Načeloma verjamemo, da danes ni več delitve na ženske in moške poklice. Ženske letijo v vesolje in prodajajo delnice, moški učijo v vrtcih in delajo kot osebni asistenti. Toda razlike med “moškim” in “ženskim” še obstajajo. V plačah, možnostih zaposlovanja, napredovanja in ne nazadnje v usklajevanju poslovnega in zasebnega življenja.
Po zakonu o delovnih razmerjih morajo biti “ženskam in moškim zagotovljene enake možnosti in obravnava pri zaposlovanju, napredovanju, usposabljanju, izobraževanju, prekvalifikaciji, plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, odsotnostih z dela, delovnih razmerah, delovnem času in odpovedi pogodbe o zaposlitvi”. Delodajalec prav tako ne sme prostega delovnega mesta objaviti samo za moške ali samo za ženske, razen če je določen spol nujen pogoj za opravljanje dela (recimo za fizično delo v skladišču). Medtem ko se delodajalci, z redkimi izjemami, pri objavi zaposlitvenih oglasov držijo načela enakopravnosti, pa praksa kaže, da glede vsega ostalega ni vedno tako.
Razlike se zmanjšujejo
To seveda ne velja le za Slovenijo. Raziskava inštitucije Equal Opportunities Commission (www.oec.org.uk) je pokazala, da je razlika med plačami žensk in moških v celotni EU povprečno 26,3 odstotke v škodo nežnejšemu spolu. Izmed vseh članic je razlika največja v Veliki Britaniji, kjer so ženske v povprečju plačane za tretjino manj od moških. Razlike so najmanjše v Nemčiji, na Švedskem, Danskem in Finskem. Velika Britanija prednjači tudi po številu žensk, zaposlenih za polovični delovni čas, kar se kaže tudi v razliki v plačah v primerjavi z ženskami, zaposlenimi za polni delovni čas. Slednje za isto delo prejmejo v povprečju 8,3 odstotka višje plačilo. V drugih članicah se ta odstotek giblje med dvema in tremi odstotki. Razmere se konstantno, čeprav počasi, izboljšujejo. Tako je na primer britanski inštitut CMI ugotovil, da se je delež menedžerk na srednjih in višjih položajih v zadnjih sedmih letih več kot podvojil in v Veliki Britaniji trenutno znaša nekaj manj kot tretjino. Opazna je tudi vse manjša razlika v plačah med spoloma, saj plače žensk v Evropi v povprečju rastejo nekoliko hitreje kot plače moških.
Leta 2004 opravljena raziskava svetovalne hiše Hewitt kaže, da nove članice EU glede enakopravnosti spolov niso tako nerazvite, kot bi lahko sklepali po njihovi gospodarski (ne)razvitosti. Spolna sestava menedžmenta govori v prid v zadnjem krogu širitve pridruženih članic – delež žensk v srednjem in vrhnjem menedžmentu je namreč v povprečju višji kot v starih članicah. Poleg tega imajo zaposleni več možnosti pri oblikovanju delovnega urnika, kar izkoristijo številne zaposlene matere. Primerjava vrednot podjetij v posameznih evropskih državah kaže na precejšnje razlike med Slovenijo in ostalimi – ena od bistvenih razlik je, kako visoko na lestvici najpomembnejših vrednot pri nas uvrščamo enakost med spoloma, ugotavlja dr. Gert Jan Hofstede iz nizozemske univerze Wageningen.
Razlike ustvarjamo sami
Oba spola imata lastnosti in prednosti, s pomočjo katerih si lahko vsak posameznik zagotovi boljšo službo, plačo ali napredovanje, kot jo trenutno ima – če jih seveda zna izkoristiti. Kakšne so te prednosti, z anketo med slovenskimi strokovnjaki in zaposlenimi ugotavljamo v posebnem okviru. Na razlike med spoloma na delovnem mestu bi po mnenju vseh izprašanih morali gledati v luči zagotavljanja boljših poslovnih rezultatov, globljega medsebojnega razumevanja in iskanja tiste karierne poti, ki posamezniku/-ci najbolj ustreza.
Zgodba pa je drugačna, kadar prihaja do ovir zaradi spolnih stereotipov, ki povrhu velikokrat niti niso resnični. Tako je raziskava institucij Families and Work Institute in Boston College Center for Work and Family, v kateri je sodelovalo 1200 menedžerk iz ZDA, Azije in Evrope, pokazala, da med ženskimi in moškimi menedžerji obstaja manj razlik, kot večina ljudi misli, in da stereotipi – moški so bolj ambiciozni, ženske so bolj nagnjene k temu, da zapustijo podjetje, ženskam je pomembnejše osebno življenje – pravzaprav niso resnični. Raziskava je pokazala tudi, da je zaradi tovrstnih stereotipov ženskam težje napredovati, saj jih izključujejo iz najpomembnejših projektov, na voljo jim je manjše število mentorjev, spopadajo se s spolnimi predsodki in z napornejšim usklajevanjem družine s službo.
Podobne so tudi razmere pri nas. Približno sedemnajst odstotkov Slovenk je na delovnem mestu doživelo diskriminacijo zaradi spola ali materinstva, predvsem pri obravnavi s strani vodij, možnostih napredovanja in višini plače (FDV, Eva Repe, 2004). Nekaterim se celo zgodi, da jim ponudijo v podpis pogodbo, da določeno število let ne bodo imele otrok – ali to storijo (čeprav po zakonu ni dovoljeno) ali pa si poiščejo bolj stimulativno delovno okolje, je njihova odločitev.
