V prvem tednu življenja prizadene približno 60 % donošenih in približno 80 % nedonošenčkov. Zdravniki jo morajo skrbno spremljati in včasih tudi zdraviti, saj lahko povzroči stanja, kot sta akutna bilirubinska encefalopatija in kernikterus, ki lahko poškodujeta možgane dojenčka in povzročita razvojne težave.
Zadnje ugotovitve pa kažejo, da zlatenica ni le ena od pasti ob vstopu v svet; raziskava, ki je bila objavljena v reviji Scientific Reports, je namreč pokazala, da je to eden od darov evolucije. Pri ljudeh se zlatenica kot novorojenčkih lahko pojavi zaradi zaščite pred nečim še hujšim: sepso.
Ko večina ljudi pomisli na zlatenico, verjetno pomisli na rumeno kožo. To je posledica prevelike količine oranžno-rumenega pigmenta, imenovanega bilirubin, v krvi. Bilirubin se sprošča pri razgradnji starih rdečih krvničk.
Običajno potuje v jetra, kjer se pretvori v vodotopno obliko, nato pa se izloči z blatom in urinom, vendar se ta proces lahko izjalovi, če so jetra prizadeta, kar jim onemogoča pravilno opravljanje njihovega dela. Pri odraslih je to lahko znak osnovnih bolezni, od hepatitisa do alkoholne ciroze.
Pri novorojenčkih je situacija nekoliko drugačna: telo mora preiti iz fetalne krvi v odraslo, vendar jetra še niso sposobna obvladovati bilirubina, ki se sprošča pri menjavi rdečih krvničk. Nastala zlatenica običajno mine brez težav.
Tveganje za zaplete, kot sta encefalopatija in kernikterus, nastane šele, ko bilirubin dlje časa kroži v visokih koncentracijah, zaradi česar lahko prestopi krvno-možgansko pregrado in se odloži globoko v možganih. Zato neonatologi visoke vrednosti bilirubina zdravijo s svetilkami za fototerapijo z modro in belo svetlobo, ki bilirubin pretvorijo v bolj vodotopno obliko in tako začasno opravijo delo jeter. Zapleti so zdaj na srečo zelo redki – vsaj v razvitih državah.
Nepojasnjeni razlogi?
V tem se skriva skrivnost: zakaj se ljudje nismo razvili tako, da bi premagali to začasno težavo z bilirubinom? Richard se je o tem začel spraševati, ko je doktoriral iz črevesne mikrobiologije na Univerzi v Aberdeenu, medtem ko je redno dežural na neonatalnem oddelku mestne porodnišnice.
Neke noči je skrbel za dečka, ki je imel sepso, pri kateri imunski sistem pretirava, da bi se zaščitil pred okužbo, kar lahko privede do hudega vnetja, odpovedi organov in smrti. Ta otrok je bil v intenzivni negi v zelo slabem stanju, trpel je zaradi vnetja in presenetljivo visokega bilirubina, ki ga je bilo mogoče nadzorovati le s tremi fototerapevtskimi svetilkami.
Tako težka zlatenica je praviloma posledica imunske reakcije med maminimi in otrokovimi krvnimi skupinami, vendar v tem primeru ni bila. Richard se je začel spraševati, ali je bilirubin neposredno povezan z okužbo in ali je del poskusa otrokovega telesa, da se znebi sepse (v tem primeru je otrok preživel).
O problemu je začel razmišljati evolucijsko: če lahko zlatenica otroku škoduje – kakšno korist ima, da to uravnoteži?
Ob pregledu literature je večina govorila o tem, da ima bilirubin antioksidativne učinke, ki bi lahko preprečili oksidativni stres, ki ga povzroči porod. Vendar je bil čas videti neprepričljiv: ko se pri večini dojenčkov pojavi zlatenica, je močno oksidativni proces rojstva običajno že vsaj 24 ur nazaj.
Ob misli na dojenčke v jamah v preteklih časih, brez zdravstvenega varstva in zagotovo brez antibiotikov, je Richard ugotovil, da bi njihovo življenje po preživelem porodu verjetno najbolj ogrozila obsežna sepsa v prvih nekaj dneh – točno takrat, ko se raven bilirubina naravno poveča. Ali je lahko zlatenica evolucijski mehanizem za zaščito pred njo?
In začelo se je iskanje
Richard je začel sodelovati z enajstčlansko ekipo z Univerze v Aberdeenu in NHS Grampian ter pridobil voljnega študenta medicine, ki je poletne počitnice preživel z delom s krvnimi ploščicami, bilirubinom in bakterijami, vzgojenimi iz neonatalnih krvnih kultur, odvzetih septičnim otrokom.
Nekateri prvi znaki, ki potrjujejo hipotezo, so se prvič pojavili leta 2009, ko je ekipa ugotovila, da bilirubin vpliva na rast bakterije, ki najpogosteje povzroča zgodnjo sepso pri dojenčkih, grampozitivnega Streptococcus agalactiae. Pri drugih bakterijah, ki povzročajo sepso, so bili rezultati mešani: bilirubin je vplival tudi na nekatere vrste stafilokokov, ne pa tudi na gramnegativno bakterijo Escherichia coli.
To je bilo dovolj za pridobitev doktorske štipendije Sveta za medicinske raziskave in nadaljnji razvoj zamisli. To je prejela Sophie Gibson, ki je razvila nov sistem za gojenje tekočih kultur, da bi hipotezo še dodatno preverila in preučila neposreden vpliv na bakterije.
Rezultati tega projekta so bili pravkar objavljeni. Ekipa znanstvenikov je dokazala, da že skromne koncentracije bilirubina za tretjino zmanjšajo rast grampozitivnega Streptococcus agalactiae. Dokazali so tudi, da lahko bilirubin spremeni presnovo substratov pri bakterijah.
Skratka, vse kaže, da se hipoteza potrjuje. Zdaj morajo raziskovalci opraviti še več dela, verjetno na poskusih sepse na živalih. To nam bo omogočilo razmisliti o tem, ali bi morali zdravniki zvišati sprejemljivo mejno vrednost bilirubina pri dojenčkih s tveganjem za sepso – na primer pri prezgodaj rojenih otrocih.
In spet so odkrili nekaj novega o fiziologiji novorojenčkov. Kadar se bo pri novorojenčkih v prihodnosti pojavila zlatenica, jo bodo morali še vedno skrbno nadzorovati in po potrebi zdraviti, toda zelo verjetno bodo tudi hvaležni, da smo jih obvarovali pred nečim, kar bi lahko ogrozilo njihovo življenje.
Znanost se torej neprestano razvija, spreminja in nadgrajuje, zato je slepa vera v trenutne ugotovitve – ne glede na to, v katerem času smo – preprosto neznanstvena.
PREBERITE TUDI:
- Modrostnih zob ne bi smeli odstranjevati brez razloga
- Slepič ni nepotreben organ: medicina je bila v veliki zmoti
- Odstranitev mandljev ima hude dolgoročne posledice na zdravje
