. Ne spuščajo se v resne veze in so ponosni, da so v tem smislu samostojni. Če imajo občutek, da je njihova neodvisnost ogrožena, to doživijo kot osebno grožnjo. Prav tako ne želijo, da so drugi odvisni od njih. Pogosto zanikajo potrebo po bližini s partnerjem. Posledica je, da potrebujejo manj intimnosti in zaupnosti s partnerjem, ki ga pogosto vidijo v slabši luči kot sebe. Manj so vključeni v odnos kot njihov partner. Za njihove partnerske odnose je značilno pomanjkanje zaupnosti in bližine, majhno izražanje čustev in sebe ter pomanjkanje intimnosti.
PLAŠLJIVO-IZOGIBAJOČ STIL NAVEZANOSTI
Ljudem s plašljivo-izogibajočim stilom navezanosti je neprijetno biti v tesnih odnosih, istočasno pa si jih želijo. Težko zaupajo drugim in ne marajo imeti občutka, da so od drugih odvisni. Bojijo se, da bodo ranjeni, če se jim bodo drugi preveč približali, po drugi strani pa si želijo zaupnosti in bližine. Verjamejo, da niso vredni partnerjevega odziva in ljubezni in ne zaupajo njegovim nameram. Za njihove partnerske odnose je zato značilno manj intimnosti ter pogosto zanikanje in potlačenje pravih čustev in občutkov. Tisto, kar čutijo, izredno težko pristno izražajo in so izredno ranljivi. V partnerstvo gredo težko, ko pa so v njem, so zelo odvisni od partnerja, pasivni in bolj vpleteni v odnos kot njihov partner.
Znanstveniki so prepoznali in poskušali razdeliti značilnosti navezanosti v okvirne celote, ki smo vam jih v tem članku predstavili. Vendar bo marsikdo prepoznal pri sebi ali drugih kombinacije opisanih stilov.
Čeprav so odnosi tako elementaren del našega bivanja kot je zrak, ki ga dihamo, veliko več pozornosti namenjamo kakovosti zraka kot kakovosti odnosov. Ker se celo življenje učimo in spreminjamo, se lahko vsak trenutek odločimo za spremembo in začnemo graditi boljše, bolj ljubeče ter varne odnose. Za začeti nekaj boljšega ni nikoli prepozno.
Še en Mašin super članek. :Y: