Nova študija je pokazala, da lahko tako imenovana “operacija za spremembo spola” povzroči nevarne učinke na duševno zdravje, saj so pacienti z disforijo spola dve leti po operaciji doživljali povečano psihološko stisko.
Hude posledice na duševno zdravje
“Transspolne osebe se soočajo s povečano psihološko stisko, vključno z depresijo, tesnobo in samomorilnimi mislimi,” je navedeno v študiji, ki je bila objavljena v reviji The Journal of Sexual Medicine.
Raziskovalci z Univerze v Teksasu so se odločili ugotoviti, kakšen vpliv na duševno zdravje imajo transspolne operacije. Študija se je osredotočila na 107583 pacientov, starejših od 18 let, s spolno disforijo, od katerih so nekateri opravili operacijo, drugi pa ne.
Ugotovili so, da je bila stopnja depresije, anksioznosti, samomorilnih misli in motenj zaradi uživanja raznih zdravil in zlorabe drog bistveno višja med tistimi, ki so bili operirani, kar so ocenili dve leti pozneje.
Pri moških, ki so bili operirani, je bila stopnja depresije 25 % v primerjavi z moškimi, ki niso bili operirani (11,5 %). Stopnja anksioznosti v tej skupini je bila 12,8 %v primerjavi z 2,6 %.
Med operiranimi so bile depresija, tesnoba, samomorilne misli in motnje zaradi uživanja psihoaktivnih snovi bistveno pogostejše.
Enake razlike so bile opažene med ženskami, saj je bilo pri tistih z operacijo 22,9 % depresivnih motenj v primerjavi s 14,6 % v skupini brez operacije. Pri ženskah, ki so bile operirane, je bila stopnja anksioznosti prav tako 10,5 % v primerjavi s 7,1 % v skupini brez operacije.
Študija je pokazala, da so operacije, katerih cilj je bil “feminizacija posameznikov”, pokazale še posebej visoke stopnje depresije in zlorabe snovi dve leti po posegih. “Ugotovitve kažejo, da je po operaciji za potrditev spola potrebna podpora za duševno zdravje, ki bi bila občutljiva na spol in bi obravnavala psihološka tveganja po operaciji,” so zapisali raziskovalci.
Operacija ni čudežno zdravilo za vse
Jonathan Alpert, psihoterapevt s sedežem na Manhattnu in avtor študije, je dejal, da ugotovitve študije poudarjajo pogosto spregledana psihološka tveganja, ki spremljajo operacije za “spremembo spola”.
“Čeprav so te operacije lahko ključnega pomena pri usklajevanju fizičnega videza posameznikov z njihovo spolno identiteto, pa niso vse rešujoče za izzive na področju duševnega zdravja, s katerimi se soočajo številni transspolni posamezniki,“ je povedal Alpert, ki ni sodeloval v študiji.
“Te ugotovitve kažejo, da sama operacija ne odpravi zapletenih psiholoških bremen, ki izhajajo iz družbene stigme in osebnih bojev z identiteto,” je nadaljeval. “Pravzaprav prelahko vzeti skalpel za zdravljenje psihološke motnje včasih povzroči še več težav, kar potrjujejo rezultati študije.”
Floridski nevrokirurg Dr. Brett Osborn, ki prav tako ni sodeloval v študiji, se je strinjal, da operacija ni zagotovilo za srečo. “Prepričujejo nas, da je operacija za spremembo spola nujna za ublažitev spolne disforije – kaj pa se zgodi, ko evforija mine?“ je dejal. “Ključno vprašanje ostaja: Ali operacija sama po sebi povzroča stisko ali pa ljudi k temu vodijo že obstoječe težave z duševnim zdravjem? Povezanost ali vzročna zveza? Nihče ne ve.”
Potencialni vzroki za spolno disforijo
Študija iz leta 2022 je pokazala, da se približno 1,4 milijona odraslih Američanov opredeljuje kot transspolna oseba, približno 0,6 % vseh odraslih Američanov pa doživlja spolno disforijo.
“Dramatičen trend naraščanja spolne disforije med mladimi v zadnjih letih bi moral sprožiti resna vprašanja o vlogi kulturnih in družbenih vplivov,” je dejal Alpert. “Čeprav je večja ozaveščenost nekaterim otrokom olajšala izražanje njihovih težav, ne smemo zanemariti možnosti, da k temu porastu prispeva tudi vpliv vrstnikov in družbenih medijev.”
Oba strokovnjaka opozarjata, da ne smemo hiteti z operacijo ali drugimi nepopravljivimi odločitvami.
Alpert je svetoval, da je treba najstnike, ki se zdravijo zaradi spolne disforije, “ustrezno podpreti in jih obravnavati s sočutjem”, ne da bi jih silili v sprejemanje življenjsko pomembnih medicinskih odločitev.
Osborn je poudaril tudi potrebo po celovitih psiholoških ocenah, zlasti za tiste, ki imajo že prej težave z duševnim zdravjem. Po njegovih besedah morajo biti podpora duševnemu zdravju, spremembe življenjskega sloga in svetovanje prednostni pred operacijo in ne po njej.
“Zaradi začasne bolečine ne amputiramo okončine in zagotovo ne spreminjamo trajno svojega telesa, ne da bi prej izčrpali vse druge možnosti,” je dejal. Enako previdnost je izrazil glede hormonske terapije: “Govorimo o nepopravljivih spremembah, ki zahtevajo vseživljenjsko upravljanje”,
“Tu ne gre za politiko in ideologijo – gre za zdravje, dolgoživost in za to, da se ljudje ne odločijo za drastične posege, ki spreminjajo življenje, in jih nato obžalujejo,“ je dejal. “Zato je breme v veliki meri na nas, zdravnikih, ki smo prisegli, da najprej ne bomo škodovali.“
Mark Trammell, izvršni direktor Centra za ameriško svobodo, ki zagotavlja pravno zastopanje osebam, ki se po transspolnih operacijah odločajo za de-transformacijo, je podal spodnjo izjavo.
“Sama operacija ne odpravi zapletenih psiholoških bremen, ki izhajajo iz družbene stigme in osebnega boja z identiteto. Ugotovitve te študije bi morale služiti kot opozorilo. Za mlade prestopnike, ki jih zastopamo v tožbah proti klinikam za spremembe spola, pa so ti statistični podatki njihova življenjska realnost,” je dejal.
“Njihova tako imenovana ‘oskrba za potrditev spola’ ni ublažila njihove stiske – povzročila je nove težave z duševnim zdravjem in pri mnogih prvič sprožila samomorilne misli. Zato se borimo, da bi odgovorni odgovarjali.“
Spodaj pa si lahko ogledate video z izpovedmi otrok in mladih odraslih, ki so se odločili za “spremembo spola”:
