Da je v mojem življenju veliko harmonije, pa vendar imam zaradi podzavestnega občutka žalosti občasno težave na zdravstvenem področju. Je to res žalost ali le potlačena vloga žrtve, ki se prebudi vsakič, ko moj ego hrepeni po še? V vlogi žrtve je na nek način vsakdo. Ta vloga se vklopi takrat, ko se počutimo nemočne. Z vlogo žrtve krivimo okolico, da je kriva za naše počutje. Prepričani smo, da na naše življenje nimamo vpliva ter se tako lažje prepustimo obupu, kot pa da nekaj naredimo in morda premaknemo naše življenje na bolje.
A kje leži resnica? Leži globoko v naši podzavesti, še posebno v podzavesti našega naroda. Ker smo se morali vedno podrejati, se je v nas krepila vloga žrtve. Občutek, da smo nemočni. Občutek, da samo, če se podredimo, bomo ljubljeni. In ta miselnost je prisotna še danes. Zato med nami divjajo ljubosumje, alkoholizem ter depresije vseh vrst. Ravnokar prebiram knjigo Seligmana "Naučimo se optimizma". Že takoj na začetku navaja, kako smo v bistvu naučeni nemoči. Torej se lahko tudi naučimo moči! A z močjo pride samozavest in izstopanje iz povprečja. Marsikomu bo treba stopiti naproti in nič več kimati v prazno.
Bojimo se biti uspešni, zdravi, srečni, saj nas je strah, da bo za temi občutki kmalu prišel bumerang nesreče. Ja, če v to verjamemo, bo prišel. A če se naučimo kontrolirati in upravljati svojo moč, smo na konju. Ampak na belem konju, na sanjskem konju. Opazila sem tudi, da svoje sreče res ne morem deliti skorajda z nikomer. Da o nesreči in o slabem vremenu vsi povprek radi govorimo, o lepih stvareh pa ne. Kje se skriva ta kontradiktornost?
Skriva se v naši vlogi žrtve. V tem, da je jamrat lepo, ker se nekomu zasmilimo in stisnemo na tipko 'pavza'. Takrat dobimo sočutje tudi od šefa, ki nam nalaga vse več nalog. Sočutje nam poklonijo tudi starši, ki so morda še minuto nazaj kričali na nas in nas zmerjali z 'lenuhom'. In vse zato, ker smo ubogi – pa naj bo to z ustvarjanjem bolezni (vse bolezni se začnejo najprej v mislih, nato se razvijejo v obolenja) ali pa nesreč na raznih področjih. Vse to kliče po pozornosti, ampak po pozornosti male žrtvice, ki črpa našo energijo in energijo soudeležencev. Namesto da bi polnili eden drugega z lepimi novicami in klepeti.
Človeštvo na eni strani tone v nekoristni energiji – to je energija, ki je nasprotna od pozitivne. Človeštvo rine v prepad, kjer takrat, ko izgubimo sebe, izgubimo bistvo svojega življenja. Posledično iščemo potrditve v okolici, partnerjih, službah in raznih odvisnostih … potrditve, da smo na pravi poti. Na drugi strani pa smo srečni, zadovoljni ljudje, ki smo iz krize potegnili le najboljše. Krizo vidimo kot krizo vrednot. Kajti če spremenimo vrednote in naše vedenje, lahkov trenutku spremenimo naše življenje. Pa ne v celoti, samo začnimo nekje! Premaknimo se, naredimo spremembo. Predvsem pa si na glas priznajmo, kaj si zares želimo od življenja.
Današnja lekcija govori o osredotočanju na pozitivne, lepe stvari okoli nas, ker bo samo to rešilo naše človeštvo. Sprememba v tem 'mindset'-u je odrešitev za vse nas. Najtežje je začeti, a kot že veste, sreča spremlja samo pogumne. In če dobro pogledate, gremo v življenju vedno na boljše. Že s tega vidika, da lahko vidimo spremembo in ugotovimo, kaj je boljše ali slabše za nas. Torej se premaknemo s točke 'jamranja'.
Čas je, da slovenski narod odrešimo vloge žrtve. Čas je, da odgovorno sprejmemo svoje življenje. To pomeni, da življenje in njegovo dogajanje v polni meri sprejmemo kot reakcijo na naše misli, predvsem pa podzavestna prepričanja. Čas je, da se primemo v roke in rečemo: "Dovolj, zdaj sem pa jaz na prvem mestu." Ne, to ni egoizem. To je način, kako bomo najprej sami sebe napolnili in šele potem brezpogojno in brez pričakovanj delili ljubezen.
Čas je, da se naša Slovenija prebudi iz nočne more nemoči in začne živeti najlepše sanje z odprtimi očmi. Začnite spremembo v sebi, začnite svoje življenje živeti drugače. Pri tem nimam v mislih, da bi se morali preseliti 1000 km stran, ampak samo uvesti nove, zdrave navade v svoje mikro življenje, ki vplivajo na makro življenje: od gibanja do novih prehranjevalnih navad, od pogostejših obiskov najdražjih do učenja, kako reči NE in kako si vzeti več časa zase.
Počasi, počasi čutim, da se naša Slovenija prebuja. Hvala tistim, ki so prebujeni in se še prebujajo. Si med njimi tudi ti? Z namenom smo tukaj, da spremenimo našo Slovenijo. Z namenom preživljamo bolečine našega naroda, da ga osvobodimo.
"Prepričan sem, da se naša nova zavestnost duhovnega širi na ta način, nič več s podporo na široko zasnovanega promoviranja ali občasnih modnih muh, ampak osebno, s pomočjo nekakšne pozitivne psihološke okužbe." (Celestinska prerokba – James Redfield)
Se povsem strinjam z napisanim, če domnevamo, da ima nekdo službo. Je pa težko, ko človek nima osnovnih sredstev za preživetje in tega je tudi zmeraj več v Sloveniji, žal. In takrat so gibanje, prehranjevalne navade, čas zase ipd. le začasna (prijetna) distrakcija, ki pa osnovne stiske žal ne reši. Takrat pa je težko ne obupavati.
Ampak ja, za tiste s službo – jamranja nikar 🙂
Avtorici Lekcij za lepše življenje priporočam lekcijo iz pravopisa, vrstni red besed je namreč ponekod zelo nenavaden, poleg tega uporablja tudi pogovorne izraze.