Menedžer ali vodja?
“Po mojem mnenju je inteligenčni kvocient (če vzamemo, da inteligentnost pomeni hitro razumevanje problemov, naravno iznajdljivost, ipd) potreben pogoj za dobrega vodjo, vsekakor pa ne zadosten,” razmišlja Janez Žezlina iz podjetja Energos. Seveda ni nujno, da bo visoko inteligenten človek uspešen vodja, saj za to potrebuje še celo vrsto drugih kompetenc (znanja, sposobnosti, veščine in lastnosti), ki so včasih celo diametralno nasprotne tovrstnemu profilu visoko inteligentnega človeka. “Pomembno se mi zdi, da ločimo med menedžerjem in vodjo, kajti menedžer se ukvarja predvsem z vodenjem procesov (načrtovanje, organiziranje, kontroliranje, koordiniranje), vodja z vodenjem ljudi (motivacija, delegiranje, treniranje in razvoj zaposlenih), kar od obeh omenjenih profilov zahteva precej različno razvite kompetence. Sam po navadi dobrega vodjo primerjam z dirigentom ali športnim trenerjem – ni najpomembneje, da je vodja posameznik, ki bi bil strokovno najboljši v ekipi – zanj je torej ključno, da zna povezati ekipo posameznikov z različnimi znanji, izkušnjami in talenti v tim, ki bo skupaj predstavljal bistveno več kot vsoto posameznikov – uspešen vodja zna torej prepoznati in stimulirati dobre strani svojih članov tima in nevtralizirati njihove slabosti oz. zna prebuditi in razviti njihove potenciale,” pravi Janez Žezlina. Dober vodja torej išče sodelavce, ki so boljši od njega, drugorazredni pa se obkrožijo s tretjerazrednimi. Pri tem pa je seveda ključnega, če ne kar odločilnega pomena, dobro razvita čustvena inteligentnost vodje. Govorimo torej o njegovih razvitih kompetencah samo-odgovornosti in sposobnosti samo-motiviranja, sposobnosti obvladovanja lastnih čustev in zmožnosti vživljanja v druge (empatija), kot tudi o razvitih veščinah za vzpostavljanje dobrih medosebnih odnosov.
Vpliv čustvene inteligentnosti na osebnost vodje
Čustvena inteligentnost je, podobno kot razumska inteligentnost, predvsem možganska funkcija in zajema umski, vedenjski in telesni del človeka, saj se namreč čustva izražajo navzven skozi fizično telo posameznika. Pojem čustvene inteligentnosti opredeljujejo strokovnjaki kot zmožnost opazovanja, razumevanja in spremljanja svojih čustev ter čustev drugih ljudi, ločevanja le-teh med seboj in znanja uporabljati te izsledke za vplivanje na delo in usmerjanje sodelavcev. Nekateri govorijo o čustveni inteligentnosti kot o socialni veščini, da smo uspešni sami s seboj in v odnosih z drugimi. Uspešni vodja se mora neprestano učiti veščin vodenja. Čustvena inteligentnost je le ena izmed njih, ki pa nedvomno pripomore k bolj učinkovitem poslovanju. Hkrati zahteva od vodje osebnostno spremembo in razvoj, kar ugodno vpliva na posameznika, saj se priuči čustvenih spretnosti, ki pogojujejo izjemno delovno storilnost ter vplivajo na njegove medsebojne odnose v življenju nasploh. Vodja mora negovati spremenjene navade in se izobraževati na različnih področjih, saj lahko le z lastnimi izkušnjami vpliva na zaposlene, spodbuja njihovo medsebojno zaupanje in jih vodi do njihovih osebnih ciljev. Zaposlenih ne more spreminjati na podlagi prisilnih ukazov, ampak z vidno uspešnim spreminjanjem lastnih vedenjskih vzorcev, kar lahko vzbuja podrejenim željo po njihovem osebnem razvoju.
Osebnost vodje na podlagi duhovne inteligentnosti
Uspešni vodja v okviru duhovne inteligentnosti ne predstavlja osebe, ki se je povzpela na visok položaj na delovnem mestu, si ustvarila izvrstno ime v družbi in pripomogla k visokem dobičku podjetja, temveč prav nasprotno. Njegovo bogastvo se kaže v tem, da je vodja zmožen odvreči vsa oblačila in maske, ki si jih je nadel zaradi socialnega okolja, v katerem živi, ter radoživo pokazati sebe takšnega, kakršen je, s čimer lahko pomaga drugim ljudem v stiski. Zavedati se mora, da je tudi on le človek z napakami, in na tem dejstvu graditi pristne odnose s svojimi sodelavci. Bistvo uspešnega vodje je, da lahko z zavedanjem svoje lastne osebnosti posredno pripomore k reševanju problemov svojih zaposlenih in jim omogoča lepši pogled v življenje. Duhovno inteligentni vodja ima visoko razvito lastno intuicijo, ki mu je v pomoč pri hitrih in nelogično rešljivih odločitvah. Gre za neposredno izkušnjo, ki nastane v trenutku brez analitičnega posega možganov vanjo. Lahko jo pojasnimo le kot “jaz vem”, saj prihaja iz intelekta, ki ga ne moremo razlagati z razumom. Vodja lahko s popolno sproščenostjo doseže tako imenovan višji intelekt, s tem pa v trenutku sprosti pot tistih poslovnih odločitev in dejanj, ki se kasneje izkažejo za najugodnejše. Duhovna inteligentnost nadaljnje sili vodjo k visoki stopnji samozavedanja, ki ga spodbuja, da razmišlja o sebi, svojem notranjem življenju in motivih. Vodja s samozavedanjem izbere odziv ali odgovornost za svoje življenje in biva v skladu s svojo notranjo močjo. S tem preseže vlogo žrtve, ki za svoja ravnanja ali občutke krivi druge (zaposlene). To pomeni, da mora posameznik določiti rob svojih zasebnih in poklicnih odnosov ali dejavnosti, kjer se mora razširiti in soočiti z izzivi ter nenehno sprejemati in preoblikovati svoje odnose do novih možnosti, ki mu prihajajo naproti. S tem neprestano preobraža svojo osebnost, razkraja stara družbena oblačila, ki jih nosi ter iskreno in neomajno zaupa v lastne sposobnosti in znanja, ki mu pomagajo živeti radostno ter hkrati spodbujajo zaposlene, da mu sledijo.
Ljubeče vzdušje v podjetju?
Sočutje, ki ga uvrščamo med čustveno inteligentne spretnosti, je nedvomno tudi del duhovne inteligentnosti. V tem delu ga lahko ponazorimo z brezpogojno ljubeznijo do drugih. V poslovnem svetu to pomeni, da se vodja zaveda duhovnega trpljenja svojih zaposlenih, z njimi deli občutke in jim pomaga pri ustvarjanju njihovega lastnega zavedanja. Pri tem ne ustvarja nobenih pogojev, ampak razdaja svojo radost vsakomur, ki jo želi sprejeti. Zaposlene vidi takšne, kakršni so, zato jih ne spreminja, le usmerja jih k upoštevanju in soočanju z njihovimi notranjimi občutki. To lahko ustvarja ljubeče pozitivno vzdušje v podjetju. Značilnost duhovno inteligentnega vodje je tudi, da živi v vsakem trenutku, torej se ne oklepa svoje preteklosti in prihodnosti. Da lahko vzpostavi ta mir v telesu in umu, se mora otresti strahu, skrbi in napetosti, ki ga na njegovem položaju vsak dan pestijo. Borysenko dobro opisuje problem strahu pri vseh aktivnostih v življenju: “V strahu se ego zapre, da bi se zavaroval, in naše zavedanje življenja se skrči na določeno skrb ali težavo, ki jo imamo v mislih…v ljubezni pa sta oba, um in srce, odprta neštetim možnostim.
