Ni starost tista, v kateri smo najbolj osamljeni

Večinoma osamljenost povezujemo z obdobjem, ko smo starejši. Če ljudi malo povprašate, česa se bojijo ‘na stara leta’, vam bo poleg bolezni večina odgovorila, da osamljenosti. Pa vendar je raziskava pokazala, da ni starost tista, v kateri smo najbolj osamljeni.

Osamljenost je neskladje med tem, koliko druženja si želimo in koliko ga v resnici imamo. Zato je osamljenost precej subjektivna, saj nekateri potrebujejo veliko več druženja kot drugi, ki jim ustreza več samote. Razlog, zaradi katerega je osamljenost tako problematična, tiči v tem, da ima resne negativne posledice na naše duševno zdravje in celo življenjsko dobo.

Doslej je veljalo prepričanje, da je osamljenost najbolj pogosta v starejši dobi, kar je bil tudi razlog, da so mladi in ljudje v srednjih letih redkokdaj poročali o osamljenosti. V novi raziskavi pa so uporabili malce drugače zastavljena vprašanja – in sicer so se izognili uporabi besedice osamljenost. Namesto tega so spraševali, kako pogosto so pogrešali družbo in se počutili zapuščene, pozabljene.

Odkritja so bila presenetljiva: ugotovili so, da osamljenost ni najhujša v starosti, temveč pri mladih odraslih, starih pod 30 let. Nato osamljenost začne upadati in ponovno naraste le pri najstarejših starih ljudeh (nad 80 let). Pri tej starosti je temeljni razlog, da je partner že umrl ter omejene mobilne sposobnosti.

Odpravljen je torej še en mit o osamljenosti: starost ni obdobje, ko smo najbolj osamljeni, zato je to strah, na katerega lahko pozabimo.