Vodje imajo nekaj skupnih vrednot, vendar med posamezniki še vedno opazimo precejšnje razlike, ki verjetno izhajajo iz njihovega okolja, v katerem živijo. Zaradi kompleksnosti medčloveških odnosov je težko z gotovostjo trditi, kako naj bi izgledala osebnost vodje.
Modelov in načinov vodenja je zelo veliko, skoraj toliko, kot je kombinacij različnih vodij in okoliščin. Načini vodenja, ki so posledica načina življenja ljudi v današnji družbi, so se v zadnjem desetletju precej spremenili. Družba vse bolj zahteva, da se podjetja iz prvobitne težnje po zadovoljevanju izključno materialnih potreb posameznika preusmerijo nazaj k človeku, največjemu bogastvu organizacije. Dejavnost vodje ni več le kontrola sredstev, časa, denarja in materiala, ampak predvsem s samorazvojem vodje vplivati na osebni razvoj zaposlenih in posledično podjetja. Vodja skozi razvoj osebnosti na lasten način sprejema vzorce vodenja. Zavedanje svojih notranjih faktorjev mu je v pomoč pri bolj učinkovitem odločanju, saj v določenih situacijah prepoznava lastne vedenjske vzorce in jih tako laže sprejema. Sposobnosti si pridobi na podlagi izkušenj, ki jih kasneje (kadar se znajde pred pomembnimi odločitvami) uporabi pri delu. Uspešen vodja mora v veliki meri razviti medosebne, tehnične, komunikacijske spretnosti, pa tudi ostale sposobnosti, kot so delite moči, intuicije, sposobnosti načina dela in drugo. Da lahko v današnjem času učinkovito vodi, mora biti visoko motiviran za delo, hrepeneti mora po izražanju moči in usmerjanju drugih. Zaželeno je, da se ob tem tudi sam neprestano spreminja, uči in razvija osebnostne lastnosti, ki pripomorejo k boljšemu delu zaposlenih in doseganju višjih poslovnih ciljev organizacije.
Vpliv inteligenčnega količnika na osebnost vodje
V podjetju naj bi vodja predstavljal učitelja, kateremu zaposleni sledijo z zaupanjem v njegovo znanje, spretnosti in izkušnje. Vodja mora biti vešč naprednega, hitrega in stalnega učenja, saj se lahko situacija v podjetju zelo hitro spremeni. Vodja mora imeti znanja, s kateri lahko nastale razmere bolj učinkovito in hitreje reši. Skoraj vse aktivnosti v organizaciji zahtevajo nekaj umskega dela, da se lahko vodja v vsaki situaciji hitro odloči po boljšem možnem kriteriju, ki prinaša vrednost k uspešnemu poslovanju podjetja. Ena izmed nalog vodje je usmerjenost k doseganju ciljev podjetja. Vodja mora biti sposoben učinkovito razmisliti o delovnih aktivnostih posameznika in o načinu dela, ki je najbolj primeren zanj in hkrati za podjetje. Od dejavnikov inteligenčnega količnika je odvisna pravilnost presoje, v kolikšni meri (če sploh) je bil dosežen zastavljeni cilj. Posameznik lahko ugotovi, če problem pri tem še vedno obstaja, kje se ta nahaja, in presodi, ali je plan in način reševanja le-tega pravilen ali napačen. S takšnim analitičnim mišljenjem lahko rešuje ovire pri doseganju nižjih in višjih ciljev podjetja. Pri tem so pomembne zelo hitre odločitve, saj lahko pride v nasprotnem primeru do neizkoriščenega časa in kapacitet, nakopičenja novih problemov pri delu, nezaupanja zaposlenih do vodje, celo do zaustavitve proizvodnih ali storitvenih linij v podjetju, kar lahko povzroča nevšečnosti v širšem družbenem okolju. »Prav gotovo je pomembno in dobrodošlo, da ima vodja neko določeno raven razumske inteligence, vendar pa ga zgolj ta sama po sebi ne bo naredila za dobrega vodjo. Še več, zelo pogosti so primeri visoko inteligentnih in strokovnih posameznikov, ki pa v praksi kot vodje delujejo katastrofalno,” o povezavi inteligence in vodstvenih karakteristik pravi Robert Kržišnik iz podjetja Humus. Raziskave kažejo, da dobrega in uspešnega vodjo naredijo predvsem njegova čustvena zrelost, socialna inteligentnost in pa življenjska modrost. Še tako genialen vodja bo namreč, če ne bo imel tudi visoke čustvene zrelosti, s svojo ogroženostjo, borbo za premagovanje vseh okrog sebe, slepo zaverovanostjo v svoj prav, neobvladovanjem trenutnih čustvenih vzgibov, nezdravo tekmovalnostjo, delovno okolje in ljudi, vpete vanj, uporabljal kot poligon za lasten ego ter s tem spodkopaval celotno dinamiko skupine.
Povezanost med inteligenčnim količnikom in uspešnostjo je zelo majhna
Vodja naj bi bil vešč jasnega verbalnega (tako pisnega kot govornega) izražanja, saj to uporablja pri večini delovnih aktivnosti. Še posebej pomembno je pisanje poslovnih sporočil (poročil višjim vodjem, anketiranje zaposlenih, pisanje učinkovitih govorov, obvestil, navodil pri delu in podobno. Vodja mora biti sposoben hitrega sklepanja in logičnega mišljenja. Biti mora spreten analitik, ki je zmožen izmed nekaj alternativnih možnosti izbrati za podjetje in zaposlene najustreznejšo rešitev, ter nazoren govorec, saj z jasnim izražanjem omogoči lažje medsebojno razumevanje z zaposlenimi.
Uspešni vodja je najbolj učinkovit, kadar uravnotežuje vse tri aspekte inteligentnosti: analitični, kreativni in praktični. Uspešno inteligentni vodje so fleksibilni in se prilagajajo vlogam in nalogam, ki jih morajo izpolniti. Njihova prednost je, da se zavedajo sprememb načina dela, ki jih morajo narediti, da se lahko kar najbolje prilagodijo nalogam in trenutni situaciji. Hkrati analizirajo alternativne možnosti sprememb in iščejo najboljše rešitve, ki jih tudi uresničujejo. Razumsko inteligentni vodja ne pomeni nujno uspešnega vodjo. Ta lahko trpi za drugimi pomanjkljivostmi, ki vplivajo na njegovo uživanje spoštovanja med zaposlenimi. Nekaj takšnih dejavnikov je pomanjkanje motivacije in vztrajnosti, strah pred neuspehom, nezmožnost prenosa teoretičnih v praktične aktivnosti, pomanjkanje koncentracije, neodločnost, nezmožnost dokončevanja nalog, preveč ali premalo samozaupanja, skopo ali pretirano razdajanje sebe drugim, pretirana čustvenost, nekontrolirano vedenje, odlaganje nezanimivih opravil v prihodnost ali pomanjkanje kreativnosti. Na drugi strani lahko manj inteligentni vodje svoje analitične pomanjkljivosti nadomestijo z večjo izkušenostjo in znanjem pri delu, z učinkovitim izrabljanjem moči in tehnik vplivanja na zaposlene, z razvijanjem čustvenih potez osebnosti, s kontroliranim vedenjem ali z visoko motiviranostjo po dosežkih. Rezultati raziskav govorijo, da je povezanost med inteligenčnim količnikom in uspešnostjo v realnem svetu zelo majhna, saj znaša ta delež le 25 odstotkov, po študijah harvardskih diplomantov pa je ta delež celo zanemarljiv oz. kaže negativno korelacijo z uspehom v življenju. Ugotovili so tudi, da IQ najslabše meri uspešnost tistega sloja ljudi, ki so toliko bistri, da se ukvarjajo s kognitivno najbolj zahtevnimi dejavnostmi. Uspešnost posameznika ni le posledica razumske inteligentnosti, ampak skupka dejavnikov, ki polnijo naše možgane, torej telesnih, umskih, čustvenih in duhovnih.
