Odnos do svojega telesa

Veliko ljudi je nezadovoljnih s svojo telesno podobo. Ene moti velika zadnjica, druge velik nos, tretje spet premajhne prsi. Zato se v svojem telesu slabo počutijo. Mnogi celo občutijo, kot da njihovo telo ne bi bili oni sami. Takrat rečemo, da so izgubili stik s telesom. Posledice takšne odtujitve so lahko resne: od precej razširjenih prehranskih motenj do fizičnega nasilja nad samim seboj. V prispevku bomo skušali odgovoriti na vprašanji, kaj vpliva na naš odnos do lastnega telesa in kako sprejeti lastno telo.

Naše telo izoblikuje družba

Telo je zagotovo več kot le organizem, ki se hrani, raste in razmnožuje. Naša genetska zasnova se razvije pod vplivi okolja (morda se še spomnite osnovnošolskih izrazov iz biologije: genotip in fenotip). Angleški filozof John Locke je tako dejal, da je človek ‘tabula rasa’ – nepopisan list, na katerega se vpiše družbeno in naravno okolje. Antropologi so namreč ugotovili, da celo spol ni biološka kategorija, temveč družba določi, kaj je ‘žensko’ in kaj ‘moško’. Z načinom oblikovanja telesne konstitucije (ki je na primer odvisna od prehrane, telesne vadbe), z učenjem vedenja, oblačenja, ličenja, tetoviranja in drugih oblik telesne modifikacije, se v biološko telo posameznika postopoma vpisuje družba. Tako se preko našega telesa izražajo vrednote in lepotni ideali neke družbe, pripadnost veri, kasti in podobno. Poglejmo, kako.

Razvoj telesne samopodobe

Otrok prve mesece življenja svojo okolico dojema le na fizični ravni, preko svojega telesa. Dojenček občuti ugodje, ko je sit, suh, je prijetno toplo, ko ga negujemo ali ljubkujemo itd. Na ugodje se odzove s pozitivnimi čustvi, ki mu na nezavedni ravni sporočajo, da je sprejet, zaželen. Po drugi strani občutke neugodja, na primer, kadar je lačen, moker, prestrašen zaradi hrupa, ko čuti bolečino itd., povezuje z zavračanjem. Od kakovosti občutkov, ki jih otrok doživlja v tej prvi razvojni fazi (t.i. oralna faza), je močno odvisno kasnejše dojemanje lastne vrednosti.

Med drugim in tretjim letom starosti se otrok nauči kontrole izločanja (t.i. analna faza). Postopoma spoznava, da lahko svoje telo obvladuje z lastno voljo. V četrtem in petem letu se otrok prvič zave svojega spola (t.i. falična faza) in spoznava razlike med spoloma. V tej fazi se izoblikuje otrokova spolna identiteta. Mnoge teorije zagovarjajo, da je ravno to obdobje ključno za dojemanje lastnega telesa in za našo spolno (heteroseksualno ali homoseksualno) usmeritev.

Otrok do svojega telesa ali telesa drugih ljudi sprva ne goji nobenih vrednostnih sodb. Majhni otroci še nimajo predsodkov in se na primer igrajo med seboj ne glede na drugačnost: barvo kože ali nacionalnost. Šele kasneje na podlagi reakcij staršev oz. pomembnih drugih oblikujejo stališče do lastnega telesa in drugih. Vsi poznamo pohvale v stilu “Kakšna lepotička!”, “Prava princeska!”, ki so jih deležne deklice, ali za fantke “Kakšen junak!”. Pohvale starejših sporočajo otroku, da okolica sprejema njegovo/njeno telo z odobravanjem. Na podlagi teh pozitivnih izkušenj postopoma razvije pozitiven odnos do lastnega telesa in samozavest.

Pretirano poudarjanje telesnega videza

V današnji družbi, ki najbolj ceni pozunanjene dobrine: lepoto, mladost in denar, pogosto naletimo na nečimrne starše, ki se bojujejo z lastnimi kompleksi in težko sprejmejo neko hibo lastnega otroka. Tako želijo nekateri starši že v najzgodnejših fazah korigirati izgled svojega otroka – na primer popraviti štrleča ušesa ali neravne zobe. Češ, da bo otrokom kasneje lažje, da se bodo izognili zbadanju v najstniških letih. Dejansko pa jim s svojo na videz dobronamerno reakcijo sporočajo, da njihovo telo ni dovolj dobro, ni lepo, da bi bilo vredno ljubezni. Takšne napake staršev se, žal, ne da tako enostavno popraviti. Prizadetost in negotovost se kaže še dosti pozneje v odraslosti.

Telesni razvoj in dojemanje lastnega telesa je najbolj intenzivno v adolescenci. Rast, spreminjanje telesa, razvijanje prsi pri dekletih, poganjanje brade in mutiranje pri fantih … Mladostnik je osredotočen na svojo zunanjost in se primerja z vrstniki. Njegova oz. njena samopodoba je v tem obdobju v veliki meri odvisna od telesnega izgleda. Zato je odgovornost odraslih, da jih pomagamo spoznavati različne vrednote in razvijati veščine, na katerih lahko zgradijo samopodobo in samospoštovanje – npr. uspešnost v šoli, pri športu, umetniška nadarjenost, marljivost itd.