|
|
Saj hvala njim smo tu in imamo vse to, za kar so se oni borili. Zakaj pa jih raje zapiramo v domove za ostarele kot pa da bi jih častili in jim bili bolj hvaležni? Pred nekaj dnevi sem po vadbi za upokojence prejela pohvale o tem, da sem tako mlada, a tako pridna. Seveda, saj sem na teh vadbah še posebej predana. Starejših oseb me je bilo veliko časa strah, saj sem se bala čutiti njihove globoke rane in travme, katere segajo še daleč v vojne čase. Bala sem se, da bom čutila močna čustva, ki se v njih skrivajo toliko let. |
Včasih pomislim, koliko znanja, izkušenj bi mi lahko predala moja babica in dedek, a kaj ko jih vidim tako redko. Toda tudi če bi jih večkrat obiskala, dvomim, da bi se pogovor kdaj odvil v to smer, kjer bi iskreno brez očitanj dokončali razpravo o njihovi pomembnosti. Premalo se zavedamo, da staranje ne pomeni merjenje minevanja časa, ampak resnično postajamo bolj modri. Več lekcij predelamo in če jih ne, ostanemo na eni in isti točki. Potem pa se sprašujemo, zakaj življenje stagnira.
Veliko je tudi mlajših oseb, ki se neprestano protožuje. Pritožujejo se o tem, da čas prehitro mineva in kmalu bodo prestari za karkoli. Vbistvu nas je staranja najbolj strah zato, ker nam le-to predstavlja konec življenja. Predstavlja nam zakrnelost, tako na fizičnem kot psihičnem nivoju. Potem pa se vprašam naslednje:
Zakaj so nekateri upokojenci srečni, veseli in predvsem prijazni? Preko pogovorov z njimi sem opazila, da si tudi v starosti lahko ustvarjamo srečo na lastno odgovornost. Tudi v starosti je še bolj pomembno za katero resnico se bomo odločili: ali za dramo in bolečino ali pa za fokusiranje na lepe stvari (zdravje, družino, nova raziskovanja, itd.)
Kar nekaj je še kultur po svetu, ki spoštujejo starešje osebe bolj kot mlajše. Saj predstavljajo temelje kulture. Strinjam se, da na mladih svet stoji, ampak veliko je tudi takih stvari, za katere smo lahko hvaležni svojim prednikom. Njihovi predanosti, strasti in nenazadnje ljubezni. Vse to je bil njihov način iskanja ljubezni in resnice. Vse, kar še danes čutimo v povezavi s starejšimi osebami, je le preboj od starega načina doživljanja resnice v nov način dojemanja resnice. Zato je toliko bolj pomembno, da se ponovno zavedamo njihove pomembnosti. Saj so te osebe kot spominki, ki jih kupiš na počitnicah in odložiš na polico. So spomini iz preteklosti, tako graciozni, a tako samoumevni. Postavimo jih na polico, kjer samevajo v vsej svoji enkratnosti.
Želim si, da bi se začeli bolj zavedati pomembnosti starejših oseb in njihovih življenj. Če dobro pogledamo, so lahko že naši starši starejše osebe, ki bodo kmalu v enakem položaju kot naši stari starši. Na žalost se takrat ne zavedamo, da so naši starši bili toliko let pred nami na Zemlji. To pomeni, da vedo veliko več o Zemlji kot mi. A le, da vedo to na njihov način.
Opažam tudi, da vse več mladih oseb zanemarja starejše osebe. Zaničevalno gledajo nanje, in sicer s pridihom ciničnosti. Tak način spoštovanja do sveta nasploh je super podlaga za kritičen propad sveta. Namesto, da cenimo, kar imamo in kaj smo imeli, zaničujemo vse, kar ni naše in povsem v naši lasti. Posesivnost in egoizem sta se razširila do te mere, da starejše osebe zapiramo, distanciramo in zapuščamo. In vse to predvsem zato, ker nas družba prepričuje, da je življenje lepo samo, ko si mlad. Skrivamo se pred staranjem, skrivamo se pred propadom. Pa vendar je res tako hudo?
Staranje je neizogiben proces v življenju. Od nas pa je odvisno, kako se ga bomo lotili. Ali bomo življenje dojemali kot pesek v peščeni uri, ki hitro mineva, a je včasih kot neskončen trenutek v tukaj in zdaj. Od nas je odvisno, ali bomo na staranje gledali kot na začetek propada ali pa kot na miselnost, da je življenje vedno lepše. Kajti imamo vedno več znanja, modrosti in vedno več predelujemo lekcije. Vedno bolj smo svobodni in srečni. Moramo pa verjeti v to, da si lahko sami kreiramo lepo življenje.
Naprošam vas, da se po branju tega članka zamislite, kako ravnate do starejših oseb ter kako bi izboljšali odnos do njih. Saj oni so bili pred nami tu. Oni so naredili podlago za naše življenje. Njim smo lahko hvaležni, da so za nas se trudili in verjeli v boljše življenje. Zapomnite si, da starejši ljudje so nekoč čutili enako kot vi danes, v tem trenutku. Tudi oni so prvič ljubili, bili razočarani v prvi ljubezni ter bili jezni na državo. Tudi oni pišejo podobne zgodbe, kot jih bomo mi. Vsi smo eno. Prej ali slej se vrnemo v celoto, ki se ji reče Ljubezen. In del te ljubezni, ki je vse bolj razširjena v obliki Resnice, smo tudi mi. A najprej moramo sprejeti naše prednike, da bi lahko sprejeli sebe in končno na polno začeli živeti svoje življenje.
Ok, saj je lepo, da se spomnimo na starejše, ampak da bi pa leta pogojevali z modrostjo, pa ni dejstvo. Spoštovati je treba vsakega posameznika, ne glede na leta. Ali je zaradi mladosti nek najstnik, ki se trudi za boljši jutri, manj vreden od starejše osebe, ki ni storila prav ničesar, je pa bila na zemlji slučajno pred nami? Meni osebno to ni merilo spoštovanja. Tudi “zapiranje v domove” se mi ne zdi primeren opis ravnanja s starejšimi, domovi za ostarele že davno niso več hiralnice, ampak so lahko v določenih primerih najboljše, kar za tako osebo naredimo – torej ravno iz ljubezni in spoštovanja.
Obupen članek. Avtorica je pismena le delno, ideja članka pa povsem zgrešena. Poznam premnogo upokojencev, ki so neverjetno sebični. Menijo, da jim z visoko starostjo pač pritiče vsakršno početje, negodovanje in pritoževanje (pogosto nad mladino). Tudi nesposobnost prilagajanja spremembam seveda pride v kompletu. In takšno vedenje si ne zasluži nikakršnega spoštovanja. Moji stari starši naprimer še zdaleč niso v celoti takšni, so pa z leti že posvojili nekatere zgoraj omenjene lastnosti. S starostjo človek ne postane samo “izkušen in moder”, temveč mu začno sčasoma pešati kognitivne sposobnosti (slednje je bilo že večkrat dokazano). Nekaterim bolj, drugim manj. Zato so nekateri prav prijetni in je možno z njimi vzpostaviti sožitne odnose, v katerih oni mladim posredujejo modrost, mladi pa njim mladostno energijo. Z drugimi pa so odnosi nemogoči.
Spoštovanje ni pogojeno s starostjo in definitivno ni merilo. Naslov članka je čisto zgrešen. Hvaležni smo lahko ne samo svojim dedkom/babicam ampak tudi drugim, tudi mlajši populaciji, v sorazmerju z njihovimi pozitivnimi stvarmi, ki so jih naredili za nas/ za sočloveka. Je pa res, da starejšim, ki so obnemogli, dostikrat pokažemo sočutje in hkrati spoštovanje. So pa primeri, ko so starejši ostali sami, ravno zato, ker so pokazali svoje nespoštovanje do svojih otrok/ tudi z načinom vzgoje…in potemtakem ne morejo pričakovati, da jih bodo otroci spoštovali.
Se strinjam s predhodnicami. V življenju sem že spoznala kar nekaj starejših ljudi, ki se tekom življenja niso prav nič naučili, kaj šele, da bi bili modri, kot da bi slepi in gluhi prehodili svoje življenje. Po drugi strani pa poznam kar nekaj mladih ljudi, celo zelo mladih, ki jih lahko samo občudujem. Zaradi njihovega razmišlanja, pogleda na svet, strpnosti…., ki nas, malo starejše celo lahko kaj naučijo, le če smo pripravljeni jim prisluhniti.
Je pa res, da če naletiš na starejšega človeka, ki si je pridobil neko življensko modrost je to pravi užitek. Pogovora kar ni konec, saj kar srkaš njegove besede, on si pa modro vzame čas. Taka je bila moja babica, še danes se kdaj spomnim na njene resnice življenja.
Mislim, tako, da ne dolgotvezim; starost nima nobene veze z modrostjo, v vseh obdobljih življenja najdeš takšne in drugačne.