Dr. Karin de Punder, podoktorska raziskovalka na Univerzi v Innsbrucku, Avstrija, je raziskovala, kako kronični stres pospešuje staranje imunskega sistema in njegovo povezavo z depresijo. Depresija se tradicionalno diagnosticira na podlagi simptomov, ki jih navedejo pacienti sami, vendar zanesljivi klinični biomarkerji niso na voljo.
De Punderjeva in sodelavci so v tekočih študijah raziskali nove potencialne biomarkerje. Svoje ugotovitve je nedavno predstavila na nemškem kongresu za psihosomatsko medicino in psihoterapijo v Berlinu od 12. do 14. marca 2025 v okviru sekcije z naslovom »Stres in staranje: biološka podlaga simptomov travme in depresije?«.
De Punderjeva je poudarila pomembne posledice študije: »Kronični stres vpliva na imunski sistem, saj pospešuje njegovo staranje.«
Molekularne toksične lastnosti kroničnega stresa spodbujajo te procese, med drugim:
- Spremembe v odzivnosti na stres, kot je zmanjšana občutljivost receptorjev kortizola.
- Povečano vnetje, zlasti blago vnetje, ki ga povzroča kronična prekomerna aktivnost prirojenega imunskega sistema, zlasti če je travma doživeta v zgodnjem življenju.
- Oksidativni stres povzroča povečano nastajanje prostih radikalov zaradi vnetja, ki poškoduje celice.
- Zmanjšana mitohondrijska funkcija vodi do manjše količine energije, ki je na voljo za procese popravljanja in regeneracije.
- Pospešeno krajšanje telomerov zaradi povečanega oksidativnega stresa in vnetih procesov.
Skrajšani telomeri
Telomeri, ki so zaščitne kapice kromosomov, se med celično delitvijo skrajšajo. Stres ta proces pospeši. Ko dolžina telomerov pade pod kritično mejo, pride do celične smrti in staranja. Stare celice se ne morejo deliti, ampak nadaljujejo z izločanjem pro-vnetnih signalnih molekul.
Pospešeno skrajšanje telomerov je povezano s krajšo življenjsko dobo in različnimi boleznimi, vključno s koronarno arterijsko boleznijo, aterosklerozo, sladkorno boleznijo tipa 2, avtoimunskimi boleznimi in duševnimi motnjami, kot je depresija.
Biomarkerji depresije
V študijah, ki preučujejo, kako stres vpliva na tveganje za bolezni, raziskovalci pogosto merijo dolžino telomerov. Če sta staranje levkocitov in dolžina telomerov povezana z depresijo, bi lahko služila kot potencialni biomarkerji, ki pomagajo pri prepoznavanju depresije s pomočjo fizičnih parametrov.
Da bi identificirali te biomarkerje, so raziskovalci analizirali krvne vzorce 22 pacientov, pri katerih je bila diagnosticirana depresija in ki so bili vsi hospitalizirani. Kot kontrolna skupina so bile ženske iste starosti brez depresije, s povprečno starostjo 58 let. Resnost depresije je bila merjena z Beckovim inventarjem depresije II, travmatični stres pa je bil ocenjen z Essenovim inventarjem travm.
Nadaljnje raziskave so se osredotočile na gliceraldehid, ki je pokazal, da je njegova koncentracija v krvi pomembno povezana s težo depresije in travme ter z vnetnim markerjem C-reaktivnim proteinom, ki je pogosto povišan pri bolnikih z depresijo. Zlasti višje koncentracije glikeraldehida so bile povezane s krajšimi telomeri, zlasti v celicah CD8+. Ti rezultati so ostali pomembni tudi po prilagoditvi za starost in indeks telesne mase.
Gliceraldehid in depresija
Gliceraldehid je triozni monosaharid in vmesni produkt presnove ogljikovih hidratov. Ta zelo reaktivna molekula lahko spreminja in veže beljakovine, kar povzroča nastanek končnih produktov napredne glikacije. Beljakovine, spremenjene z gliceraldehidom, imajo citotoksične učinke, saj zmanjšujejo raven glutationa, ki ščiti celice pred poškodbami in vodi do nastajanja reaktivnih kisikovih spojin, s čimer spodbuja vnetne odzive.
“To so prav tisti procesi, ki negativno vplivajo na dolžino telomerov,“ je dejala de Punderjeva.
Gliceraldehid bi lahko skupaj z drugimi markerji služil kot biomarker za podtip depresije, povezan z aktiviranjem imunskega sistema. Študija je tudi pokazala, da rahlo povišana raven C-reaktivnega proteina nad 1 mg/l ne pomeni nujno okužbe, ampak lahko odraža blago kronične vnetne procese.
“To bi zdravnikom omogočilo testiranje, da bi ugotovili, ali je ta oblika depresije prisotna,“ je dejala de Punderjeva. “Če bomo v prihodnosti imeli na voljo več biomarkerjev, bomo lahko ne le izboljšali odkrivanje depresivnih motenj, ampak tudi bolje prilagodili zdravljenje,“ je poudarila de Punderjeva.
PREBERITE TUDI: Psilocibin v visokih odmerkih kaže obetavne rezultate pri depresiji
