Ko se komedija spremeni v tragedijo ali kako ne postati Bridget Jones

Bridget Jones na velikem platnu. Na pol prazna dvorana neke popoldanske predstave. Luči ugasnejo. To, kar je imelo postati dve uri zabave, se je zame spremenilo v dve uri prepoznavanja manipulacij, ki se jih človeštvo hote ali nehote gre z nekim – še najraje naivnim – posameznikom.

­

Dvoje življenjskih resnic je izstopalo:

Prva je stara kot svet. Gre za tako imenovani sindrom »najboljših prijateljev«. Prijateljev, ob katerih se z malo zdrave pameti zaveš, da sovražnikov sploh ne potrebuješ.

Prva scena: par je domenjen za večerjo. On pokliče, sporoči, da bo pozen zaradi službenih obveznosti.

Druga scena: Ona preživlja večer v družbi prijateljev. Pot jim prekriža ženski krvoses najhujše vrste. Tiste vrste nadloga, ki zelo nedolžno in mimogrede pove, da je bil On pred kratkim viden odhajati iz službe v spremstvu prekrasnega dolgonogega bitja ženskega spola. Krvoses izgine iz kadra, zelo uspešno pa ga nadomestijo prijatelji. Ki so še posebej štorasti pri nudenju podpore, neverjetno pa so uspešni pri izgrajevanju najhujše nočne more vsakega zaljubljenega dekleta. V neverjetnih dveh minutah uspejo omajati njeno vero v partnerja in jo prepričati, da jo On definitivno vara. Njihova vsiljiva in netaktna prepričljivost ima posledice v tretjem kadru, ko Ona plane v akcijo, da bi zalotila prešuštnika pri dejanju samem, pri čemer se seveda docela osmeši.

V nebo vpijočih naukov te zgodbe je več. Ne izbirajmo si hijen namesto prijateljev. Prisluhnimo našim občutkom. Vsakršni dvom razčistimo s partnerjem osebno in nikoli na vrat na nos.

Druga življenjska resnica je imela opraviti z nasiljem, ki ga je človek sposoben zganjati sam nad seboj. Kader ena: pomembna odvetniška prireditev – en kup nadutih plešastih cepcev, med katerimi izstopa Ona z lastnostmi, ki so v omenjenem krogu izjemno redke – iskrenost, preprostost, naivnost ter popolno nepoznavanje pravil vedenja tovrstne klike.

On je v njeni nerodnosti ne podpre. Če že mora izbirati, bo izbral svoj status. V njej se prebudi povsem zdrav vzgib ranjene duše, ki ji takšnega odnosa res ni treba. Ker se ne uspeta sporazumeti, prekineta odnos.

Kader dve se zgodi čez dobro polovico filma. Ona pristane v azijskem zaporu. S sojetnicami se pogovarjajo o svojih partnerjih. Vse imajo za seboj izkušnjo slabega odnosa. Ona prisluhne njihovim zgodbam – prvo je mož pretepel, drugo je mož silil v prostitucijo, tretjo v drogo… Ob vsem tem se v Njej in v povprečno pozornem gledalcu prično prebujati nežna čustva odpuščanja. Ah, pa saj njen fant v primerjavi s tem, kar je ravnokar slišala, sploh ni tako slab. Ne, sploh ni slab. Pravi princ je. In ona ga ja zavrgla, ojej! Le kaj je naredila?

A če bi stopili korak izza tega osladnega holivudskega popačenja realnosti, bi uzrli povsem drugo resnico. Zaznali bi psihološki fenomen zanikanja lastnih čustev. Tako imenovano samoprevaro. Naj poskusim karikirano stopnjevati takšne primere, da bralcu pobližje predstavim tragedijo tovrstnega početja. En takšen »ah, saj se le postavil ni zame, kaj pa če bi me udaril « se lahko skozi čas spremeni v »ah, saj me je le enkrat udaril, kaj pa če bi me redno pretepal«, ta pa se lahko skozi čas spremeni v »ah, saj redno pretepanje ni tako hudo, saj sem vendar še zmeraj živa«.

Seveda ne trdim, da je to nujni redosled dogajanja v odnosu, ko se nam zgodi, da se enkrat odpovemo sami sebi, svojim čustvom in doživljanjem. Problematično pa bi postalo, kadar bi nam samozanikanje postalo način življenja.

Kako postaviti in ohranjati zdrave okvire svojega življenja? Pri tem nam mediji nikakor niso v pomoč, saj nam ponujajo predvsem primerjavo z ljudmu, ki se jim godi slabše kot nam. Tudi literatura in umetnost navsploh nam znata pogosto pričarati ves blišč in romantiko samopožrtvovalnega oz. samouničevalnega vedenja. Morda nam je lahko v pomoč retrospektiva lastnega življenja. Ozrimo se v preteklost. Oglejmo si odnos pobližje. Je bilo kdaj drugače? So se slabe stvari stopnjevale? Pritrdilni odgovor je alarm prve stopnje. Znak, da je potrebno prisluhniti tistemu, ki smo ga vse predolgo ignorirali. Sebi. Nikar ne postanimo Bridget Jones.