Od malega je namreč potrebno človeka učiti, da bo potem v odraslosti lahko družbeno koristen. Zato vzgojno izobraževalni programi temeljijo na pojmih delovanja sistema. Oblikujejo se v skladu z družbenimi, ekonomskimi, gospodarskimi, religioznimi, političnimi in drugimi koncepti, ki delujejo v vladajočem sistemu.
Zato je vsaka minuta v šolskem sistemu skrbno načrtovana.
Zato je vsaka beseda v učbenikih skrbno zapisana.
Zato je vsaka pravljica skrbno izbrana.
Sistem najprej deluje skozi starše in sicer tako, da jim nenehno vzbuja strah, da njihovi rojenci ne bi pravilno odrasli. Da ne bi bili prilagojeni za vladajoči sistem, ki jih potrebuje. Da ne bi bili premalo izobraženi in posledično nekoristni ter slabo ovrednoteni v sistemu. Starše je strah, da ne bodo zmogli otroka usposobiti za odraslost, zato nanje prelagajo svoje strahove. Iz roda v rod. Iz generacije v generacijo živimo v strahu, da ne bomo dovolj dobri. Dovolj družbeno koristni. Dovolj uspešni. Tako se strah vpiše v um.
In ta strah je opredelil tudi naš vzgojno izobraževalni sistem. Iz strahu, da bi bil otrok “nesocializiran”, ga starši že pri enem letu vpišejo v vrtec. Iz strahu, da ne bo dovolj “izobražen”, ga že pri šestih letih vpišejo v šolo. Svojo nesposobnost za vzgojo in izobraževanje svojih otrok je človek sprejel celo do te mere, da je sistem uzakonil šoloobveznost. Tako je človek odgovornost za vzgojo in izobraževanje svojih otrok predal sistemu, ki si lahko legalno jemlje pravico, da si njegove rojence lasti, jih vzgaja in si jih kroji po svojih lastnih interesih.
Če sistem potrebuje vojsko, je naloga vrtcev in šol mladega človeka izuriti, ukrotiti in disciplinirati. Če sistem potrebuje delavca, je človeka potrebno že od majhnega usposabljati, da deluje kot stroj, ki je enak drugim. Ki se je pripravljen pokoravati, prilagajati in služiti družbenemu redu. Če je sistem naravnan na tržno gospodarstvo, potem je v vrtce in šole potrebno uvesti tekmovalnost. Primerjanje in preverjanje uspešnosti, ki se redno izvaja pod pritiskom testiranja. Da se otroka pripravi na svet konkurence.
Geslo “hitreje, višje, močneje” se je zagrizlo v vse pore človekovega življenja. Za potrebe gospodarstva se urimo v teh “vrlinah” skozi igro že v vrtcu. Skozi pravljice in pripovedke, športne in socialne igre ter druga šolska tekmovanja ustvarjamo vojne razmere, kjer se razmišlja le o zmagi in porazu. O bitkah in spopadih. O manj vrednih in več vrednih. O najboljših in najslabših.
Za potrebe gospodarstva se že od majhnega urimo v redu in disciplini. Ker nek red pa ja mora biti! Zato imamo v naprej določen urnik, kjer točno piše, kdaj lahko jemo, spimo, hodimo na sprehod, se učimo … gremo jest! Pa četudi nisi lačen. Ješ. Ker je to na urniku. Za vse enako. Ne moreš biti pri tem nobena izjema. Gremo na sprehod! Marš! Vsi v vrsto! Pa če tudi bi raje počival. Gremo spat! Pa če tudi nisi zaspan. VSI!
V šoli se seveda vse še stopnjuje. Z dvigom roke moramo prositi za dovoljenje, da lahko spregovorimo ali gremo na stranišče. Biti moramo strpni, spoštljivi in prijazni tudi do tistih, ki nas ne spoštujejo in do nas niso strpni in prijazni. Sodelovati moramo v eksperimentih in programih, kjer smo izpostavljeni poniževanju, norčevanju, nasilju, primerjanju, testiranju, ocenjevanju, posmehovanju … Pa če tudi si tega ne želimo. To se mnogim odraslim zdi celo koristno. Da se utrdimo. Da dobimo trdo kožo in bomo na take situacije pripravljeni v odraslosti. Ker to nas tam čaka.
Neprostovoljno smo zaprti med štiri stene v institucije, kjer smo se prisiljeni učiti po vnaprej določenih učnih programih. Učimo se stvari, ki nas ne zanimajo, ki jih trenutno sploh ne potrebujemo. Stvari, za katere morda sploh še nismo zreli ali jih v življenju sploh ne bomo potrebovali.
Nasilje in posilstvo nad nami se torej izvaja nujno za naše dobro. Da bomo socializirani. Da bomo izobraženi. Da bomo uspešni in koristni za vladajoči sistem. Že od majhnega se nam vsiljujejo sistemski družbeno moralni nauki in koncepti, medicinske in znanstvene doktrine, verske in politične ideologije … Preko vzgoje in izobraževanja ter številnimi oblikami razpoložljivih medijev se nam vsiljujejo informacije o tem, kakšni moramo biti, da bomo ustrezni za družbo, v kateri živimo.
Če se človeku že od majhnega nekaj vsiljuje, bo to slej ko prej sprejel za družbeno normalno. Če že od majhnega niso upoštevane, dovoljene, slišane in spoštovane človekove želje in potrebe, potem se sčasoma odvadi in pozabi biti to, kar v bistvu je in želi biti. Izgubi občutek za svoj prav. Za svoje prave potrebe. Zamrejo njegovi potenciali, ker jih nihče niti opazil ni, kaj šele, da bi jih spodbujal ali podpiral. Človeku se zdi, da ni dovolj dober tak kot je. Tak človek ni nikoli zadovoljen. Nikoli dovolj dober. Take ljudi si vladajoča družba želi. Take, ki so ravno prav nesrečni, da zbežijo v bolezen, potrošništvo, virtualni svet, odvisnost, iluzijo in materializem.
Več kot očitno je, da vladajoči družbi ni v interesu človeka vzgojiti v samostojnega, kritično razmišljujočega in samozavestnega posameznika. Kajti takšni posamezniki rušijo sistem. Od takšnih posameznikov se sistem ne more okoriščati. S takimi posamezniki se ne da tako zlahka manipulirati. Zato že stoletja iz roda v rod odraščamo z vsiljenimi programi, v točno in v naprej določenih okvirjih, ki jih za nas določa družba in sistem.
Posledično smo skozi stoletja “evolucije” postali bolniki. Kajti ljudje, ki živijo v bolni družbi, sčasoma tudi sami postanejo bolni. Psihični bolniki. Odvisniki. Potrošniki. Samomorilci. Sociopati. Rakavi bolniki. Deloholiki. Izgoreli. Kronično utrujeni. Nesrečni. Nasilni. Morilci. Posiljevalci. Zločinci. Zaverovani v bolezni, nesreče, izgube in preizkušnje, ki v svojih mislih ustvarjajo le strah, jezo, sovraštvo, skrbi in nemir. Sistem je popačil človekovo dojemanje dobrega in vrednega. Sistem je ubil najmočnejšega modreca v človeku in ga spremenil v brezdušnega robota.
Vse to je človek postal samo zato, ker se mora vse življenje le z nečim sprijaznjevati. Se pokoravati. Živeti tako, kot je določeno in brezpogojno verjeti vse, kar mu rečejo. Tako se je človek skozi zgodovino menjavanja sistemov navadil, da sledi in se prilagaja temu, kar mu sistem ponuja. Brez da bi se karkoli spraševal ali dvomil, slepo sledi družbenemu redu. Ker verjame, da je tako prav. To je skriti načrt našega šolskega sistema.
Le redki posamezniki se rešijo iz tega močnega primeža režima. Le redkim uspe. In točno te redke posameznike danes potrebujemo.
Potrebujemo ljudi,
ki so prepoznali
skrite načrte sistema,
ki bodo zrušili
stare koncepte režima.
Potrebujemo ljudi,
ki bodo dali prostor
novim idejam,
novim načinom in
novim pristopom.
Potrebujemo ljudi,
ki jim niso dovolj le
majhne spremembe,
ampak si upajo poskusiti
tudi nekaj povsem novega,
nekaj povsem drugačnega.
Potrebujemo ljudi,
ki niso pozabili na
svoje sanje,
svoje pravice,
svoje vrednote,
svoje darove,
in svoje veščine.
Potrebujemo ljudi,
ki se zavedajo
svojih moči,
ki zaupajo,
da je svet lahko
boljši in lepši,
ki verjamejo,
da namesto življenja,
kot v peklu
lahko ustvarijo tudi življenje,
kot v raju.
Avtorica: Mateja Tuta
