Za uspešno kariero je potrebno dolgoročno smotrno gospodarjenje z lastnimi resursi. Priznavanje, da so tudi naše psihofizične moči končne, je za človeka, ki na osebnem in delovnem področju neprestano prestavlja meje, zelo težko sprejemljivo. Kratkoročno se sicer da prenesti precej napora in obremenitve, na dolgi rok pa – poslovite se od kariere!
Dolgoročno obremenjevanje vodi v patološka stanja utrujenosti
“Posledično – zaradi spremenjenega fiziološkega stanja telesa – človekovi potenciali in sposobnosti upadajo. Upadanje moči se pri utrujenem človeku pokaže na več ravneh hkrati. Pojavijo se neprijetni telesni občutki, tope bolečine v mišicah, povišan krvni tlak, oteženo dihanje, občutljivost na hrup in svetlobo. Koncentracija drastično upade, zmanjša se sposobnost delovnega spomina, človek postane nemiren, slabo orientiran, predvsem pa je motena presoja, sposobnost odločanja. Čustveno stanje utrujenega človeka se najprej kaže kot razdražljivost in jeza, saj je nivo frustracijske tolerance zmanjšan na minimum, kasneje pa kot obup ali apatija,” pojasnjuje Andreja Pšeničny z Inštituta za razvoj človeških virov.
Počitek je ključnega pomena za ohranjanje delovnih sposobnosti
“Osnovna oblika razbremenjevanja je spanje. Količina spanja je odvisna od potreb posameznika. Ljudje, ki delajo ponoči ali pa pozno v noč in zaradi delovnih obveznosti in skrbi ne morejo zaspati, si s pomanjkanjem spanca krajšajo življenje in se izpostavljajo velikemu tveganju za bolezni,” svari pred resnimi posledicami psihologinja in strokovnjakinja za izgorevanje, Andreja Pšeničny.
Koliko spanja potrebujemo?
V povprečju odrasli potrebujemo od 7 do 9 ur spanja. Seveda pri posameznikih lahko prihaja do velikih odstopanj, predvsem navzdol. Znani so primeri ljudi, ki imajo za normalno funkcioniranje dovolj že 4 do 5 ur spanja dnevno. Mišljenje, da starejši ljudje potrebujejo manj spanja, je napačno, res pa je, da običajno spijo manj. To je posledica zmanjšane sposobnosti daljšega spanja, težjega prehoda v fazo globokega spanca, velikokrat pa tudi raznih bolezenskih stanj, ki neposredno ali posredno (npr. zdravila) vplivajo na spanje.
Nadzorovanje sile, ki žene v izčrpavanje
“Posledice pretiranega izčrpavanja so hude in dolgotrajne – adrenalna izgorelost, ki se kaže na vseh področjih – od težkih telesnih bolezni do močne depresivne in anksiozne simptomatike, ki za dolgo časa, v povprečju za 2 do 4 leta, človeku praktično onemogoči delati. Zato je toliko pomembnejša preventiva,” opozarja vse deloholike psihologinja Pšeničny. “Prva oblika preventive poteka v obliki seminarjev in delavnic za posameznike in podjetja za ustvarjanje pozitivnih psiholoških okoliščin dela in življenja. Te nas učijo, kako preprečevati izčrpavanje pri delu in v medosebnih odnosih in postati učinkovitejši brez škodljivih posledic za zdravje. Druga oblika preventive je psihološko ali psihoterapevtsko svetovanje, ki pomaga posamezniku prepoznati in nadzorovati notranje zapovedi, ki ga ženejo v izčrpavanje.”
Zakaj ignoriramo opozorila telesa?
Po besedah Pšeničnyjeve ljudi ženejo njihove notranje zapovedi, kot je na primer potreba po pohvali, vzdrževanje storilnostno pogojene samopodobe itd. – torej notranji dejavniki, ki so bili vanje vgrajeni z vzgojo. “Človek, ki nosi v sebi take zapovedi, ne dela, ker ga to veseli ali ker si s tem zagotavlja preživetje, temveč zato, ker edino s tem ohranja ‘pozitivno’ samopodobo – samemu sebi se zdi vreden samo toliko, kolikor ga okolica pohvali za dosežke. Ker ga te zapovedi ženejo v nove in nove dosežke, so to ponavadi najkvalitetnejši delavci ali menedžerji, pa tudi prijatelji in partnerji, na katere se lahko vedno zanesemo, saj se trudijo tudi takrat, ko vsi drugi odpovedo,” razlaga strokovnjakinja izgorevanja Andreja Pšeničny.
Delovna uspešnost = počitek, spanje, odmori med delom
Človek poleg spanja potrebuje tudi druge oblike sprostitve in razbremenitve. Največkrat že sprememba dejavnosti pomeni razbremenitev. Ta mora biti take vrste, da odgovarja našemu trenutnemu počutju. Pomembno je, da takrat, ko z obremenitvijo prekinemo, dopustimo, da le-ta izzveni. To pomeni, da se ne zaženemo takoj v hobije, rekreacijo, ampak se nekaj časa le pasivno razbremenjujemo (počivamo) in poskušamo čim bolj vzpostaviti stik s sabo in z lastnimi potrebami. Prehodi med dejavnostmi naj bodo torej čim mehkejši. Delovne obveznosti in obremenitve od človeka namreč zahtevajo, da svoje psihofizično počutje podreja obveznostim, torej da presliši opozorilne znake utrujenosti. Ne dovolite, da potreb po počitku in spanju sploh ne zaznavamo več.
