Škodljivi UV filtri

Na kar vas na Planetu Lepote kot prvem mediju, ki vas seznanja o kozmetičnih sestavinah in njihovem vplivu na kožo opozarjamo že od daljnega leta 2003, je zadnja leta postalo vsesplošno znano: to ­je, da UV sevanje povzroča pospešeno staranje kože (gube, pigmentne madeže, povešeno in uvelo kožo …) – a le če krepko pretiravamo s sončenjem (smo vsak dan po več ur na soncu).

V zadnjem času pa je zaslediti tudi veliko govora o škodljivosti UV filtrov. Je to res? Vsekakor, saj so raziskave pokazale, da so nekateri UV filtri precej škodljivi in se jim je zatorej bolje izogniti.

V preteklih letih je kar nekaj korelacijskih analiz ter in vitro testov pokazalo, da je bila pojavnost malignega melanoma, najhujše in najbolj smrtonosne oblike kožnega raka, celo večja pri ljudeh, ki so dosledno uporabljali izdelke z UV zaščito kot pri tistih, ki je niso. Možnih razlogov za te ugotovitve je več:

1. morda so ti posamezniki uporabljali izdelke, ki so nudili le UVB zaščito, ne pa tudi UVA zaščite in se v prepričanju, da so dobro zaščiteni, brezskrbno izpostavljali soncu;
2. morda so uporabljali izdelke, ki so vsebovali škodljive UV filtre, pri čemer so nastale posredne DNA poškodbe, ki so vodile v nastanek malignega melanoma;
3. tretja možnost pa je, da je to posledica uporabe izdelkov z mikroniziranim titanovim dioksidom in/ali cinkovim oksidom (v obliki nanodelcev), saj lahko delujejo citotoksično (povzročajo odmiranje celic) in kancerogeno.

Da bi z gotovostjo trdili, kaj je dejansko vplivalo na večjo pojavnost malignega melanoma pri določenih posameznikih, bo najbrž potrebno opraviti še precej raziskav, do takrat pa previdnost ni odveč.

Kateri so najbolj škodljivi UV filtri in kako vplivajo na kožo in zdravje?

Za lažje razumevanje je treba najprej razložiti princip delovanja mineralnih in kemičnih filtrov. Mineralni UV filtri delujejo tako, da ostanejo na površini kože, od koder odbijajo UV žarke, medtem ko se kemični UV filtri vpijejo v kožo, kjer UV sevanje absorbirajo.

Mineralna UV filtra sta cinkov oksid (zinc oxide) in titanov dioksid (titanium dioxide).

Nekateri kemični UV filtri sami po sebi oz. ob nanosu na kožo niso škodljivi. Stvari pa se spremenijo, ko se jih izpostavi UV svetlobi. Takrat se začnejo odvijati reakcije, ki jih spremlja tudi nastajanje prostih radikalov, ki povzročajo poškodbe DNA, te pa so predpogoj za nastanek raka.

Octocrylene

Octocrylene je UV filter, ki ščiti tako pred (kratkovalovnimi) UVA žarki kot tudi UVB žarki. Sam po sebi nudi zelo slabo zaščito, a ker je zelo stabilen, se ga uporablja za izboljšanje fotostabilnosti ostalih UV filtrov in za izboljšanje enakomernosti UV zaščite. Ker je kemični filter, deluje tako, da se vpije v kožo in absorbira UV žarke, pri čemer pa generira nastajanje prostih radikalov in kožo draži oz. deluje fotosenzitizacijsko.

Torej kljub temu, da ščiti pred UV sevanjem, koži hkrati tudi škoduje, saj ustvari natanko to, kar želimo z uporabo UV filtrov preprečiti – to je zmanjšanje oz. preprečevanje nastajanja prostih radikalov, saj ti povzročajo DNA poškodbe.

Octyl methoxycinnamate

Octyl methoxycinnamate ( = octinoxate = ethylhexyl methoxycinnamate) ščiti kožo pred UVB žarki. Sodi med kemične UV filtre, torej absorbira UV sevanje, hkrati pa ob izpostavljenosti UV svetlobi izgubi večino svoje učinkovitosti, kar pa se lahko prepreči z dodajanjem drugih UV filtrov, še zlasti Tinosorba M. Poleg tega, da so raziskave pokazale, da spodbuja nastajanje prostih radikalov, so raziskave, opravljene na živalih, pokazale tudi, da ima estrogeno delovanje, kar je še zlasti problematično za nosečnice in majhne otroke.

Oxybenzone

Oxybenzone (=benzophenone-3) je UV filter, ki kožo ščiti pred kratkovalovnimi UVA žarki in UVB žarki. Je šibek, a zelo stabilen filter in se na UV svetlobi ne razgradi, zato je zelo uporaben za dodajanje ostalim, manj stabilnim UV filtrom, saj izboljša njihovo fotostabilnost in učinkovitost. Ker ga koža absorbira, lahko deluje fotosenzitizacijsko in v koži generira nastajanje prostih radikalov, zaradi česar obstaja velika verjetnost, da deluje tudi fotokancerogeno.

Zaradi suma, da povzroča maligni melanom, je bila njegova uporaba zelo kritizirana že daljnega leta 1993, torej skoraj 20 let nazaj, a se od takrat ni kaj dosti spremenilo, saj ga še vedno najdemo v mnogih izdelkih za zaščito pred soncem. Zelo pogosto povzroča tudi alergijske reakcije.

Oxybenzone je sicer derivat UV filtra benzophenone, ki ob vplivu svetlobe poškoduje DNA – poškodbe DNA pa so predpogoj za nastanek kožnega raka.

Kateri UV filtri so še škodljivi?

PABA

PABA (para-aminobenzoic acid oz. 4-Aminobenzoic acid) je filter, ki absorbira UVB žarke in je bil eden prvih UV filtrov, saj je bil patentiran že daljnega leta 1943. In vitro raziskave, opravljene na živalih na začetku 80. let, so pokazale, da PABA poveča nevarnost za nastanek celičnih poškodb, zelo visoka pa je bila tudi­ pojavnost alergij. Dandanes se PABA ne uporablja več, saj so njegovo uporabo prepovedali, a v nekaterih izdelkih ameriškega porekla lahko še vedno najdemo PABA derivate kot sta npr. padimate O in padimate A, ki delujeta fototoksično in generirata nastajanje prostih radikalov.

Benzophenone

Benzophenone je zelo znan in pogost UV filter, čeprav se je njegova uporaba v zadnjih letih malo zmanjšala. Deluje fotosenzitizacijsko in generira nastajanje prostih radikalov, zato je njegova uporaba s strani strokovnjakov zelo kritizirana in se odsvetuje.

Sulibenzone

Sulibenzone (benzophenone-4) absorbira kratkovalovne UVA in UVB žarke. Je zelo stabilen, zato se ga – sicer redkeje kot ostale – uporablja za stabilizacijo ostalih, manj stabilnih UV filtrov v izdelkih za zaščito pred soncem. Zanj velja podobno kot za oxybenzone.

4-Methylbenzylidene camphor

4-Methylbenzylidene camphor (4-MBC) kožo ščiti pred UVB žarki. Je endokrini motilec in lahko povzroči fotoalergijski dermatitis. V EU je dovoljen, ne pa tudi v ZDA in na Japonskem.

Drugi negativni vplivi UV filtrov

Poleg negativnega vpliva na našo kožo pa imajo ti UV filtri negativen vpliv tudi okolje. Tako so raziskave pokazale, da octocrylene deluje kot belilo za korale. Takoj, ko pridejo korale v stik z njim, se obarvajo belo in kmalu zatem odmrejo. Poleg tega lahko kemične UV filtre absorbirajo ribe in nekatere druge vodne živali, v katerih se ti kopičijo.

Octyl methoxycinnamate je poznan po svojem estrogenem delovanju, UV filtri 4-MBC, octyl methoxycinnamate, oxybenzone, octinoxate in PABA so znani motilci delovanja endokrinega sistema (endokrini disruptorji).

Kaj lahko storimo?

Idealno bi seveda bilo, če bi se tem UV filtrom lahko v celoti izognili – a žal je to težje, kot morda zveni. Problem je namreč v tem, da se vsaj eden od teh UV filtrov nahaja v skorajda vsakem izdelku za zaščito pred UV sevanjem, saj delujejo kot stabilizatorji ostalih UV filtrov – če pa UV filtri niso stabilni, potem uporaba izdelkov za zaščito pred soncem izgubi svoj smisel.

Ena izmed možnosti je uporaba izdelkov, ki vsebujejo le mineralna filtra titanov dioksid in cinkov oksid, a tudi ti imajo svoje slabosti: na koži puščajo zelo očitno belo sled, ki je na koži, ki ni že sama po sebi zelo svetla (skorajda bela), vse prej kot privlačnega videza; so manj obstojni in se jih mimogrede odstrani, če se le malo podrgnemo ob brisačo, oblačilo ipd.; znani so po tem, da radi mašijo pore, če je koža nagnjena k temu; z njimi samostojno – torej brez dodajanja kemičnih UV filtrov – težko dosežemo zelo visoko zaščito (po navadi največ 30).

Poleg tega pa v zadnjih letih zaradi uporabe nanotehnologije v kozmetiki, ki je najbolj prisotna ravno pri izdelavi izdelkov za UV zaščito, saj zmanjšuje neestetski bel videz, tudi ti izdelki niso najbolj varni. Proizvajalci namreč (zaenkrat) na svoje izdelke niso dolžni navesti, da so uporabili nanotehnologijo.

To lahko posumimo sami: če izdelek, ki vsebuje visok odstotek mineralnih UV filtrov (titanov dioksid, cinkov oksid) na koži kljub obilnemu nanosu ne pušča opazne bele plasti, potem je zelo verjetno, da je bila uporabljena nanotehnologija. S pomočjo nanotehnologije namreč ustvarijo posebej majhne delce, ki so na koži veliko manj opazni. Kar je prednost, pa je hkrati slabost, saj tako majhni delci ne ostanejo nujno na koži, od kjer odbijajo UV žarke, temveč se vpijejo v njo – do kje, pa še ni dovolj znano in testirano, poleg tega so nektera testiranja že pokazala zelo škodljive vplive uporabe nanodelcev v kozmetiki.

Rešitev bi bila tudi v tem, da bi proizvajalci sami poskrbeli, da se škodljivo delovanje teh UV filtrov zmanjša na najmanjšo možno raven, kar bi lahko dosegli na tri načine:

1. Dodajanje antioksidantov: ker se pri določenih kemičnih UV filtrih sproščajo prosti radikali, je rešitev lahko dodajanje večje količine antioksidantov. Pri tem si lahko pomagate tudi sami, in sicer tako, da pod izdelek z UV zaščito nanesete izdelek, ki vsebuje večjo količino čim več različnih antioksidantov.
2. Mikroenkapsulacija: s tem postopkom UV filtre ‘ujamejo’ v majhne kapsule, tako, da je manj možnosti, da bi reagirali z ostalimi sestavinami ali se vpili v kožo.
3. Dodajanje fotostabilizatorjev: gre za snovi, ki uravnavajo sproščanje nakopičene energije kemičnih UV filtrov, s čimer se zmanjša tudi sproščanje prostih radikalov in s tem poškodbe kože.

Najbrž se po vsem prebranem marsikomu poraja vprašanje “Ali naj sploh še uporabljam izdelke za zaščito pred soncem?” Odgovor je vsekakor da – a le če dejansko nimamo nobene druge izbire. Dejstvo pa je, da jo praviloma vedno imamo in sicer:

• se ne izpostavljamo soncu med 12. in 15. uro …;
• … sploh če nimamo osnove;
• vedno začnemo s sončenjem zgodaj spomladi in postopoma pridobivamo osnovo – tako ni treba uporabljati nobenih UV filtrov;
• po potrebi se umaknemo v senco ali oblečemo lahka (lan, viskoza, bombaž …) oblačila z dolgimi hlačnicami in rokavi ter nadenemo klobuk.

Realno gledano kreme za zaščito pred soncem v veliki večini primerov niso potrebne, če se le znamo po pameti izpostavljati soncu oz. se pravočasno umakniti v senco.

PREBERITE TUDI: Je sonce res tako škodljivo ali: kaj v resnici povzroča raka?