Sreča je nekaj globljega od trenutnega dobrega počutja. To je trajni občutek dobrega počutja, občutenje, da je življenje izpolnjujoče, smiselno in prijetno. Ljudi že od nekdaj osrečuje: zdravje, ljubezen, ustvarjalno delo, prijatelji, družina ter na notranji ravni zadovoljstvo, izpolnitev in umirjenost. Marsikdo zmotno misli, da nas bo k sreči pripeljalo že to, da se nam bodo dogajali pozitivni dogodki brez uporabe lastnih sposobnosti in motivacije, da bi jih sprožili. Za vsak pozitiven rezultat je potrebno nekaj narediti in tako je tudi s srečo. Zanjo potrebujemo občutek sodelovanja, obvladovanja, nadzora, občutek, da se je nekaj dobrega zgodilo, ker smo mi sami to povzročili. Kajti sreča ni le to, da smo pozorni na pozitivne dogodke, ki se zgodijo v našem življenju, temveč tudi, da vemo, da smo mi vzrok teh dogodkov, da jih mi ustvarjamo in nadziramo njihov potek. Mi smo glavni igralci v svojem filmu.
Sreča kot šolski predmet
Šolski predmeti so raznoliki in nabiti s številnimi vsebinami. Menda ima naša osnovna šola najbolj obsežen predmetnik v Evropi, a noben izmed njih nas ne uči, kako biti srečen. Če se sreče lahko naučimo, bi bilo smiselno, da se je naučimo v šoli. Učenci bi se morali naučiti, kako poskrbeti za svoje dobro počutje ter izražati čustva in mnenja. Prav tako bi morali vedeti, kaj si želijo in kako bodo do tega prišli.
Številni psihologi, sociologi, nevrologi in pedagogi so prepričani, da se sreče lahko naučimo in da bi bila ravno šola primeren prostor za tako učenje. To so ugotovili v šolah v Nemčiji, Veliki Britaniji in Avstriji, kjer učencev ne učijo le brati, pisati in računati, ampak tudi kako biti srečen. Pred tem so mnogi učitelji v poučevanje svojega predmeta vključevali vsebine pozitivne psihologije. Do preobrata je prišlo, ko je leta 2007 Ernst Fritz-Schubert na svoji šoli Willyja Hellpacka v Heidelbergu začel s projektom, s katerim je želel izboljšati šolsko klimo. S sodelavci je oblikoval predmet, imenovan Sreča. Zanj se je odločil, ker je prepričan, da se morajo otroci naučiti, da družbe z vse večjim bogastvom niso tudi srečnejše.
Na avstrijskem Štajerskem je že 78 šol, ki sprejemajo projekt Sreča v šoli. Ta pedagoška inovacija je po njihovem prepričanju koristna za razvoj otrokove in mladostnikove osebnosti. Cilji tega življenjskega predmeta so oblikovanje srečnih in samozavestnih učencev, kar je osnova za osvajanje življenjskih kompetenc. Avstrijci so tudi ugotovili, da so učitelji bolj zadovoljni pri svojem delu in za svojo srečo skrbijo bolj kot so prej. Predmet jim služi kot preventiva proti izgorelosti.
V naših šolah pristojni o predmetu Sreča ne razmišljajo in kot kaže dajejo prednost finančnemu izobraževanju mladih. In naši učitelji že dalj časa tožijo o izgorelosti. Ugotavljajo tudi, da so učenci manj radostni kot so bili v šolskih letih v preteklosti.
Uživanje v majhnih zmagah
Strokovnjaki poudarjajo, da je za občutenje sreče pomembna pogostost in ne toliko intenzivnost pozitivnih dogodkov v posameznikovem življenju. Naučiti se moramo, kako uživati v majhnih zmagah in spoznati njihov pomen v našem življenju, obenem pa se tudi potruditi, da bi zmanjšali negativnost. Vse to bo doseglo večji namen kot zgolj čakanje na izbruh intenzivnega zadovoljstva. Če namenjamo prevelik pomen "velikim trenutkom", tvegamo razočaranje, kajti tako izgubljamo najpomembnejše sredstvo za doseganje sreče. Pomembno je, da si začrtamo majhne cilje, da smo aktivni in se veselimo prihajajočih dogodkov (praznikov, potovanja, koncerta, …).
Kdo so srečni ljudje?
Strokovnjaki so ugotovili, da je sreča enako dostopna ljudem vseh starosti in da starost ne vpliva na občutenje življenjske sreče. Tako lahko pozabimo na zgodbe o "krizi srednjih let" in podobnih sindromih zrelih ljudi, saj se stopnje depresivnosti, samomorov in ločitev ne povečujejo v letih domnevne krize sredine življenja. Tudi spol ne vpliva na doživljanje sreče, čeprav se oba spola sicer nagibata k različnim oblikam nesrečnosti. Ko so v težavah, moški pogosteje posežejo po alkoholu, medtem ko so ženske pogosteje depresivne. Izrazite lastnosti srečnih ljudi so pozitivna samopodoba, optimizem, ekstravertnost in osebni nadzor. Najboljši kazalnik splošnega zadovoljstva ni zadovoljstvo z družinskim življenjem, prijateljstvom ali dohodkom, ampak zadovoljstvo s seboj. Zato se moramo osredotočati nase in delati za svojo srečo. Vse ostalo bo steklo samo od sebe.
Sreča je nalezljiva
Verjetno ste že ugotovili, da se veliko bolje počutite v družbi veselih, nasmejanih in pozitivnih ljudi kot v družbi nergačev. Četudi ste sami v skrbeh ali žalostni, vam dobra volja okolice dvigne razpoloženje. Nedavno opravljena študija je pokazala, da je sreča nalezljiva – tudi med osebami, ki se ne poznajo. V Univerzi v Kaliforniji in Harvardski medicinski univerzi so dvajset let preučevali srečo 4739 ljudi, pa tudi njihove družbene mreže. Pri tem so ugotovili, da na posameznikovo srečo vplivajo ljudje, ki jih obdajajo (družina, prijatelji, sosedje,…).
Raziskava, objavljena v British Medical Journal, je pokazala, da imajo lahko tak vpliv tudi neznanci. Srečen prijatelj naj bi možnost za srečo povečal za 15 %, srečen prijateljev prijatelj pa za dodatnih 6 %. Že dolgo je znano, da kakovost odnosov najbolj napoveduje srečo, pričujoča raziskava pa je dodatno potrdila, da je pogled na življenje tesno povezan z našimi odnosi z ljudmi, ki nas obdajajo. Pomemben dejavnik, ki vpliva na občutek sreče, je tudi fizična oddaljenost oziroma bližina družabnih mrež. Srečni prijatelji, ki živijo do dva kilometra stran, v 25 % bolj vplivajo na našo srečo kot tisti, ki živijo dlje stran.
Naučite se biti srečni! Sprejemajte sebe in druge, optimistično glejte na življenjske situacije in izražajte svoje občutke, želje in potrebe. Le srečen človek lahko osrečuje druge in le srečen človek povsod prepoznava še več srečnih dogodkov.
